Gruzija: Vidiš toliko, kolikor oči odpreš (1. del)

Moje potovanje po Gruziji, september 2021

Uvod

»Kaj bi s to zgodbo?«, premišljujem. Meni je tako draga, koliko bo lahko drugim? Nič, pospravil jo bom kot kos nakita v svoje razumevanje sveta. Saj zato jih pa ustvarjamo konec koncev. Si kdaj razmišljal čemu sploh imamo in ustvarjamo zgodbe? In koliko vsega je v resnici ena sama zgodba? Zanimiv zabaviščni park te čaka na tem področju. Zgodbe ustvarjamo, da lahko potujemo po svoji domišljiji (sami in z drugimi) ter jo širimo, barvamo v še nepoznane odtenke. Potovanje je od vedno cilj življenja. In cilje si zastavljamo samo zato, da v potovanju ne stojimo na mestu. Ker dosežen cilj ni nič drugega, kot opomin na pot v širšem, globljem smislu. In dober občutek je,  ko veš, da potuješ. Za tak občutek se je vredno truditi, si postaviti cilj, haha. Sam sem do sedaj večinoma potoval znotraj sebe, po svojih mislih in predstavah o svetu. Potoval sem skozi svoje in skozi tuje misli. In potoval sem do raznoraznih ciljev – naj si bo to pesem, plošča, koncert, poezija … sem bolj tu doma.

Ob doseganju vseh teh, zame pomembnih ciljev pa sem odlašal z določenimi ostalimi. Kot razumem sedaj, nisem zares cenil sveta, s katerim pač nisem bil v stiku. Da sem o njem bral in gledal fotografije ali videe je bilo dolgo časa dovolj. Zavedal sem se namreč, da so ti videi in fotografije v veliki meri najlepša prispodoba krajev kot jih lahko vidiš. Torej, zakaj bi šel gledat nek kraj, če je možnost, da ga bom doživel tako kot preko videa, praktično nična. Zaljubljen v tovrstne podobe o svetu, sem dolgo živel dejansko samo v svojem umu, misleč, da vem kako lep je lahko svet.  Poponoma pa sem zanemaril moč vetra, moč dotika, tal, moč mraza, tišine, moč objema, nasmeha. Vsega tistega, kar se ne da ujeti v pogled ali uho. Tistega čemur bi lahko rekel najlepši obraz časa – moč trenutka. Popolnoma sem zanemaril utrip planeta in poslušal samo utrip sebe. Zanemarjen v tem pogledu se nisem odpravil v druge dežele. Nisem čutil potrebe, saj so vse poti za katere sem bil prepričan, da jih želim videti, obiskati ali si na njih odpočiti, bile v prihodnosti. Torej v kraju, ki ga ni. Nisem razumel, da sem tudi sam le trenutek. In tako preprosto sem zanemaril predvsem sebe. Nisem dopustoval s svetom. Ker nisem vedel, da je dopustovanje zgolj dopuščanje potovanja s svetom. Dopuščanje sebi, da potuješ. To je dopust. To in ne določeno časovno obdobje oddaljenosti od službe. To je bila napaka in darilo – učna ura, ki mi jo je podarila Gruzija in potovanje po njej. Potovati je potrebno v vseh ozirih. Od dežele do dežele, od trenutka do trenutka, od sebe do drugih. Od svojih temeljev, do temeljev drugih svetov. Od svojih temeljev sedaj, do svojih temeljev nekoč. To je pravo potovanje. In, ko enkrat sprejmeš potovanje tako zelo široko (kot raziskovanje v vseh možnih ozirih,) se da potovati zelo zastonj in hkrati zelo drago. Zelo divje in zelo lagodno. A zdaj razumem, da potovati moramo, če drugega ne, zato da se nekoč lahko ustalimo. Ker, če nikdar ne potuješ, ne veš niti kdaj in kje si se ustavil. Ne veš ali si ustavil svoje telo, ali svoj um. In to na določenih točkah v življenju sreča vsakega. Potovanje je orodje, kjer (ko se ga naučiš uporabljati) spoznaš, da si gost življenja in ta perspektiva, ki jo je potrebno negovati je zdravilo proti nesrečnosti. To je zgodba o potovanju misli po tuji deželi.

Tbilisi

Med pobeglimi zgodbami

• 16.9.2021

Ura je 14:40 in čakam na Goopti prevoz z dunajskega letališča domov, kjer bova z bratom presenetila očeta za njegov rojstni dan in ga odpeljala na morje za 2 dni. Ko sedim tu na nekakšnem polnilnem otoku, kjer vsi po vrsti polnimo svoje telefone in ostale naprave, imam v sebi toliko občutkov, da ne vem niti kje začeti. Ampak moram začeti. Preveč imam v sebi, da ne bi delil.

Za mano je zanimivo potovanje. Prvega septembra sem se po več kot 12 letih odpravil nekam v neznano, sam sebi za družbo. Razlog za to je bil, da sem se resnično moral umakniti nekam daleč od svojega vsakdana. Po toliko letih se nabere in konstantno ista pota so moj um omejila do te mere, da sem komaj še zmogel oditi. Oditi na dopust od sebe na nek način. Vsaj takega sebe, kot si me je predstavljala tedanja okolica in od česar nikakor drugače nisem mogel ubežati. In zdaj, ko sedim tu in popolnoma poln polnim še svoje naprave, nimam nikakršne potrebe, da bi se že vračal nazaj, čeprav se veselim trenutka, ko bova z bratom očeta ukradla zase. Lepo bo. Ampak ni dolgo nazaj, ko sem našel končno nekaj, kar je uhajalo iz mene že leta in res si nisem želel končati te romance.

Torej moral sem oditi sam, nekam, kjer me bodo ljudje prvič pogledali in se bom v njihovih očeh videl takšnega kakršen trenutno sem. Brez vsakršne predzgodbe. Videl sem se. V pogledih v katerih se do sedaj še nisem nikdar. Kar seveda ni čudno, saj sem življenje zapeljal tako, da se kaj podobnega nekako ni moglo zgoditi. Sedaj se pač je in ponosno ugotavljam, da po vseh teh novih očeh, v katerih sem iskal svojo trenutno podobo; ne izgledam tako grozno, kot sem si mislil. In pogumno sklepam, da bi do takega zaključka prišel še marsikdo, ki bi si dovolil namesto ogledala pred sebe postaviti neznanega človeka, na nepoznanem kraju.

Okolica Tbilisija

• 1.9.2021

Prvi korak k občutku oddaljevanja od rutine je bil, ko sem se srečal z dunajskim letališčem. Nisem bil velikokrat na avionu do sedaj, sam pa še nikdar. Zato je bilo zame vse zelo sveže novo in zabavno. Priznam – strahu, nezaupanja ali česarkoli podobnega nisem občutil niti malo. Prevevali so me samo občutki spoznavanja zame novih stvari, pravil letališča in nekega čudnega mednarodnega jezika, ki ga red na letališčih uporablja. Kljub temu, da sem bil na prvi uri učenja tega jezika, ni bilo nobenih pretresov. Z nekaj nasmehi in butastimi pogledi, sem opravil s svojim prvim samostojnim check-inom, pregledi in vsem ostalim, kar potujoči ljudje tako in tako že poznate. Odleteli smo v Istanbul. In tudi pristali v njem. Nekaj sem pustil tam na dunajskem letališču. Neka teža, ki ni mogla z mano preko postopkov za vkrcanje na letalo, je ostala tam. Ko sem oddajal prtljago očitno nisem oddal samo kovčka. Zdelo se mi je, da sem v tistem poletu znotraj letala poletel tudi sam.

Ura je 17:25 po našem in 18:25 po turškem času. Sedim v precej urejenem čakalnem prostoru za potnike Turkish Airlinesa na letališču v Turčiji. Udobno je.  Na vsake toliko se sprehodim (sprehod ni tako zelo kratek) na cigaret na teraso, ki je namenjena temu. V bistvu gre bolj za nekakšno kletko, če sem iskren. Skratka, razmišljam o ogromno stvareh. Pa ne posiljeno, že dolgo časa nisem občutil toliko širine. Mislim, da sem, danes videl toliko novih parov oči, kot že zares dolgo ne. In opazil sem, da popolnoma vsake oči, nosijo svojo zgodbo po svetu. Niti ene niso enake. Lahko so si podobne, ampak enake ne. Zanimiv občutek sem imel, ko sem stal v tisti kletki (terasi) s samimi tujci. Bil sem edini belec na terasi in čudno so me gledali, pa ne zato ker sem bil bel, pač pa zato ker nisem otresal in sem cigaret pospravil v škatlico. Zabavno je bilo. Lepo je biti turist nekje. Predvsem v sebi. Zares turist. Biti nekaj kar ne sodi v izvirno okolje. Občutek ti da, da si dovolj takšen kot si, samo, če nisi predolgo na istem mestu. Ha, z mislimi je podobno, ane? Skratka, vsa ta današnja izkušnja me je spomnila na tisto še ne uglasbeno idejo o turistu, ki jo res moram zapisati: »Turist je nekdo, ki se zagleda v nekaj, česar domačin ne opazi več.«

Skratka, sem sem prišel, ker sem želel uiti svoji stalni realnosti, zaenkrat mi to uspeva odlično. Počutim se sproščeno, svobodno. Kot da končno po vseh teh letih sanjarjenja, končno popolnoma mirno diham, s tem divjim ritmom sveta, ki se na letališčih na nek zanimiv način preko tistega jezika, še toliko bolj odraža. Težko se zaljubiš v letališča si predstavljam. Edina so, ki ne obdržijo nobene zgodbe. Kruto. Nekako delujejo kot internet – tako zelo poln zgodb, da tiste vredne uidejo v svet. Ne bi rad bil letališče. Vesel sem, da sem to spoznal. Vesel, da vem, da ne želim toliko zgodb, kot jih pozna letališče, ampak toliko, kot jih lahko nosim s sabo kot premoženje. In eno, čisto svežo, grem ravnokar spoznat.

Na tleh drugačnega ritma

Dovolj o poti na moja spoznanja. Pristal sem v Tbilisiju. Pol tretji milijon ljudi ga ima zase. Najbolj kar mi je ostalo v spominu po tem, ko sem pristal je bila divja vožnja s taksistom. Takoj ko sva zapeljala s parkirišča pred letališče sva padla med pravo malo morje Mustangov in voznik, ki je bil nekaj let mlajši se ni šparal s tekmovalnostjo. S klubsko glasbo v ozadju, sem tako na precej divji način prvič pozdravil ulice Tbilisija. Ulice, ki so bile prekrasne za prvo oko. Zanimivo je, kaj opazi turist znotraj posameznika.

Ko sem se prijavil v hostel, nisem še hotel spat. Končno sem bil tako zelo stran od sebe in tisto kar je pripotovalo v Gruzijo od mene, pač ni hotelo zaspati. Kupil sem si dva mala piva v bližnji trgovini in jih pil pred hostlom na stopnicah. Mater sem bil prostoren za nove stvari. Cilj je bil dosežen. Ne samo, da sem pristal v Fabriki (hostlu), predvsem to, da sem šel skozi vse te, zame nove postopke letališč, mimo toliko neznanih ljudi. Popil sem pivi in čas je bil, da se prvič zbudim 3300km od doma. Zato sem šel spat v skupno sobo.

Hostel Fabrika

• 2.9.2021

Zbudil sem se nekje okoli 8:00 ter poležaval še kakšno uro. Nasproti mene, na eni od postelj je ležala neka finka, ki je kot mi je kasneje povedala bila 4 mesece v Sloveniji in je preprosto oboževala našo državo. Odšel sem v skupne kopalnice in se stuširal. Nato sem si privoščil prekrasno spirulina, chia, bučna semena ledeno hladno kombinacijo. Okoli 13:00 sem se odpravil po ulicah glavnega mesta. Drugačnih ulicah. Zanimivo je, ko ti ulica pokaže drugačne vonje kot si jih vajen. Po tistih prvih, ki sem jih prehodil sem vohal okrevanje po burni zgodovini. Na njih je bil mir, a še ne dovolj moči. Prav takšni so bili njihovi ljudje. Starejši, mirni, v pojemanju moči. Dovolj je bilo, se je dalo čutiti.

Nekaj ulic nižje, pa sem naletel na barve. Toliko barv in toliko lokalov. Menda je bila tista ulica nekakšno kulturno vozlišče Armenijcev, Azerbajdžancev, Irancev, Kitajcev in vsega ostalega, kot mi je pozneje razložila punca,  ki je imela enega teh lokalov v lasti. Pomagala mi je do menjalnice, mi povedala, da ji je ime Nina.

Tekom sprehoda sva izmenjala nekaj informacij in nasmeškov, ter se nato poslovila. Malo kasneje mi je Ana, dekle lepih oči, pomagala urediti omrežje, da nisem bil več vezan na Wifi in evo, bil sem pripravljen na sprehajanje v samoti, po gneči in v samoti. Čas je bil da počakam Redžo – kontakt iz Slovenije v Gruziji. Z njim bova skupaj naredila plan potovanja po Gruziji. Nato pa bo čas za spoznavanje Tbilisija v naslednjih dneh.

Kot se je izkazalo Redža ni mogel ponuditi ničesar, kar sam ne bi mogel najti ceneje. Predlagal je hotele, jaz pa sem planiral hostle. Malo sem bil razočaran, da sem od travelerjev iz Francije in Italije moral izvedeti, kako se prevažati po Gruziji na ugoden način. Spoznali smo se, ker sta bila eno noč (njuno zadnjo v Gruziji) moja cimra. Preprosto sem ju pozdravil in rekel: »Fanta, ne vem ali sta utrujena ampak jaz bi bil zelo vesel kakšne informacije o Gruziji iz vajine strani. Sem na začetku potovanja, vidva pa kot slišim v odhajanju. Vama lahko kupim pivo?« po malo štosih, smo se odpravili v atrij med jezero mladih ljudi, ki so utripali z Gruzijo. Nosil sem preprosto črno majico, čeprav mi je Steffano (italijan, ki je bil fotograf po poklicu) rekel, da moramo imeti vsi srajce. Moja je bila preveč elegantna, zato je v smehu popustil in usedli smo se v velikanski atrij za Hostlom Fabrika posejan s kakšnimi osmimi tematskimi lokali – dva srajčnika in en črnomajčnik. Po njuni zaslugi sem uspel videti Tusheti in prav tako sem se po njunem nasvetu naslednja dva tedna po Gruziji prevažal z Maršutkami – majhnimi avtobusi, popolnoma udobnimi in urejenimi. Za pot na drugi konec države sem na primer odštel 25GEL, kar bi znašalo okoli 8€. To je bilo to.

Maršutka

V naslednjih dneh sem preprosto vdihoval gruzijski trenutek. Tbilisi kot glavno mesto je zato več kot primerno. Spoznaš, kje narod je v svojih ekonomskih zmožnostih, kako z njimi upravlja, opaziš kako pri njem delujejo pravila velikega mesta in predvsem opažaš, kaj deluje drugače, kot bi bilo to običajno. Vidiš, v tem se skriva svežina identitete nekega prostora. Zavohal sem, da so Gruzijci na nekakšnem svojem letališču. Nekako je bilo vse tako polno že nastalih zgodb, a ne vedo še točno, kaj je njihova prihodnja. Čutiš pa, da jo želijo ustvariti skupaj. Čutiš, da se učijo zopet vzleteti. V smislu hitrosti življenja je Tbilisi povprečno mesto. Tam ni ljudi, tam so le uporabniki sistema, ki lovijo svoje samostojne sanje. Zelo neosebno za turista, jasno. Sem pa, če smo že pri tem, ravno tako kot na letališčih, tudi v Tbilisiju zavohal pravi orkan možnosti glede te nove, nastajajoče zgodbe. Verjetno ta občutek izhaja iz zgodovinskega položaja v katerem se je Gruzija nahajala v tem času. Potrebno je vedeti, da je za Gruzijci zelo polna zgodovina v vseh pogledih. A trenutno bi opozoril na tisti nezaupljivi obraz gruzijske zgodovine, ki mu ga je narisal njegov geostrateški položaj. Obraz, ki ga zelo pogosto srečaš tudi na obrazih ljudi.

Gruzija leži, kot vratar med Evropo in Bližnjim Vzhodom. Na vrhu jo pokriva strašanski Kavkaz. Od nekdaj je bila to dežela po kateri so potekale pomembne trgovske žile, kar seveda s seboj prinese močan koktajl narodnosti, v katere se tudi danes lahko zaletiš na ulicah Tbilisija. Torej vse te raznolike kulture, interesi in dobrine, so seveda s seboj prinesle tudi denar in s katerim pogosto potuje strast oblečena v kriminal.

Gruzija se dolgo nikakor ni mogla postaviti kot lastna država – neodvisna, odločna in samostojna. Obdana je bila z velikani. Čeprav ji je na papirju nekako že uspelo, ampak je Rusija še do nedavnega nikakor ni želela izpustiti iz rok. Pred Rusijo jo je zase želel jug sveta, pa vzhod in tako naprej. Gre za lepo deželo, polno surovin in naravnih lepot, predvsem pa ležečo na terasi različnih kultur in poti. Vsak bi imel tak košček lepotice. Še danes, sicer po bolj diplomatskih notah ni precej drugače, čeprav se z investicijami ZDA in Kitajske, ta zgodba z Rusijo vsaj za nekaj časa na videz malo umirja po mojem mnenju (ki ne more biti drugače kot naivno).

Kar pa ni naivno in na kar sem s temi podatki želel opozoriti, pa je, da vsega tega nikakor ne moreš prezreti, ko opazuješ ritem Sakartvela (originalni izraz za Gruzijo, ki ga uporabljajo Gruzijci). Opazi se odločnost, da želijo stvari početi drugače in na novo, a hkrati s tem se nerazdružljivo opazi tudi neizkušenost s turizmom in preostanek pridiha kriminala, ki je to državo vodil še ne dvajset let nazaj in to kar neko obdobje v preteklost. Ob tem bi bilo težko verjeti, da ta državica, ki je velika za dve Sloveniji bojda spada med pet najbolj varnih držav na svetu. Ampak tako mi je zagotovila palestinska študentka medicine v Tbilisiju, ki tam živi že 5 let. Nekako ji gre verjeti torej. O nevarnosti Gruzijcev je rekla, da ne obstaja in sam se moram po najbolj močni izkušnji kar se tiče nevarnosti v Gruziji z njo tudi strinjati. A o tej zgodbi s taksistom in slavljencem rojstnega dneva, bom več povedal po poti iz Tushetija. Občutek, ko pogledaš Gruzijca je, kot da bi te najraje poškodoval. Sam sem imel vedno tak občutek, dokler nisem kakšnega vprašal za pomoč ali nasvet. Ko pa so spregovorili, so vedno storili vse, da bi ti pomagali uživati v Gruziji. In potem, proti koncu mojega potovanja sem dejansko že sumil, da je vsa ta mračnost zgolj previdnost pred lastnimi sorojaki, da nebi kak neroden in še učeč se turistični vodič, ki je bil v preteklosti morda vpet v kake nižje posle, nehote pokvaril vsega truda, ki ga narod vlaga v varnost in podobo Gruzije. Ne vem, a tujce morajo najprej spoznati, preden z njimi popiješ tistih norih 6 litrov vina. Zato, da te do te mere spoznajo, pa je večinoma dovolj le nekaj besed.

Lahko si predstavljate taksista, ki ima mračen pogled (kot zgodovinsko gledano tudi upravičena posledica nezaupanja do tujcev jasno), ki ne zna angleško kar izhaja iz tega, da so bili dolgo pod okupacijo Rusije. Zna malo rusko in je ponosen na svoj narod, ki govori svoj lasten jezik (,ki je čudovit). Nekako si malo zadržan v začetku kajne? Ko pa vprašaš: »English ali Po russkij?« pa se hitro stvari spremenijo. V sosednjem sedežu imaš človeka, ki bo hitro preračunaval koliko si zgrešil mesto na avtobusni postaji. Lahko namreč traja tudi 10 minut peš do pravega parkirnega prostora naslednje maršutke in z 25 kilogramskim kovčkom, hitro ceniš takšne poteze. In niso bile izjema. Le šolstvo bo moralo vstopiti na pot te nove in lepe Gruzijske zgodbe – z učenjem mladih – tako ruščine kot angleščine.

Iz Gruzijske, nazaj na mojo pot. Hipsterski hostel v katerega sem investiral prve dni je bil neverjetno udoben. Sestavljen iz stare Sovjetke tovarne je oddajal umirjeno, povezovalno in »lako čemo« energijo. Meni je pasala kot hudič. Poganjal sem svoje mlade koreninice v Gruzijo. Za hostelom je bil nekakšen notranji vrt, ki je spominjal na prečiščeno Metelkovo v Ljubljani. Vsak večer je bil nabito poln zelo lepih ljudi in verjetno so se tam pretakale zgodbe. To je bila ključna razlika med vrtom in letališčem. Na vrtu, za razliko od letališča, zgodbe pristanejo in se parijo med seboj, v nova poznanstva in morda tudi prijateljstva. In občutek je bil lep. Tudi sam se delil nekaj zgodb – spoznal sem eno Finko, eno Gruzijko, pa Armenijko, Italijana, Francoza in Indijca, ki se je na smrt bal psov. Okrasili smo eden drugega, bilo je fajn. S tistim Indijcem smo imeli cele ceremonialne, da je uspel spiti pijačo z nami, saj imajo Gruzijci radi pse in so se temu primerno tudi po vrtu hostla lovili kakšni štirje. In saj veste kako je z živaljo, ko zavoha strah – igrala bi se. No, ta Indijec se jih je bal kot rablja in nekako smo morali zamotiti pse, da se je uspel ta čas prituhniti do skupne mize. Skratka, Indija je preživela vse večere za skupno mizo in moje bivanje v hostlu sem moral počasi zaključiti. Spoznal sem energijo, nekaj pravil, nekaj pogledov in počutil sem se, da lahko grem naprej – okušat, vohat, tipat, hodit.

Avtor gostujočega potopisa je slovenski glasbenik Andraž Gartner znan kot Canegatto.