Sumatra 2016, 6.del – Iskanje orangutanov v Bukit Lawang-u

by

Kot sem že omenila, iz Tangkahana do Bukit Lawanga je manj kot 40 km, vendar smo za to razdaljo potrebovali kar tri ure vožnje. Ceste na Sumatri so res slabe in zelo počasne, a je bila ta še daleč najslabša od vseh. Pot je v celoti makadamska, vodi čez hribe in čez džunglo in na trenutke sem bila prav navdušena nad šoferjem, da je vse to speljal in nikjer nismo ostali v kakšni luknji ali vijugastem vzponu.

Glavna cesta iz Tangkahana je prevozna le izven deževnega obdobja, takrat izgleda takole.

Ravno ob tej poti smo lahko na lastne oči videli največjo žalost Sumatre. Tokrat ne govorim o cesti temveč o uničevanju in požiganju džungle. V zadnjih letih so namreč tu požgali in uničili večji del džungle in to vse z enim samim razlogom: da namesto džungle zasadijo plantaže palm za pridobivanje palmovega olja, po katerem so ogromne potrebe po celem svetu. Palme sicer izgledajo lepo, toda vse to je umetno zasajeno, živali so izgubile svojo divjino za življenje, pa še ogromno vode porabijo palme za rast, tako da se je Sumatra v zadnjih letih popolnoma spremenila. Na poti do Bukit Lawanga so bile levo in desno od nas tri ure same plantaže palm. Le delček džungle okoli Bukit Lawanga je zaščiten kot nacionalni park in je ostal pristen, da tam še lahko najdeš orangutane in ostale divje živali.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Plantaže palm za pridobivanje palmovega olja, prave džungle skorajda ni več.

Bukit Lawang je kraj ob reki, preko katere spet vodijo viseči mostovi. Okoli je kar hribovita in skalnata džungla. Zemlja na srečo ni rodovitna, zato ni nevarnosti, da bi si tudi tu kdo izmislil, da bi džunglo požgali in zasadili palme.

Večina nastanitev v Bukit Lawangu je na drugi strani reke, tako da niso dostopne z avtomobilom. Po nasvetu prijateljev smo izbrali nastanitev Thomas Retreat in se dva dni popolnoma razvajali pri njih. Lastnik Thomas je prijazen domačin, ki pozna vsak kotiček v džungli in organizira odlične treking ture po džungli, tudi več dnevne. Mi smo se odločili za tri-urni jutranji treking, peš v džunglo, nazaj pa z raftom po reki. Naš vodič je bil kar Thomas sam. Hranjenja orangutanov in opazovalnega centra v džungli ni več. Tako je edina možnost, da vidiš orangutane, treking po džungli. Od Thomas Retreata smo šli nekaj minut vzdolž reke, nato pa zavili desno v džunglo, se začeli vzpenjati  po stopnicah in urejeni gozdni poti ter po kakšnih 15 minutah hoje prišli na uradni vhod v narodni park Gunung Leuser.

Hodili smo še kakšno uro, strmo čez gozd. Thomas nam je sproti razlagal o drevesih, ki tu rastejo in o živalih, katerih glasove smo slišali v džungli. Prva žival, ki smo jo videli, je bila velika veverica z zelo dolgim in košatim repom.

Veverica

Kmalu zatem pa smo zagledali tudi orangutane. Visoko, res zelo visoko v krošnjah dreves so plezali gor in dol po vejah, iz drevesa na drevo. Videli smo dve mami orangutanki in dva mladička. Thomas nam je razložil, da očetje orangutani nikoli ne živijo z mamami in mladički. Čisto navdušeni smo jih nekaj časa opazovali, potem pa šli naprej, iskat še kakšne. Ni jih enostavno najti, saj si orangutani vsak dan postavijo novo gnezdo in se tako ves čas selijo.

Ravno vprašam Thomasa, če kdaj orangutani pridejo tudi bližje in mi začne razlagat, da včasih ja, ker so vajeni, da jim ljudje prinesejo banane. In kaj se zgodi pet minut za tem? Tik pred nami, na podrtem deblu na tleh zagledamo mladička orangutana, ki je mirno sedel in čakal, da mu bomo dali banano. Zelo zelo blizu, kakšen meter višje na drevesu, je bila tudi njegova mami. Ljudi se ne bojijo. Tudi orangutanka je kmalu prišla še bližje ter stegnila roko k banani, ki smo ji jo ponudili. Kakšno doživetje.

Kaj imaš zame?

Seveda so ti orangutani še vedno divji in je potrebno biti previden in držati razdaljo. Čeprav so hkrati tako luštni, da bi se človek hitro spozabil. Zato je bil tu z nami vodič, Thomas, ki nas je opozarjal, da naj ji nikakor ne ponujamo samo prazne roke, ker to orangutane zelo razjezi in lahko postanejo napadalni. Čez nekaj časa sta imela orangutana dovolj človeške družbe. Mladiček je splezal k mamici, se je prijel okoli trupa in skupaj sta splezala višje na drevo.

Ob velikem drevesu zraven smo videli še ogromno tropsko stonogo, črno z rdečimi nogami. Opazovali smo jo samo od daleč, ker je baje smrtno strupena.

Strupena stonoga

Videli smo tudi navadne makaki opice, pa posebne črno-bele Thomas opice in veliko ptic in metuljev.

Thomas monkey

Treking po džungli je bil res doživetje in pol. Sredi džungle smo si naredili tudi sadno malico, kjer smo jedli ananas, melono, lubenico, banane, rambutan in pasijonko, vse tako slastno in mnjami. Nato smo še kakšno uro smo hodili čez džunglo, prišli nazaj do reke in treking zaključili z raftingom. Ta raft so v bistvu le štirje veliki šlaufi, ki jih povežejo skupaj v en raft. Enostavno in preprosto, kot vse v Indoneziji. Le zakaj bi komplicirali, a ne? Napokali smo se na šlaufe in jupijaaaa po brzicah. Vožnja je bila vau, bili smo popolnoma mokri, toda kako je pasala nežna shladitev in osvežitev po vsej tej hoji v vroči džungli. Z raftom smo se peljali do Thomas Retreata in vožnje je bilo kar prehitro konec. Voda je bila tako prijetna, da smo kar ostali v vodi in se še malo kopali.

Rafting po brzicah

Res super dan, ki napolni baterije, pa še moj okrogli rojstni dan je bil 🙂 Nepozabno doživetje, ki se ga bomo vsi spominjali še dolgo, sem prepričana. In ja, mi smo si pesmico Jingle Bells peli že julija na Sumatri v Bukit Lawangu, samo besedilo je bilo malce drugačno:

Jungle trek, jungle trek in Bukit Lawang,

see the monkeys, see the birds, see orangutan, hey,

jungle trek, jungle trek in Bukit Lawang,

see the monkeys, see the birds, see orangutan.

Kako smo se imeli v Tangkahanu, si lahko preberetu tu, več o našem potovanju po Sumatri pa tukaj.