Po svetu okoli sveta – Borneo

prejšnji prispevek: Singapur

V Singapurju se je popotniška ekipa razdelila na dva dela. Miha in Roman sta že zgodaj zjutraj po slabih dveh urah spanca pred letom v Indonezijo opravila jutranji sprehod z ogledom glavnih znamenitosti. Ostali štirje pa smo si vzeli nekaj več časa za spanec (4-5 ur) in se na ogled glavnih turističnih točk odpravili okoli devetih zjutraj. S sprehodom skozi poslovno središče in okoli zaliva “Marina Bay” smo se nekoliko pobliže spoznali s to azijsko metropolo. Časa za kosilo na žalost ni bilo, saj smo morali ujeti letalo za Kuching (glavno mesto zvezne države Sarawak na otoku Borneo). Let smo imeli z letališča Senai v malezijskem mestu Johor Bahru, ki leži tik ob meji s Singapurjem. Do tega letališča iz Singapurja vozi brezplačen avtobus za vse lastnike letalskih kart za družbo Air Asia (klik). Na srečo smo se pri vkrcanju na avtobus nehote vrinili in se odpeljali kmalu ob prihodu na avtobusni terminal (Larkin Bus Terminal na Queen street) – vožnja do letališča Senai zaradi prečkanja singapurske in malezijske meje traja vsaj 2 uri. Po okrepčilu v Diners loži na letališču je sledil dobro uro dolg let do Kuchinga. V prvo nam pristanek zaradi možne nevihte ni uspel, v drugo pa smo kljub močnemu vetru in “razmetavanju” letala uspešno pristali. Z letališča do centra mesta smo se zapeljali s taksijem.

Kuching – mačje mesto

Naslednji dve noči smo preživeli v prijetnem hostlu Malibu Lifestyle, kjer smo že prvi večer navezali stike z lokalnim prebivalstvom – tako v hostlu (kjer strežejo pijačo po ugodnih cenah), kot tudi v restavraciji na vogalu naše ulice, kamor smo ves čas zahajali na pečene rezance oz “nudelce”.Po nekaj urah trdnega spanca smo vstali, pojedli osnoven zajtrk (instant kava+toast z marmelado) in se odpravili proti avtobusnem postajališču, kjer naj bi ustavljal avtobus za transfer do narodnega park Bako. Avtobus smo seveda zamudili, na naslednjega pa bi morali čakati kar kakšno uro, tako da smo raje najeli taksi in se zbarantali za solidno ceno. Odpeljali smo se do večjega pomola na reki Sungai Tabo, od koder smo s čolni odpluli nizdol proti ustju reke in naprej ob polotoku do glavne turistične postojanke v Baku. Od tam smo se po nabavi še zadnjih najnujnejših stvari (repelent za komarje) odpravili proti slapu Tajor. Steze so dobro označene in urejene, vodijo pa preko različnih okolij – od mangrov na obali, skozi gosto džunglo na pripekajoče sonce na povsem skalnati površini. Izkazalo pa se je, da je bila sama pot do slapa Tajor precej bolj zanimiva, kot sam slap.

Čoln na reki Sungai Tabo

Vstop v nacionalni park Bako

Mangrove

Ob povratku nazaj smo ubrali drugo pot s ciljem na manjši plaži, od koder smo se s čolnom vrnili nazaj do turistične postojanke in nato nazaj proti civilizaciji. S krajšim postankom seveda, saj nam je na čolnu zmanjkalo nafte. Vsak, ki je že potoval po Aziji, ve, da se take stvari dogajajo precej pogosto. Kopanje? Zaradi velikokrat opaženih krokodilov kopanje tu odsvetujejo…

Slap Tajor – naš cilj, ki smo ga dosegli po dobrih 2h hoje

Po nekoliko daljšem spancu (zdaj smo ga res že potrebovali) smo imeli v načrtu bolj sproščen dan. Najprej smo se sprehodili po mestu Kuching: po nabrežju reke Sungai Sarawak mimo stavbe okrožnega parlamenta, stavbe “Square tower” (ki to ni), naužili smo se uličnega življenja na stranskih ulicah, nakupili nekaj spominkov za domov…

Sprehod po mestu Kuching

Stavba parlamenta okrožja Sarawak

Zatem pa smo se s taksijem odpeljali do Rehabilitacijskega centra za orangutane Semenggoh. To je eden izmed centrov, kjer pomagajo vzdrževati in obnavljati populacijo orangutanov na čim bolj naraven način, brez kletk in ujetništva. Živali se prosto gibljejo na velikem področju okoli centra, zato tudi obstaja možnost, da orangutanov ob obisku sploh ne boste videli. Da gre resnično za (pol)divje živali, smo izvedeli ob začetnem nagovoru enega od zaposlenih. Opozarjal nas je, da so lahko orangutani (sploh vodja krdela) tudi napadalni, če se počutijo ogrožene. Z manjšim cmokom v grlu nas je po uvodnem nagovoru odpeljal na mesto, kjer je največja verjetnost, da bomo orangutane videli. Najboljša možnost za opazovanje je ob urah hranjenja (ob 9.00 ali 15.00) – mi smo imeli srečo, saj je bilo prav v obdobju našega obiska v gozdu (sezonsko) pomanjkanje sadja in smo lahko kar več kot pol ure opazovali dva samca ob hranjenju in uganjanju norčij. Nepozabna izkušnja.

Orangutan v rehabilitacijskem centru Semenggoh

Sledila je vožnja s taksijem na letališče, let z Air Asio v Johor Bahru, transfer nazaj v Singapur in bedenje na letališču do zgodnjega jutranjega leta v Tokio…

naslednji prispevek Nočni Singapur