Roza jezero, izlet na “Luno” in zaspane koale

Res sem doma že brala o roza jezeru, ki baje obstaja nekje na zahodu Avstralije. Videla sem tudi slike, toda nekako nemogoče se mi je vseeno zdelo. Roza jezero?!? Verjetno so bile vse te slike noro obdelane, z dodano roza barvo… Odtenek roza barve naj bi bil odvisen tudi od sonca in svetlobe dneva… Seveda smo to čudo morali videti. Gre za Hutt Lagoon, blizu mesta Port Gregory, ki je v bistvu slano jezero. Laguna te ob vožnji po glavni cesti spremlja kar nekaj kilometrov, vendar je s ceste  skoraj ne vidiš, je nedostopna in pot do nje ni označena. Vsake toliko smo le zagledali kakšno stezico in se poskusili prebiti do vode.  Prvi poskus je bil popolno razočaranje – nobenih barv, mogoče z veliko domišljije malce viola. In peljali smo se naprej. Ampak meni vse skupaj ni dalo miru in rekla sem si, da dam tej čudežni laguni še eno priložnost. Poiskala sem še en dostop. V avtu sem bila edina kandidatka, ki jo je ob 12h sredi puščave, ko je pri 40°C nabijalo vroče sonce nad glavo, še zanimala roza barva. Ampak moja vztrajnost je bila nagrajena z nora roza barvo jezera, ki se je kar bleščala v soncu. Ob robu jezera so me pričakale še tri lepe čaplje in prizor še polepšale. Zdaj verjamem slikam z neta in tale roza je še kako zares roza.

DSC03719

DSC03727

DSC03748

Naprej nas je pot vodila v Pinnacles, Namburg NP oz. na Luno, če jo ne bi zajeli že v sliko (kot je našo sliko iz parka v živo komentirala moja prijateljica na FB). Divja pokrajina, čisto nasprotje vsemu, kar smo videli do sedaj. Rumen pesek  in v njemu stebrički, skale in stolpiči vseh velikosti in oblik. Nakapljani en ob drugem, vsepovsod in to kilometre in kilometre daleč. Mimo oz. skozi park vodi urejena pot, kjer lahko vozijo avtomobili, pogled na Pinnacles pa se kar ne konča. Seveda smo se zabavali med njimi, se skrivali, lovili in celo plezali na njih (čeprav uradno ne bi smeli, ups). V park smo kot načrtovano prispeli pozno popoldne, ko je svetloba najlepša in seveda počakali na sončni zahod, ko se je sonce v ozadju poslovilo in padlo v morje. Na nebu pa nas je že ves čas spremljala luna. Žal ni bila polna, ampak bila pa je. In ko smo v temi zapuščali park, smo spet vozili previdno in počasi, saj so nam na cesto spet skakali kenguruji. To je tipična Avstralija Smile

DSC03802

DSC03799

DSC03827

Na poti proti Perthu pa smo skoraj naključno odkrili še en nacionalni park, za katerega prej še nismo slišali: Yanchep NP. Našo pozornost je pritegnil predvsem zaradi stavka, da je tu Koala Sanctuary. Kaj točno bo to pomenilo in koliko bo stalo, nismo vedeli, toda samo koala nam je med vsemi avstralskimi živalmi še manjkala, zato smo šli tja. Presenečeni smo ugotovili, da imamo s 4-tedensko vstopnino za parke zahodne Avstralije (stane 40 AUD) pokrit vstop tudi tu in dodatne vstopnine ni bilo. Park pa je bil presenetljivo poln živali. Že ob parkirišču nas je na travniku pričakala cela družina kengurujev. Vse je noro dišalo po evkaliptusu. Koale so objemale vsaka svojo vejo oz. deblo in spale. Največja aktivnost, ki smo jo videli, je bila, ko je ena celo stegnila svojo taco in spala naprej. V ozadju pa petje ptic vseh barv in velikosti ter papige, ki jih pri nas vidiš le v živalskem vrtu. Ker so na področju tega parka nekoč živeli tudi aborigini, so imeli pripravljeno tudi delavnico na to tematiko. Izkoristili smo priložnost, ko ni bilo nikjer nikogar, in si izposodili nekaj aboriginskega orožja in inštrumentov ter si uprizorili predstavo zase. Kmalu pa se nam je pridružil tudi prijazen vodič delavnice, ki nas ni okaral, temveč nam je na našo željo celo zaigral na didgeridoo. Avstralsko doživetje, pa čeprav zaigrano, je bilo tako popolno.

DSC03861

DSC03876

DSC03884

DSC03900

DSC03903 DSC03886

You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.You can leave a response, or trackback from your own site.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *