Karijini NP in divje avstralsko vreme

A je ze kdo slisal za narodni park Karijini? Jaz, priznam, da prej sploh nisem vedela, da obstaja. In ravno tja, na severo-zahod Zahodne Avstralije nas je vodila pot zadnje dni. Bolj severno kot smo prihajali, bolj tropska je bila pokrajina, pa tudi vreme. Zemlja se vedno rdeca, toda vedno vec dreves, vecjih, bolj zelenih. Cez dan zelo zelo vroce, vec vlage v ozracju in popoldne kar naenkrat iz jasnega neba temni oblaki, kapljice, topel tropski dezek in iz njega nenadna nevihta. Ta dez nas je spremljal tudi ob prihodu v Karijini, tako da je nase plezanje po skalah in sprehod do slapov odpadel. Zato smo se odpeljali samo do razgledne ploscadi, kjer smo prvic prisli v stik s tem cudovitim parkom. Soteske, globoke 100 metrov in vec, da imas obcutek, da gledas v sredisce nasega planeta. Vsepovsod zivo rdece skale, globoko spodaj pa reka, slapovi in cudoviti bazeni, ki se odsevajo v smaragdnih barvah. In takoj zacutis, zakaj je park ljudem vsec in zakaj prihajajo sem kampirat tudi za teden ali dva. Poleg tega pa na ture ne mores, ce dezuje, saj so skale takrat nevarno spolzke. Zato smo mi parkirali naso hisko v kampu, si skuhali vecerjo in lahko smo samo upali, da dez ne bo trajal. In res, v tem casu se je nebo nad nami popolnoma zjasnilo. Spet smo lahko obcudovali na milijone zvezd in celo mlecno stezo, pa ceprav so samo malce stran od nas po zraku se vedno svigale strele in razsvetljevale nebo v daljavi. Res, da gledas strele in zvezde hkrati na nebu, to se mi tudi se ni nikoli zgodilo…

image

image

Zjutraj smo se tako prebudili v popolnoma jasno jutro. Ob 7h zjutraj, ko smo zaceli hoditi proti Fortescue Falls, je bilo sonce ze neverjetno  visoko na nebu in bilo je ze zelo vroce. Se sreca, da je pot vecinoma v senci. Po skalnatih stopnicah se spuscas v sotesko, dokler se skoraj ne dotaknes slapov in potem po soteski naprej do se enih slapov in jezerca Fern Pool. Izbrala sva turo, ki sta jo lahko tudi otroka prehodila, in vsi smo uzivali v divjini, skakali cez skale, pobirali palice ob poti, obcudovali drevesa in iskali cim vec zivali. Videli smo kakaduje, ki so bili res glasni kot papige, znacilnega avstralskega kuscarja, ki nas je nepremicno opazoval, rdece-rumeno kobilico, veliko capljo, ribe v vodi in celo netopirje visoko v krosnji dreves, ki so seveda viseli z glavo navzdol in vsake toliko pokazali svoja krila.
Slapovi, tolmuni in jezerca pa so bili prelepi-pristni in divji kot vsa narava tu spodaj.

image

image

Karijini je ogromen in razdalje tako kot povsod v Avstraliji velike. Razdalja med enim in drugim delom parka je skoraj 100km in vmes makedamska cesta. Ogledali smo si se nekaj razglednih tock, potem pa se odpravili na pot proti morju. Samo se 6ur voznje…

Bilo je popoldne in nisem si mislila, da je to tropsko vreme tako ocitno. V smeri severa se je naenkrat stemnilo, strele so svigale ena za drugo in mi smo se na sreco vozili malce proti jugu in tako ravno po zunanjem robu nevihte. Ves cas nas na poti po Avstraliji spremljajo obcestne table “Floodway”, ki opozarjajo, da je cesta lahko poplavljena. Do danes nikoli ni bila. Pozor, do danes. Danes smo morali prvic zapeljati cez vodo, saj drugace ni slo. Vodo je bila povsod levo in desno ob cesti in sele sedaj mi je jasno, kako in zakaj se v Avstraliji dogaja, da ceste zaradi dezja resnicno zaprejo tudi za dlje casa. In danes sva bila vesela, da se nisva odlocila in tvegala pot cisto na sever do Darwina, kjer je dezja v tem letnem casu se veliko veliko vec…

image

image

Trenutno smo na obcestnem pocivaliscu, dobro uro stran od morja in koralnega grebena, nevihta je sla cisto mimo nas in zunaj je spet jasna noc, polna zvezd in zvezdnih utrinkov…

image

image

image

You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.You can leave a response, or trackback from your own site.
3 Responses
  1. Marija says:

    Pozdravljeni
    Zelo mi je všeč vaše pisanje in resnično uživam ob branju. Kot bi bila tam 🙂
    Lp
    Marija

  2. Marija Knez says:

    Pozdravljeni
    Zelo mi je všeč vaše opisovanje potovanja po Avstraliji. Kot bi bila tam 🙂
    Lp
    Marija

  3. urska says:

    Danes zvečer sva se z Marjo sprehajali po Šenčurju in mi je povedala za tale vajin blog. Sem navdušena ko berem in gledam fotografije in še bolj intenzivno hrepenim tudi sama po novih dogodivščinah. POzdravčke vseem štirim avanturistom!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *