Bali in okoliški otočki: Morske “pošasti” – potopis Indonezija, 2.del

by bert

Po napornih, a čudovitih dveh dneh (oz. bolje rečeno nočeh), so nas z ognjenika Kawah Ijen odpeljali na Bali. Po kratki vožnji s trajektom in nekaj zmede ter čakanja v pristanišču, se je del naše skupine že peljal na lokalnem avtobusu proti Lovini, ki leži na severnem delu Balija (drugi del skupine je odšel proti Kuti na jug). Po dobrem tednu dni je končno prišel tudi čas spanca brez nastavljene budilke in poležavanje na plaži. Ker sem potoval izven glavne turistične sezone, prenočišča vnaprej ni bilo potrebno rezervirati. Tako ali tako te ob izstopu iz avtobusa domačini zasujejo s ponudbami – od tistih, ki ponujajo povsem evropske cene do tistih, ki ti ponujajo prenočišča po smešni ceni. Izberemo zlato sredino (beri: 5€/osebo na noč z zajtrkom, bazenom in free Wi-Fi). In začelo se je uživanje… Končno pa sem dočakal tudi »snorkljanje« – kaj hitro smo se odločili, da nas domačin s čolnom zapelje do najlepšega dela bližnjega koralnega grebena. In ker slika pove več kot tisoč besed…

Ste že videli tako morsko zvezdo?

Po nekaj dneh sproščanja so me ponovno zasrbele pete in sem šel na pot. Rezerviral sem si »shuttle bus« do mesteca Ubud na južnem delu Balija. Tu me je pričakal prvi stik z masovnim turizmom v Indoneziji (severni del Balija – Lovina, je manj turistično oblegan). Poleg tega, da je Ubud precej blizu največjemu mestu na Baliju, Denpasar, je mestece za turiste zanimivo predvsem zaradi prikupnega izgleda, okoliških riževih teras in »opičjega gozda«. Ker mi je že zmanjkovalo časa, sem tu ostal samo en dan. (Namig: raziskovanje Balija je najboljše s skuterjem. Priporočam, da si pred potovanjem naredite mednarodno vozniško dovoljenje, saj policija rada ustavlja turiste. Najem skuterja je 3-5€/dan, za tank bencina pa boste odšteli kakšen evro)

Opica v “opičjem gozdu” je od obiskovalca dobila sladoled.

Riževo polje v mestecu Ubud

Naslednji dan sem prišel v Kuto, kjer sva se srečala s prijateljem in preostanek poti sva opravila skupaj. Prva destinacija je bil otok Nusa Lembongan, ki je pol ure vožnje s hitrim čolnom oddaljen od Balija. Med (neintenzivnimi) pripravami na potovanje sem namreč zasledil, da je »snorkljanje« tu še posebej zanimivo. Pri kapitanu Kokos (Cpt. Coconut) sva se naročila na potapljaško ekskurzijo (namig: tudi za prevoze s trajekti in na razne ekskurzije se je treba prijaviti en dan prej). Štartali smo naslednji dan zjutraj z zelo solidnim čolnom – takim, ki ti ne daje v vsakem trenutku občutka, da se bo zvrnil. Že prva točka je ponudila s še enim viškom mojega potovanja. S čolna smo videli, da se v vodi premikajo velike temne lise. Vsi smo vedeli, da imamo srečo in da jih bomo danes videli. Mante. Mogočne živali s premerom »kril« 2-2,5m z odprtimi usti počasi plavajo v vodi polni planktona. In mi smo bili poleg njih in jih lahko občudovali. Še enkrat me je spreletel neverjeten občutek nečesa izvenzemeljskega, saj do zdaj še nisem imel možnosti take živali videti v živo (lahko si ogledate tudi videoposnetek na dnu strani). Pod tem vplivom smo si zatem ogledali še »kristalni zaliv« poln raznovrstnih rib in koral, hranjenje velikih zobatih šnjurjev (Giant Trevally) in plavali z morskim tokom vzdolž koralnega grebena polnega življenja. Nepozabno doživetje sva popoldne dopolnila še s krožno vožnjo s skuterjem po Nusi Lembongan.

Mogočna manta se nemoteno hrani s planktonom.

Z zaspanega otoka sva se naslednji dan odpravila proti otoku Lombok. No, ne prav na ta otok, ampak na skupek treh manjših, Gili Air, Gili Meno in Gili Trawangan. Ti otočki ležijo na zahodni strani Lomboka, vsak pa je »namenjen« drugačni skupini ljudi. Gili Air je umirjen otok, namenjen oddihu, Gili Meno je otok za zaljubljence in romantiko, Gili Trawangan pa »žurerski« otok, ki nikoli ne spi. Odločila sva se seveda za slednjega, kjer sva preživela naslednjih nekaj dni. Ob izkrcanju s trajekta se na obali zbere veliko lokalnih ponudnikov prenočišč, ki se potegujejo za nove stranke. Hitro dobiva ugodno in solidno prenočišče, ko pa lastniku poveva, da prihajava iz Slovenije, on hitro reče: »Ljutomer!«. Nič nama ni jasno, zakaj bi nekdo tam daleč na jugovzhodu Azije vedel za mesto Ljutomer. No, izkaže se, da je Gili T zelo priljubljen med Slovenci. V nekaj dneh jih srečava kar nekaj, vsi lokalni prebivalci pa poznajo vsaj nekaj naših besed.

Sicer pa je tudi na Gili otokih potapljanje zelo priljubljeno. Že s prvim snorkljanjem opazim velike želve, ki počasi plavajo in grizejo alge s skal. Te naju spremljajo vse naslednje potope, ki jih opraviva z željo, da srečava tudi kakšnega morskega psa. Na veliko srečo nama je to uspelo in tako se mi je izpolnila še ena želja. In brez skrbi, gre za beloplavute grebenske morske pse, za katere smo ljudje in naše »slastne« okončine na srečo nezanimivi.

Za spremembo od morskega psa, mi je želvo uspelo (večkrat) ujeti v objektiv.

Dva namiga za čim boljše doživetje otoka Gili T: najemite kolo za ves čas svojega obiska. Priporočam krožno vožnjo po otoku! Ker zvečer zna zmanjkati elektrike, so lahko ulice in poti zelo temne, sploh če živite v notranjosti otoka. Žepna lučka ne bo odveč!

Zdaj pa naju je s prijateljem čakalo še sklepno dejanje: povratek v Kuto (Bali), najem surfa in v nekaj dneh osvojiti osnove. Kuta je znana po svojih konstantnih valovih, primernih za vse vrste surferjev – od začetnikov do profesionalcev. Za začetek se splača najeti tudi inštruktorja, saj vam hitro in jedrnato razložijo, na katere stvari je potrebno biti pozoren, nato pa še pomagajo pri prvih poskusih lovljenja ravnotežja na deski. Če še niste poskušali deskanja na valovih, vam priporočam! Vredno je poskusiti, saj ni tako težko, kot se sliši (sploh z začetniško desko ne)!

Sončni zahod na plaži v Kuti.

Na valovih sva torej pričakala dan odhoda. Za zaključek se spodobi na kratko opisati splošne pozitivne vtise potovanja: Hrana, podvodna flora in favna, kulturna dediščina, geološki raj, splošni občutek varnosti in cenovna ugodnost. Da ne bom samo hvalil – edini občutek nevarnosti me je spreletel ob daljših in divjih vožnjah z minibusi. In, ne zapravljajte časa v Jakarti, saj na poti obiščete veliko manjših in lepših mest. Še en minus mojega potovanja: odhod proti domu, v jesensko deževje. Sicer pa, tudi v domači postelji se je lepo zbuditi. In po enem mesecu riža na sto in en način mi že tako majhne stvari, kot domače nedeljsko kosilo, polepšajo dan. In že razmišljam o naslednji destinaciji…