Dogodivščine z Great Central Road

Takoj, ko zapustiš turistom enostavno dostopne predele okoli Ulura in Kata Tjute, se asfaltna cesta konča. Tu se začne Great Central Road. Zapelješ na rdečo peščeno cesto, kjer te velike table obveščajo, da vstopaš v Australian Outback, kjer potrebuješ posebno dovoljenje za vožnjo. In ta rdeča preproga nato traja 1.070 km. Roadhouse postojanke in bencinske črpalke so nekje na 250-300 km in vmes ni nič, čisto nič. Samo rdeč pesek in grmovje ob cesti. Avto srečaš zelo redko, mogoče enega na uro ali dve, to je vse. Nikjer nikogar…

In ravno tu, sredi divjine, sredi ničesar, naenkrat zagledamo ob cesti policijsko patruljo in policaja, ki nam sredi ceste maha, da naj ustavimo. Seveda, kaj najprej pomisliš, če takole srečaš policaje v divjini? Le kaj narobe? Pa nas prijazen policaj nasmejano pozdravi in pravi: “Hello. We are just a police control, checking driving license and making alco-tests.”. Kaj? A to je to? Sredi ničesar je tako šofer pihal na alko-testu in kazal slovensko vozniško, s katero so bili čisto zadovoljni. Pozor, pišem v množini “so bili”, namreč na kontroli so bili kar 4-je policaji skupaj. In ko sva se z njimi pohecala, kakšno kontrolo imajo, če tu mimo pripelje mogoče en avto vsake pol ure, so hitro rekli, da pride mimo en avto na uro ali več, tako da so bili prav veseli, da smo prišli mimo. Seveda so imeli časa na pretek, tako da so bili hitro tudi za poziranje: sončna očala gor in “big smile from real ozzy-s”.

Pa še ena zanimiva prigoda. Ko smo se ustavili v prvi postojanki, da bi dotočili gorivo, je bila ura 10:15. Pred trgovino je na tleh sedelo kakšnih deset Aboriginov, vendar sta bili tako trgovina kot bencinska črpalka zaprti. Nihče nas ni razumel angleško. Peljali smo naprej in končno srečali nekega šoferja kamiona, ki nam je razložil, da je črpalka zaprta, ker je premalo aboriginskih otrok v šoli. Kako? Ja, trgovino in črpalko odprejo, ko je vsaj polovica otrok v šoli, drugače ne. Včeraj je bilo to ob 10h, kdo ve, kdaj bo to danes?!? Pravi, da je to edini način, da spravijo otroke v šolo, ker njihovi starši pač potrebujejo trgovino in jih zato spodijo v šolo. No, tudi to je bilo nekaj čisto novega za nas. Na srečo smo imeli goriva še dovolj za naslednjih 250km, tako da nam ni bilo treba čakati na milost aboriginskih otrok.  

In tu, sredi ničesar, nebo ponoči zažari v soju milijona zvezd. To je res neverjetno, koliko zvezd sveti nad Avstralijo. Kako srečni smo lahko, da imajo naše oči možnost videti in gledati takšne lepote narave. S fotoaparatom ali kamero se resnični lepote ne moreš niti približati. To lahko doživiš in začutiš samo v živo.