Po svetu okoli sveta – Yogyakarta in templji Prambanan&Borobudur

Prejšnji prispevek: Singapur

Yogyakarta, sobota, 2.maj 2015 in nedelja, 3. maj 2015

Po pol ducata »panoramskih« krogov nad okoliškimi hribi smo le dobili dovoljenje za pristanek na majhnem »vaškem« (po infrastrukturi, po številu potnikov je več kot 4x večji od Ljubljanskega) letališču Yogyakarte . Razkorak proti Singapuru in njegovemu slavnemu letališču Changi ne bi mogel biti večji, a to naju ni prav nič motilo. Tudi dolga vrsta za plačilo 30-dnevne vize ob prihodu (Visa on arrival, VOA), ki sva jo morala kar drago (35 USD na osebo) plačati za samo dva dni obiska te dežele ne, malo naju je vznemirila le precej lopovsko vračanje denarja izključno v domači valuti, seveda po izjemno neugodnem menjalnem tečaju. Še dobro – če bi bila že tukaj bolj kratkih živcev, potem bi se v naslednji uri zagotovo skregala vsaj med sabo ali pa z vsemi drugimi. Zaradi omejenega časa sem se namreč preko spleta dogovoril s šoferjem, da naju pričaka na izhodu iz terminala in naju odpelje do templjev Prambanan ter nato direktno do vasi Selo, izhodišča za vzpon na ognjenik Merapi, glavnega cilja najinega izleta na Javi. A najinega voznika ni bilo… Nekje na mailu sem imel shranjeno njegovo telefonsko in z malo sreče sva vsake toliko časa ujela zablodeli signal brezplačnega interneta ter našla njegov kontakt, a ob prebiranju maila sem poleg telefonske opazil še zapisan datum – 3. maj ?!? O ti buča zabita, kako si se lahko dogovoril za napačni datum. Vseeno mu pošljem mail, če je možno da pride dan mail, neuspešno ga tudi poskušam dobiti na telefon iz bližnje javne govorilnice, medtem ko dva druga kontakta šoferjev sporočita, da sta danes že zasedena. Pa kaj potem, saj je to Azija, zagotovo se na parkirišču kar tre taksistov, ki bi naju z veseljem odpeljali. V teoriji mogoče, v praksi pa bi naju vsi sicer z veseljem odpeljali do centra, tudi do bližnjih templjev bi še šlo, kam dlje in za cel dan pa ni variante. Ok, ok, kaj pa agencije, zagotovo je kakšna na letališču, ki bi nama priskrbela prevoz. Res uspeva locirati dve, v eni so celo znali nekaj angleško in kazalo je kar dobro, dokler se ni eden spomnil, da je zaradi zemeljskega plazu cesta do vasi Selo zaprta :(, v dokaz je priložil še članek s sliko iz spletne izdaje lokalnega časopisa. Da pa vseeno ne bi najela pri konkurenci v sosednji pisarni je to novico hitro delil tudi z njimi in naenkrat naju nihče ni hotel peljati. OK, kaj pa zdaj, greva v center in se poskušava tam dogovoriti? To bi šlo, kaj pa če poskusiva najeti svoj avto in se kar sama odpeljati? Greva poskusit še to možnost in na informacijah izveva, da avte ponuja ena od »najinih« agencij, Ko jih tako direktno povprašava po možnosti najema samo avta so očitno ugotovili da sva dovolj trmasta in nora, da bi to dejansko tudi naredila in v trenutku se je od nekje prikazal voznik, ki naj bi naju naslednjih 24h prevažal naokoli. Kratko pogajanje o ceni je na koncu pripeljalo do iste številke,(900.000 rupij (60€) za 24h najem avta s šoferjem in prevoz do dveh templjev in izhodišča do vzpona na vulkan), za katero sva se preko interneta dogovorila z »najinim« šoferjem, tako da smo se kar hitro odpravili na pot do le nekaj km oddaljenega tempeljskega kompleksa Prambanan, največjega hindujskega templja na Javi.

Prambanan

Prambanan

Kljub bližini letališča je hindujski tempeljski kompleks Prambanan med tujimi turisti precej manj poznan in obiskan kot bližnji Borobudur, čeprav ni nič manj veličasten in je prav tako pod zaščito organizacije UNESCO. Večina obiskovalcev je tako iz Indonezije, od družin do šolskih skupin, zato sva bila kot redka bela turista kar manjša zanimivost in prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem se moral vsakih nekaj minut ustaviti in slikati z drugimi turisti – če potujem z otroki je ta “čast” rezervirana za njiju, saj sta kot dolgolasa blondinca v izvenevropskih deželah običajno hitro v središču pozornosti in naju “ta-stara” lepo pustijo pri miru :). Značilno tropsko oblačno vreme sicer ni ponujalo posebnih fotografskih užitkov, sva pa pri vhodu v glavni del kompleksa dobila brezplačno vodeno spremstvo po vseh glavnih zanimivostih s strani dijakinj lokalne turistične šole, ki na ta način vadijo angleški jezik. Templji so zgrajeni iz podobnega črnega vulkanskega materiala kot Borobudur, a so arhitekturno zelo drugačni. Cel kompleks je zelo obsežen in za raziskovanje bi lahko porabil tudi cel dan, najbolje s kolesom, med glavnimi deli pa vozi tudi turistični vlakec. Kot je zelo pogosto v državah JV Azije so vstopnine za turiste v zadnjih letih dvignili čez vse meje in tako trenutno znaša že 240.000 rupij (16€) na osebo – za domačine npr. znaša samo 30.000 rupij! Na srečo sva na internetu zasledila možnost nakupa kombinirane karte z tempeljskim kompleksom Borobudur, ki sva ga nameravala obiskati naslednji dan, tako da sva za 375.000 rupij (25€) vzela to kombinirano vstopnico in tako prihranila 9€ na osebo.

Prambanan

Le malo po odhodu iz impresivnega tempeljskega kompleksa nas je ujela noč (v tropih je prehod iz dneva v noč zelo hiter, dolžina dneva pa je tudi maja le nekaj več kot 12h, tako da se znoči že okoli 6-ih popoldne) in po strmi, ovinkasti in luknjasti cesti do gorske vasice Selo smo se vzpenjali že v trdi temi. Ostanke zemeljskega plazu so na srečo že delno odstranili, tako da je bila cesta prevozna in po okoli dveh urah naju je voznik odložil pri svojem “prijatelju”, gorskemu vodniku Soniju, ki ima tudi luštkan penzionček, od koder sva nato sredi noči začela vzpon na ognjenik Merapi (več o vzponu v posebnem članku TUKAJ, od jutri 3.5.2016 naprej), vozniku pa naročila, naj naju pred hotelčkom zopet pričaka naslednje dopoldne, da naju odpelje na drugo stran prelaza proti templju Borobudur.

Borobudur

Če sva pred obiskom mislila, da bo v Borobudurju kot največji indonezijski turistični znamenitosti več tujih turistov in kot taka ne bova tako zanimiva lokalcem, sva se zelo zmotila. Od samega vhoda v tempelj sva bila nenehno tarče lokalnih turistov in za šalo zastavljeni cilj slikanja z vsaj 30-imi domačini je bil presežen v prve pol ure ogleda veličastnega templja. Moram priznati, da ni povsem enostavno biti “celebrity”, a po drugi strani se z malce humorja da preživeti, če bi imel še prihodke na njihovi ravni pa bi bilo še toliko lažje ;). Najlepši trenutek za obisk templja je sicer ob sončnem vzhodu, kar pri nama tokrat ni prišlo v poštev, saj sva ga pričakala skoraj 3000m višje na vrhu ognjenika Merapi, ki se je v oblakih skrival nad tempeljskim kompleksom in le občasno pokazal svojo mogočno pojavo. Ob množici turistov, vseh prošnjah za poziranje in rahli utrujenosti po neprespani in fizično aktivni noči, pa Borobudurja nisem uspel povsem “začutiti”, čeprav sem drugače velik ljubitelj templjev in drugih zgodovinskih spomenikov. Ob izhodu iz tempeljskega kompleksa sem zato občutil malce grenak priokus, ki ni bil posledica pitja prve pločevinke indonezijskega piva bintang (ki se je prav prileglo po naporni noči in dnevu), saj sem pričakoval močnejši vtis.

Yogyakarta

Kljub gneči naju je najin taksist hitro dostavil v strogi center “sodobne” Yogyakarte, kjer naju je za zelo nizko ceno (15€ na osebo z zajtrkom) pričakal izjemno lep moderen hotel Dafam Fortuna Malioboro. Namesto načrtovanega popoldanskega počitka naju je premamil zanimiv bazen na strehi hotela z razgledom na center mesta, kjer sva pričakala noč, ki sva jo nadaljevala na bližnji nočni tržnici in lokalih. Kot drugje po Indoneziji je hrana zelo poceni, pri alkoholu pa je potrebno biti previden, saj se cene lahko hitro dvignejo precej nad naše. Po treh nočeh brez pravega spanca z nočnim življenjem vseeno nisva pretiravala, saj sva si hotela naslednje jutro ogledati še zgodovinski center mesta z sultanovo palačo (Kraton) in gradom/vrtovi (Water Castle). Po okrepčilnem zajtrku sva se odpravila proti staremu delu mesta, namesto daljšega sprehoda pa naju je premamila smešno poceni ponudba voznika rikše in že sva se kot prava turista stiskala na ozki klopci pisanega tricikla. Po ogledu sultanove palače z njegovim prestolom in nekaj muzejskimi razstavami sva si hotela ogledati še bližnji Water castle, a so nama vozniki rikš ponujali čudno visoke cene za nekaj, kar naj bi bilo takoj za vogalom, prav tako pa naju je vsak hotel odpeljati v drugi smer, tako da sva na koncu obupala nad njimi in se odpravil kar peš in razdalja res ni bila kaj dosti več kot 5 min hoje.

Water castle ni grad v pravem pomenu besede, ampak je bil to neke vrste vrt in harem za sultanove žene in družino. Najin čas v Indoneziji pa se je na žalost iztekal in po hitrem nakupu nekaj spominkov za domače sva že bila v taksiju, ki naju je odpeljal novemu letu naproti.

naslednji prispevek: Nočni Singapur

Stroški:

• letalska karta Singapur – Yogyakarta (Air Asia) 60€
• viza 30 USD / 26€
• voznik letališče Yogyakarta-Prambanan-Selo-Borobudur-Yogyakarta 1.000.000 IDR / 68€ (za 2 osebi, na osebo 34€)
• vstopnine templja Borobudur in Prambanan 375.000 IDR / 25€
• trgovina – voda, prigrizki, malica za vzpon na vulkan 62.000 IDR / 4€
• nočitev + večerja + zajtrk Selo 210.000 IDR / 14€ (za 2 osebi, na osebo 7€)
• vstopnina Merapi 155.000 IDR / 11€
• kosilo + pivo Borobudur 60.000 IDR / 4€
• večerja Yogyakarta 45.000 IDR / 3€
• pijača Yogyakarta (bazen + zvečer) 130.000 IDR / 9€ (luksuz)
• nočitev + zajtrk Yogyakarta 450.000 IDR / 30€ (za 2 osebi, na osebo 15€)
• rikša do Kraton in nazaj 50.000 IDR / 3€  (za 2 osebi, na osebo 1,5€)
• vstopnina Kraton 16.000 IDR / 1€ (za 2 osebi, na osebo 0,5€)
• spominki 130.000 IDR / 9€
• taksi do letališča Yogyakarta 70.000 IDR / 5€ (za 2 osebi, na osebo 2,5€)

————————————————————————-

Prevožena razdalja:

• avto, taksi, avtobus: 160 km (skupaj 507 km)
• vlak: 0 km (skupaj 20 km)
• letalo: Singapur – Yogyakarta 1238 km (skupaj 11557 km)
• hoja: 10 km (skupaj

Tabela stroškov:

Opomba: Stroške bom vodil za sebe osebno, skupne stroške (npr. nočitev v večposteljni sobi, skupni prevoz, ..) bom delil glede na število oseb. Na ta način bom zagotovo nekaj privarčeval, a tudi za solo popotnika strošek ne bi smel biti večji za več kot 100€. Upošteval bom javne cene za vse storitve, ki jih bomo mogoče dobili s popustom na račun promocije na naši strani, tako da bo končni znesek primerljiv s stroškom vsakega od vas. V celotni strošek ne bom upošteval stroška zabave (npr. alkohola, ki je v nekaterih državah precej drag, vstopnin v nočne lokale, iger na srečo, dragih adrenalinskih aktivnosti in drugih ekscesov, ki si jih bom mogoče privoščil na poti, a niso del osnovne turistične ponudbe) ter stroška nakupov (npr. spominkov, oblek, tehnike, …), bom pa dodatno vodil tudi to statistiko.