Andraž Trošt: »Naučil sem se biti sam«

Andraž je eden izmed tistih pustolovcev, ki si je upal in izpolnil željo, ki jo ima vsak od nas, ki rad potuje. Odpravil se je na 7-mesečni odklop v Azijo. Sicer od nekdaj rad potuje, je pa to njegovo najdaljše potovanje in prvo, na katerega se je podal sam. “Vedno sem si želel potovati, tokrat pa sem potreboval odklop od realnosti in čas za razmislek, kaj si želim početi v življenju,” razlaga Andraž: “Destinacija ni bila nujno Azija, ampak sem želel obiskati čim bolj finančno dostopne države – ali Jugovzhodna Azija ali Afrika ali Južna Amerika. Nekega večera sem na internetu opazil ugodno letalsko karto za Indijo in jo preprosto kupil.
Tako se je njegovo potovanje pričelo. Sicer je pred tem za “ogrevanje” skočil še v Iran, se vrnil domov za dva tedna, potem pa tisto glavno potovanje pričel v Indiji. Iz Indije se je odpravil v Nepal, potem na Filipine in trenutno je v Singapurju. “Na potovanjih imam rad raznolikost. Tako sem konec decembra preživljal v Nepalu, na deset dnevnem trekingu okoli Anapurne: to pomeni osem ur hoje na dan, -20 stopinj celzija, slaba hrana…, začetek januarja pa že na Filipinih, kjer sva s prijateljico iz Slovenije sama taborila na plaži samotnega otočka, jedla sveže ulovljene ribe, pila lokalni rum, ter pozno v noč pela pesmi skupine Parni Valjak in se kopala v od planktona razsvetljenem morju. Dve čisto drugačni, a čarobni izkušnji,” pojasnjuje svojo izbiro destinacij.
V tem času, ko potuje, se je ogromno naučil o sebi. Predvsem, kot poudarja, se je naučil v stresnih situacijah reagirati z večjo mero mirnosti. “Zahodnjaki smo nagnjeni k temu, da se sekiramo zaradi stvari v življenju, ki v širšem smislu niti malo niso pomembne. Tako lovimo razno razne roke, se jezimo, ker nismo dobili napredovanja, skačemo od jeze, če opraskamo avto, bog ne daj, da sosedova sliva raste čez našo mejo… En sprehod čez indijski slum je dovolj, da se zaveš absurdnosti tega početja. Ne mislim pa, da bi morali vsi ljudje potovati, kajti najprej mora obstajati lastna želja po tem in če je nekdo vesel, da gre vsako leto le za teden dni v Pacug, pa naj gre,” pravi Andraž.
Ker potuje že 7 mesecev, je ena od dobrih stvari, ki jih je spoznal, kako biti sam. Doma je bil navajen, da se je vedno zamotil. “Če sem se vozil z vlakom sem poklical nekoga za družbo, če sem bil na kolesu sem zraven poslušal podcaste, zdaj pa sem se sposoben voziti 10 ur z avtobusom, ne da bi potreboval neko vrsto animacije. Zame osebno jo to velika pridobitev. Nisem pa našel vere v Indiji, kar je cilj številnih ki potujejo tja. Še najbližje temu sem bil, ko sem na nočnih avtobusih molil za varno prispetje na cilj,” pojasnjuje.
Seveda so se mu zgodile najbolj nore stvari, ki si jih lahko predstavljamo: od tega, da se je izgubljal po indijskih slumih, surfal na valovih, se vozil z motorjem po puščavi, lovil ribe, krasil božično smrekico s hindujci, budisti in muslimani in vozil tuk-tuk do tega da je bil na indijski poroki, snorklal z ogromnimi želvami, gledal sončni vzhod v Himalaji in bil priča zažiganju trupel na reki Ganges. Vendar se je ena najbolj smešnih zgodb, ki si jih bo verjetno zapomnil za celo življenje, pripetila prav na prvi dan v Indiji (torej čisto na začetku potovanja): “Na moj prvi dan v Indiji so mi v restavraciji po večerji prinesli posodo polno nekakšnih zelišč mešanih s sladkorjem. Takrat še nisem vedel, da je mišljeno, da poješ le eno čajno žličko, ker je to nekakšen osvežilec zadaha in odvajalo za pomoč pri prebavi. Jaz sem mislil, da je to sladica in sem kot pravi Slovenec seveda pojedel celo skledo. Natakar se mi je ves čas nasmihal, rekel pa ni nič. No verjetno mi ni potrebno razlagati, kje sem preživel svojo prvo noč,” pripoveduje v smehu.
ANDRAŽEVA MISEL ZA KONEC
“Profesor filozofije je stal pred razredom. Brez besed je v roke vzel velik prazen kozarec (za vlaganje) in ga najprej napolnil z večjimi kamni. Vprašal je dijake: “Ali je kozarec poln?” Vsi so se strinjali. Potem je vzel posodo z drobnejšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu. Ponovno je vprašal dijake, če je kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali. Profesor je z mize vzel še škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke med kamni in kamenčki. Nato je profesor dejal: “Želel sem vam povedati, da je to prispodoba vašega življenja. Veliki kamni so pomembne stvari, vaša družina, partner, zdravje, otroci, prijatelji, odnos do boga – stvari, ki ostanejo, tudi če je vse drugo izgubljeno in je zaradi njih naše življenje še vedno polno. Manjši kamenčki so ostale stvari, ki so pomembne – služba, potovanje, hiša, avto … Pesek pa so druge, manj pomembne stvari.
Če daste v kozarec najprej pesek, potem v njem ni prostora za manjše in večje kamne. Podobno velja za vaše življenje. Če porabite ves svoj čas in svoje moči za majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so za vas resnično pomembne. Bodite pozorni na stvari, ki so odločilnega pomena za vašo srečo. Igrajte se s svojimi otroki. Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled. Peljite zakonca na ples. Poveselite se s prijatelji. Vzemite si čas za boga in za molitev. Vedno bo še dovolj časa za delo in za pospravljanje hiše. Najprej poskrbite za kamne – za stvari, ki so resnično pomembne! Vse drugo je samo pesek!”
Potem je eden od učencev vzel kozarec, za katerega so se že prej vsi strinjali, da je povsem poln, in zlil vanj kozarec piva. Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke in resnično napolnilo kozarec. Nauk tega nadaljevanja zgodbe bi lahko bil: vseeno, kako polno je vaše življenje, vedno je prostora še za kozarec piva 😉
Profesor je najprej menil, da takšno nadaljevanje povsem razvrednoti resno sporočilo zgodbe. Vendar si je slednjič premislil. Končni nauk ga je spomnil na resnico, ki jo poznajo tudi globoko duhovni ljudje, da si mora namreč človek vzeti čas tudi zase, za zabavo, in se mora znati tudi pošaliti. Nesrečen je človek, ki nima smisla za humor, za trenutke oddiha, za zabavo. Simbol tega pa je lahko pivo!
Sem Petra Znoj, diplomirana novinarka in takrat, ko ne raziskujem za medije, raziskujem nove kraje. Potovanja so od nekdaj del mojega življenja in ena mojih največjih ljubezni. Naučila so me, da je v življenju vedno najboljše početi tisto, v čemer uživaš.
Super zgodbica na koncu in še boljši zaključek. Se pa popolnoma strinjam s to filozofijo kamnov in peska. In premalokrat pomislimo na to, ali pa se redko zavedamo pomena večjih kamnov, ki imajo resnično težo. Lep blog post. Eden lepših, kar sem jih prebrala.