Po svetu – 3.postanek: Velikonočni otok – Rapa Nui

Naš tretji postanek na poti okoli sveta je bil mistični in eden najbolj oddaljenih ter izoliranih kotičkov sveta, Velikonočni otok ali Rapa Nui. O njem je mož sanjal že kot majhen otrok, ko je vsaj 10x prebral knjigo Aku-Aku norveškega raziskovalca Thora Heyerdhala, ki je imela posebno mesto v družinski knjižnici.

Na Velikonočni otok smo prišli okoli dvanajste ure po lokalnem času. Presenetljivo smo ob pristanku letala najprej zagledali kar nekaj dreves. Prej smo mislili, da je otok popolnoma gol. Vstop na otok je z vsemi kontrolami potnih listov, carinikov in hrane trajal več kot eno uro. Na otok namreč ne smeš prinesti nobene sveže hrane.

Med čakanjem smo kupili tudi obvezno vstopnino za Nacionalni park Rapa Nui (odrasli 80$, otroci do 12 let 40$). Pri izhodu iz letališča nas je zunaj že čakal naš najeti džip (Suzuki Jimny), s katerim smo se naslednja dva dneva vozili po otoku in si v tem času uspeli ogledati prav vse. Prvi dan smo posvetili jugo-zahodnemu delu otoka, drugi dan pa prevozili še preostali del otoka.

Kaj smo počeli in si ogledali na Velikonočnem otoku?

1. Najdišče Ana Kai Tangata – Te ostanke templjev smo si ogledali najprej, saj se nahajajo najbližje letališču. Tu smo dobili prvi s kulturo Velikonočnega otoka in videli prve podrte kipe, ki so ležali na tleh. Ob njih pa tudi njihove ogromne kape. Sprehodili smo se po urejeni poti, sproti pa uživali v prvih pogledih na divjo, valovito in strmo obalo otoka.
   
2. Vulkan Orongo s čudovitim zeleno modrim kraterskim jezerom – Z avtom se pripelješ čisto na vrh do roba kraterja, tako da se ti naenkrat odpre pogled na cel krater. Jezero je zaščiteno in dostop do njega ni možen, lahko pa se pelješ še malce naprej in si ogledaš manjši muzej o tradiciji Birdman tekmovanja. Znano tekmovanje je potekalo vsako leto, ko so se na manjši sosednji otok Moto Nui vrnile ptice »Sooty Tern« in tam ponovno gnezdile. Poglavar vsakega plemena je izbral mladega tekmovalca, ki je poskušal osvojiti krono in postati novi Birdman – pol človek pol ptica. Tekmovalci so morali preplezati 300m visoke klife, skočiti v pacifiški ocean poln morskih psov in preplavati eno miljo do otočkov Moto Nui. Tam so morali najti gnezdo ptice, ukrasti njeno jajce, ga shranili v leseno košarico na glavi in se po nevarni morski poti ter čez visoke klife vrniti nazaj v vas ter jajce izročiti poglavarju svojega plemena. Zmagovalno pleme je tako dobilo pravico do odločanja na otoku za naslednje leto dni.
   
   Danes je na tem delu otoka urejena sprehajalna pot, kjer imaš lep razgled na sosednje otočke, na krater in jezero, vidiš pa tudi hišice, kot so jih imeli včasih ter petroglife, poslikave na skalah. Za ogled računajte kar kakšno dobro uro.

3. Sončni zahod na Ahu Tahai – Že doma smo brali, da so najlepši sončni zahodi ob Ahu Tahai. Tako smo popoldne preživeli na zahodni obali otoka, se vozili po makadamski cesti, dokler se le-ta ni končala. Čeprav je google-maps kazal, da gre cesta še naprej, je bila ob Ahu Tepeu zapornica in naprej si lahko šel samo še peš. V sončnem zahodu pa smo tako uživali ob Ahu Tahai. Sonce je zahajalo v morje in od zadaj osvetljevalo kipe. Mi smo se sprehajali naokrog, ob najbolj čarobni svetlobi pa se vsedli na tla in se igrali s fotoaparatom. Čarobno.
   
4. Hanga Te’e in vasica na jugu otoka – Zjutraj smo se odpravili proti jugu otoka. Zajtrk smo si naredili on Hanga Te’e, kjer so podrti kipi, nato pa se ustavili tudi v lepo postavljeni vasici, kjer lahko vidiš, kako so ljudje živeli včasih, kako so zaščitili svoje poljščine pred vetrom in kje so imeli svoje živali. Pokrajina na jugu otoka je res pusta, nikjer nobenih dreves, le tu in tam se sprehajajo divji konji.
5. Vulkan Rano Raraku – Pod vulkanom Rano Raraku se začne grmičevje. Na tem delu je največji kamnolom in tu so izdelovali vse Maui-e, ki so jih potem od tu prevažali po celem otoku. Tu je kipov največ. Za turo po parku računajte vsaj uro ali dve, je pa čudovita. Po levi strani vodi pot do kraterja in jezera (do tega lahko dostopate). Po desni strani pa skozi park kipov, vse do kamnoloma, v katerem lahko v skalah vidiš še napol izklesan ogromen kip. Neverjetno, kaj vse so počeli in gradili le zaradi verskih razlogov, da bodo Bogovi srečni.
   
   
6. Ahu Tongariki naj bi bil najbolj čaroben zjutraj ob sončnem vzhodu, vendar ga nam ni uspelo ujeti. Priznam, smo zjutraj rajši spali 🙂 Je pa Tongariki čudovit tudi sredi dneva, dokazano.
   
   
7. Petroglifi Papa Vaka se nahajajo na poti od Ahu Tongariki proti Anakeni in predstavljajo zbirališče najbolje ohranjenih petroglifov, to je poslikav na skalah. Vredno kratkega postanka.
   
8. Peščena plaža Anakena je z belo mivko na plaži res nekaj posebnega na Velikonočnem otoku in komaj verjameš, da je naravnega izvora (pa je). Tudi tu so postavili vrsto kipov, ki prav tako kot vsi ostali (razen A Kivi) gledajo stran od morja. Čeprav je bilo morje hladno (21°C v njihovi zimi), smo se kopali. Mrzlo ali ne, saj sploh ni važno – potrebno je izkoristiti vsak trenutek, ko si enkrat na Velikonočnem otoku.
   
9. Tradicionalni polinezijski ples – Dvakrat na teden organizirajo plesni šov v kulturnem društvu Kiri-kiri. Šovi so vedno razprodani. Imeli smo srečo, da je tja poklical naš gostitelj v penzionu in nam rezerviral še zadnje sedeže. Tako smo večer zaključili v pisanih polinezijskih barvah in ritmih polinezijskega plesa. Tradicionalen ples je bil sicer zelo podoben tistemu na Mo’oreji, pa tudi dele maorske hake so plesali vmes. Res se vidi, kako je na teh otokih polinezijska kultura povezana oziroma da so imeli ljudje skupne korenine. Miganje z boki imajo pa vsi že v genih. Čudovit večer, vreden obiska. Cena vstopnice je bila 20€, za otroka 7€.
   

Rapa Nui nas je še bolj prevzel in očaral, kot smo si mislili. Kipi so res mogočni in ko pomisliš in bereš, kaj vse so znali in zmogli ljudje takrat, s samo stvarmi, ki so jih imeli na razpolago na otoku, vse skupaj ceniš še bolj. Tudi današnji potomci te kulture, prebivalci otoka so nanjo ponosni in prav je tako.

Rapa Nui – hvala ker si, takšen kot si in tako daleč kot si. Hvaležni, da smo lahko del te kulture doživeli v teh dveh dneh. Nepozabno.