Gruzija: Vidiš toliko, kolikor oči odpreš (2. del)

by

Moje potovanje po Gruziji, september 2021

1. del potopisa si lahko preberete TUKAJ, 3. del potopisa pa TUKAJ.

Iz centra prihodnosti v ostanke preteklosti

Po teh nekaj dneh v Tbilisiju sem se naslednji dan odpravil v Telavi – glavno mesto vinsko poznanega področja Gruzije – Kakhetija.

Neizmerno so se hvalili s svojo starodavno pridelavo vina – morda malo preveč. Kot bi hoteli povedati, zakaj vino ni tako zelo dobro. Dobro, najprej te peljem še v Guest house Top flor, kjer sem dobesedno prespal dva dni. Prvi dan sem šel na ogled mesta in težko rečem, da je kaj posebnega. V uri in pol sem prehodil kar se je prehoditi dalo, prebral kaj se je dalo (v ruščini) in poiskal nekaj za pojest. V celem mestu (sicer v zelo kratkem času) sem uspel najti eno celo restavracijo, kjer je bila hrana dobra. Telavi ima še precej potenciala, kar se samega centra tiče. Škoda bi bilo, da bi ostal samo letališče za izlete po regiji, ker je v osnovi lep! Poln starejših in otrok. Ostali so prihodnost klesali v glavnem mestu, jasno.


Drugi dan sva z Malhazom (gospodom nekje šestdesetih let) zjutraj odšla na ekskurzijo. Preko ruščine, ki je v Gruziji zaenkrat še obvezna za zmožnost komunikacije (sploh s starejšimi) sva si stisnila roke in odšla. Po več vinskih kleteh, kjer se dokaj dobro lahko spoznal kako so Gruzijci pridelovali vina.


Ena izmed vinskih kleti

Med degustacijami sem se hvala bogu odločil tudi za eno, ki ni bila v prvotnem planu. Najprej sem se odločil samo za obhod brez degustacije, saj sem nekaj že popil do takrat. Zakorakali smo v Vinerijo Khareba. Ponašala se je z več kilometri predorov, izkopanimi v živo skalo. Nekoč je bilo tu zaklonišče, ki ga je kasneje podjetje odkupilo in zgradilo pravo spektakularno vinsko dogodivščino. Okrašeno s sodi in tonami steklenic vina jasno, je bilo hladno zatočišče pred vročimi  in toplo pred ledeni dnevi Kavkaza. Temperatura znotraj je bila vselej konstantna. Trenutek, ki sem ga uspel ujeti pa je bil vse prej kot to. V času degustacije je vinsko klet namreč obiskala uprava. In kot je v navadi in kar se zgodi zgolj enkrat na leto, takrat odprejo eno od amfor z vinom in ga poskusijo. Ne gre za običajno odpiranje steklenic ali sodov v tem primeru. Pred amforo so se postavili pevci, ter čakali, da možakar na tleh odpre amforo. Ni bilo precej preprosto, trajalo je nekaj minut. Ko pa se je zaslišal tisti pok, ki se sprosti zrak iz amfore, pa je po skalnatih hodnikih pod kavkaško goro zadonela napitnica. In tako tako močno, tako odločno, da smo se vsi znotraj tresli. Mene so oblili mravljinci in šele tisti trenutek sem dojel kako pogrešal zborovsko petje. Bilo je zares slavnostno in srečnež, sem dobil na pokušino popolnoma sveže vino iz amfore. To je bila ena najbolj izrednih in še ena od nenačrtovanih izkušenj. Seveda sem se tekom dogodkov pridružil degustaciji in dejal, da jo bom tudi plačal, kar pa mi ob odhajanju ni uspelo. Verjemi, vztrajal sem pri plačilu. Ampak oni so vztrajali še bolj. Hvala jim. Tam sem prvič poskusil tudi, vsaj meni precej dobro žlahtno kapljico in lepo sem se nategnil za nadaljnje potovanje, ko sem kupil sedem steklenic dobrega vina, za pokušino z mojim bratom doma, ko se vrnem. Verjemi, ta vina so bila posebna. Če drugega ne, so zagotovo videla več Gruzije, kot ostala!


Vinska klet v gori – vhod

Sredi septembra, ko sem jaz želel obiskati Tusheti (prekrasno pokrajino podobno našemu TNP), je bil to večji izziv, kot sem pričakoval. Imel sem tudi težavo, da sem potoval sam in je bilo precej dražje, kot če bi potoval s skupino. Zato sem se v teh primerih znašel in delil taksi z ostalimi. No, v tem primeru je bilo to precej težje. Šlo je namreč za eno najnevarnejših poti na svetu, ki je trajala približno 6 ur in ljudje se pač niso gnetli, da bi šli gor. Pa je nekako uspelo. Stari Malhaz me na predvečer pokliče in pravi: »Sem ti zrihtal prevoz! Ampak samo zato ker sem dober človek. Potoval boš s šoferjem in tremi dekleti. Cena 80GEL.« Zaploskal sem! Odlično. Z velikim veseljem sem še drugič in kot se je izkazalo zadnjič zaspal v Telaviju, pri Temuriju (fant dvaindvajsetih let v vlogi glave družine, ki ima izredno toplo energijo in ne tako izredno zgodbo. Res si želim, da bi mu uspelo napisati pogumno nadaljevanje, kot ga ima v načrtu).


Vinska klet v nekdanjem zakloniščem v gori

Med velikane, do strahu in naprej

Dobro jutro, deževna Gruzija, sem si mislil, ko me je Malhaz vozil proti naselju Alvani – od koder se je hodilo na Tusheti. Prvič sem videl dež, na tisti ogleno črni zemlji. Pokrajina Kaheti je precej drugačna od pokrajin v Sloveniji. Njena zemlja je naravnost črna, ko nanjo pade dež, sicer pa temno siva. V tej pokrajini pod Kavkazom je ogromno železa in tudi voda je polna močnih mineralov. Mater, kako močno me je stisnil Malhaz, ko sva se razšla. Takrat sem mislil da zaradi smehov, ki sva jih delila po poti, kasneje pa sem posumil, da mi je samo zaželel zares srečno pot (ne kar tako mimogrede).

Ko sem se usedel v avto za Tusheti sem spoznal, da s taksistom ne bova rekla nobene. Možakar ni znal ne angleško, ne rusko, o kakšni srbohrvaščini pa si lahko samo sanjal. Vse se je dogovoril Malhaz pred odhodom. Tudi o treh dekletih ni bilo ne duha ne sluha. Bila je ena in štirje fantje. Nič zato, doživetje je bilo na dlani zato sem se ukvarjal s tem, da ga doživim. Prvih nekaj kilometrov je bilo preprostih, kot vožnja proti Ljubljani iz Škofje Loke, le, da je bila cesta malo (no ajde, precej) bolj obrabljena. Nato so se začele stvari drastično spreminjati. Asfalt je izginil nekje med gromozanskimi grbinami na sredi ceste in sam na trenutke sploh nisem več prepoznal poti. Dež je še naprej zalival adrenalin in skupaj z njim se je dvigovala tudi cesta. Strmo se je dvigala. Vse do prepada, dobrih petnajst minut kasneje. Ta prepad se ni umaknil naslednje štiri ure zato sem imel čas, da se naučim novih stvari za življenje.

Vozili smo se po poti, po kateri z ničemer drugim kot za to primernim džipom, nikakor ni mogoče voziti. Preko potokov, pod slapovi, ves čas na robu več stometrskega prepada. Pot je bila vsekakor eno največjih doživetij mojega celotnega potovanja po Gruziji. Nisem se pozanimal po kateri poti bom šel do Tushetija. Vedel sem, da je le ena pot in nekako je povsem sovpadalo z mojim razmišljanjem takrat. Ni me zanimala pot, zanimal me je cilj. Načrtoval sem cilje, ne načinov kako jih bom dosegel. Kasneje, ko sem želel prijateljem povedati, kako nora je bila ta pot, sem na youtube vpisal »Road to Tusheti« in že naslovi prvih videov (»One of the most dangerous roads on the world«) so povedali vse. Poleg tega, pa je tudi ena najlepših poti verjetno. Saj po njej prideš do razgledov, ki so sicer verjetno rezervirani samo za alpiniste. Ne bom iskal besed, da bi opisal kako majhno oziroma ničelno sem se počutil, med tistimi kavkaškimi giganti okoli mene. Vse je bilo tako zelo ogromno, da nisi mogel občutiti kaj veliko drugega, kot da ti pripadaš planetu in ne on tebi – kar sem v teh dneh potovanja jaz vsekakor čutil. Ti vrhovi in njihova telesa/pobočja pa so nekako samo surovo sporočali »Nimamo ušes in nimamo oči. Ne potrebujemo jih. Ti jih imaš. Glej in poslušaj – ker mi ne bomo šli s teboj, mi bomo ostali tu.« Ko smo se vozili po robu, sem spoznal še eno izjemno pomembno lekcijo. Ko je pot vodila navzgor in smo se praktično vozili dobesedno nad cesto, po kateri smo minuto prej peljali, so pogledi navzdol bili nekaj popolnoma naravnega. Preprosto si gledal kam lahko zdrsneš in razmišljal kako dolgo bi trajalo, oziroma kako dolgo bi bil pri zavesti za spremljanje takega padca. Prepričan sem, da bi do dna vsi v avtomobilu že zdavnaj izgubili zavest. Torej gledanje navzdol se je zdelo kot gledanje v preteklost. Nekaj kar je bilo za nami in kar je sploh nekako lahko bilo naše v nekem smislu. In po kakšni uri sem začel zavestno razmišljati o tem, kam je moj pogled usmerjen. Pozorno sem opazoval občutke v sebi. Pogled navzdol mi je prinesel strah, negotovost, adrenalin. Tam je bilo vse kar sem in nisem se želel kar posloviti od vsega tega, ker je bilo vse to vseeno zelo lepo. Močno sem se identificiral s tem kar sem bil in to prenašal tudi v trenutek v katerem sem bil sedaj. Ampak želel sem si gledati dol/nazaj brez strahu. In opazil sem, da čeprav sem bil v tistem trenutku najdlje od doma v svojem življenju, sem ves svoj dom, ves svoj koncept o samem sebi še vedno nosil s seboj v Gruziji. Ni bil tam spodaj, v preteklosti, bil je v meni, v avtomobilu v katerem sem se peljal. Ampak konec koncev sem tako daleč odšel, da bi srečal samega sebe tu in zdaj. Ne da bi doživljal vso to krasoto z očmi preteklosti. Želel sem gledati sveže – samo gledati. In samo po sebi se je zgodilo tisto kar sem potreboval. Opazil sem, da želim imeti nadzor nad situacijo – v situaciji v kateri to preprosto ni bilo mogoče. Tako direktno sem bil stisnjen v kot, da se niti nisem počutil, kot da sem v nekaj stisnjen. Tako je pač bilo. Preprosto sem moral zaupati človeku, ki je peljal tisti džip. Ni ga peljal prvič, daleč od tega. Občutek v meni, ko sem zares predal nadzor nad situacijo človeku poleg mene je bil ekstremno pomirjujoč. Imeti spoštovanje do svoje okolice in ji priznati, da lahko poskrbi zate je bilo zame nekaj zelo tujega. Nekako sem bi vajen vse, kar sem zgradil do sedaj v svoji zgodbi, graditi sam. Opeko za opeko. In nisem si predstavljal, da bi lahko nekdo drug naredil nekaj zame. Tu pa druge poti niti ni bilo. In, ko sem ponotranjil ta logični sklep se zgodilo tisto za kar se zares hvaležen – moj pogled se je končno preusmeril navzgor. In končno sem videl med kako gigantskimi gorami se peljem. Končno so moje oči gledale krasoto prihajajočega in ne dvom že preteklega. Prostora na nebu je toliko več kot na tleh in kolikor več je prostora, toliko več je časa in možnosti za zgodbe. Občutek je bil fenomenalen. Moja edina naloga je bila opazovati velikane, ki trdno stojijo nad Gruzijo in so tam že toliko dlje od mene in bodo še toliko dlje, da sem lahko samo rekel: »Hej, zdravo Kavkaz. Vesel sem, da sva se spoznala!«.

Guesthouse 

Vso preostalo pot sem gledal v kakšna nebesa grem živet naslednjih nekaj dni. V meni sta utripala samo mir in navdušenost.

Ko smo prispeli med vrhove gorovja, sem v prvih urah doživel šok. Hotel sem takoj nazaj na tisto pot, ne glede na to kako nevarna je bila. Ko sem razpakiral in se ustalil, nisem vedel kaj hudiča naj počnem. Moja gostiteljica ni znala dobro angleško, rusko še manj. Vse kar mi je s širokim nasmehom dejala ko sva se zagledala je bilo: »Call me your mamma!« haha… odlično.

Prispeli smo proti večeru in mraz je segel tudi v kolibo v kateri sem spal. Odej je bilo sicer dovolj, a nisem želel še spati. Tišina, mir in tema. Drugačni so bili. To sem opazil medtem, ko sem zunaj kadil cigarete in me je že pošteno zeblo. Na koncu me je zeblo tako zelo, da sem odšel v spodnji del hiše, prosit za čaj. Ko sem prišel tja, sem opazil da je tam v bistvu skupinski, druženju namenjen prostor. V njem je bila tudi kuhinja in edini gašperček v hiši. Vsi ostali popotniki so bili tam. »Mama« mi je takoj porinila pet jedi pred nos in najedel sem se. Ni bilo potrebe po čaju, nadomestilo ga je vino. Med druženjem sem seveda moral nekaj zapeti, po tem, ko smo se predstavili eden drugemu in se spoznali. In sem zapel. Nato sem rekel, da bi želel slišati še kakšno gruzijsko pesem, pa je zapela hči od moje gostiteljice. Zaplesali sta ob gašperčku in nisem več želel nikamor na svetu. Šok, ki sem ga doživel zaradi pomanjkanja informacij s katerimi so moji možgani očitno okuženi, je že zdavnaj minil. Končno sem se ves znašel v Tushetiju v vasi Shenako, v leseni, neizolirani kolibi s prekrasnimi ljudmi, kjer sem gledal kako se dela njihov famozni Hačapuri. Spat sem šel pijan. Od vina in od življenja. Od miru in zadovoljstva. V tišino in temo kot ju nisem še poznal. Popolnoma pijan.


Hačapuri

Naslednje jutro sem se odpravil na bojda 8 ur dolgo pešpot proti najvišje ležeči vasi v Evropi (2345m). In sem prišel do tja. Mir je tam. Mir katerega sem se navajal že ob prihodu v Tusheti. Ko sem stal tam in so orli leteli pod menoj nad dolino sem napolnjen s popolnoma drugačnim življenjskim ritmom pojedel kruh in spil vodo, ki sem jo imel s sabo. Kar naravno me je pognalo, da bi se vrnil nazaj. Pa sem sam sebe malo zaustavil in si rekel: »Pa kam se boš pa vrnil? Kaj pa boš počel tam v kolibi?« in sem se usedel na skalo. Brez načrta. Dan je bil mlad, zakaj nebi gledal kako sonce leze čez Kavkaz. Kolikokrat si boš lahko to še privoščil? Tam sem pustil nekaj ur svojega življenja. In bilo je neopisljivo. Sedel sem toliko časa, da sem se izgubil. Nisem imel občutka, da sem jaz tam, ampak se je v meni zgodil občutek, da sem jaz del vsega tistega. Izgubil sem oči in ušesa. Kot bi me giganti sprejeli medse in, da sem tam že večno. Nekaj ur sem potreboval za to. Ampak, ko je moje telo sedelo tam in ga je ožgalo to sonce na gorami, sem začutil prvič in edinič utrip Kavkaza. Kako počasen je bil ta utrip. Morda sem v vsem času, ko sem bil tam začutil enega samega. Niti ne spomnim se. Spomnim pa se njegove moči. Telo je ne bi preneslo. Kako neverjeten okus narave.

Nekaj dni zatem, ko sem pozdravil precejšnje število konj, krav, ovac ter tudi nekaj precej napadalnih pašniških psov, je bil čas za prevoz nazaj v dolino, oziroma v vas Alvani ter nato naprej do Telavija. Načrt je bil, da še isti dan prispem nazaj v glavno mesto nazaj do Hostla Fabrika, kjer bi prespal ter nato odšel v Kutaisi, ki je bil naslednji na vrsti. Čakala me je dolga pot – okoli 8 do 9 ur. Odšli smo okoli 16:30 zato smo med 6 ur trajajočo potjo ujeli tudi nezemeljske trenutke zahoda na vrhu gora. Glede na to kar sem zapisal o Kavkazu, verjetno slišiš moj »Adijo.« tem goram. Pot je bila nebeška. Dol smo se odpravili skupaj s štiri domačini, kar je rezultiralo kot zanimiva situacija. Počutil sem se namreč kot omara. Celo pot nisem rekel niti besede. Tudi, ko smo se ustavili v kapelici na vrhu, sem samo vzel ponujen kozarec piva, ki sta ga s seboj prinesli najstarejši članici te odprave in nazdravil skupaj z njimi pred oltarčkom. Vse ostalo je bila nema igra. Komuniciral sem le z voznikom, ki je pokazal na moj IQOS, ter sva si ga nato celo pot delila. Sklepal sem, da zato ker ne smrdi toliko kot navadni cigareti, ki jih je kadil šofer. Bilo je lepo. Ko sem omenil prej, da sem se počutil kot omara, naj dodam, da s tem mislim na razkošno omaro. Kljub tišini z moje strani, smo vseeno pogosto delili poglede in nasmehe. In kljub temu, da nisem razumel ničesar, sem imel občutek, da sem jim pomemben in da me želijo celega pripeljati do dna – kot kakšno razkošno omaro torej. Zdaj razumeš. Skratka, edini jezik, ki smo ga v tistem avtu razumeli vsi je bil, da nam drug za drugega ni bilo vseeno. In bilo je super.

Ko smo prispeli v dolino je bila ura okoli 23:00. Posledično je to pomenilo, da ne bom ujel nobene maršutke in na voljo je ostal samo Shared Džip. Malhaz, ki me je prišel iskat in me odpeljal do Telavija, se je tam pogovoril z enim od taksistov, ki so čakali na ekstreme, kot sem bil sam. Taksist je dejal, da hodimo eden po eden in če želim naj počakam 20 minut, pa bo zagotovo prišel kdo, ki bi bil pripravljen deliti taksi. Dogovorili smo se naj me pokliče, v kolikor bi do polnoči kdo prišel z enako željo kot jaz. Dal sem mu moj naslov in odšel. Ravno, ko sem se ulegel, pozvoni telefon in taksist pravi, da bo čez 5 minut spodaj. Odpravil sem se in tu se začne nova zanimiva zgodba. Ni potrebe, da bi dodajal karkoli, ker je preprosto filmska. Ko sem se usedel v taksi je bil zakajen, ko hudič. Možakar s katerim sva delila stroške je bojda praznoval rojstni dan, zato je taksistu naročil naj se ustavi v enem od še odprtih magazinov. Kupil je 15 piv, za dobri dve uri dolgo pot. Ponudil mi je enega in priznam, pasal mi je. S polomljeno angleščino me je spraševal vse živo, jaz pa utrujen od poti tisti dan nisem mogel več. Ponudil mi je travo, pa sem odklonil, ker sem bil prelen za zadetost. Začel sem se delati da spim, ter tako dosegel mir, da bi malo zakinkal. Seveda nisem. Peljali smo se kakšnih 40 minut po cesti. Nikjer nobene javne razsvetljave, od cesti pa že dolgo samo gozd. Tema je bila precej gosta. Naenkrat taksist zapelje čez nasprotni pas, ter ustavi ob cesti. Jaz sem se še vedno delal da spim. Izpod sedeža je vzel dve megalightki in eno dal pijanemu sovozniku eno pa obdržal zase. Govorila  sta po gruzijsko in razumel nisem ničesar. Voznik je dezinficiral avtomobil spredaj in odšla sta, meni nič tebi nič vsak na svoj konec opravit malo potrebo. Nato sta se dobila pred avtomobilom in nekaj govorila. Kaj hudiča se dogaja, sem razmišljal. Skupaj sta se odpravila po poti ob cesti, ki je brez svetilke nikakor nisi mogel videti. Ob njej je stala nekakšna majhna betonska koliba v katero sta se skobacala in luči so ugasnile. Bila je samo še tema in jaz sredi ničesar v njej. Enako je bilo v mojih mislih. Nekaj trenutkov zatem, se je iz kolibe prikradla svetloba ognja. Kaj hudiča kurita!? Kje natančno sploh smo mi trije, sem razmišljal.

Čas je bil, da zapustim avto. Vse je bilo tako čudno. Prepričan sem bil, da bo iz tišine in teme pripeljal kak kombi, ki bo vedel, da smo mi tam in, da sem sam v avtu. Ocenil sem, da bo bolje, da me takrat ni v avtomobilu. Po nekaj minutah zunaj v senci, sta se možakarja primajala nazaj do avtomobila. S svetilkami sta začela svetiti v avto in ko sta opazila da me ni v njem, da se začela nekaj pregovarjati. Nisem vedel kaj se dogaja. A vedel sem, da kaj drugega, kot da jima povem kje sem nimam za storiti. Bili smo sredi ničesar, ob pol dveh zjutraj in v vsem tistem postanku, se je mimo pripeljal samo en avtomobil, ki mojemu mahanju ni želel ustaviti. Po rusko sem povedal: »Zdravo tu sem, kaj se dogaja?«. Svetilke sta obrnila proti meni in najprej je k meni pristopil pijani možakar, za njim pa je nemo stal taksist. Odsoten v nekem svojem svetu alkohola me je vprašal: »What`s you religion?«  in jaz sem pobuljil. Rekel sem: »Kaj ima to veze?«. On pa je vztrajal: »Just tell me what is you religion?« …
Rekel sem, da sem katolik, saj sem rojen v Sloveniji. Rekel je »V redu. Pridi z nama.«

Nekaj ni štimalo med nami. Pripravljen sem bil na vse. V bistvu na nič. Ampak zelo pripravljen – nasršen po dolgem času. Pred njima sem hodil do tiste kolibe iz katere se je svetilo. In ko smo prispeli do vhoda … sem videl, da sta prižgala sveče pred oltarjem. Šlo je za majhno kapelico. SREDI NIČESAR!!!


Kapelica na vrhu prelaza

Stopili smo notri in možakar je rekel naj molim. Pa sem stal tam med njima in oltarjem v tišini. Rekel sem, da lahko zapojem Ave Mario, če jima je v redu. Nisem vedel kaj. Rekel je, da lahko. Pa sem zapel. Mater sem pel. Nisem vedel, kolikokrat bom še. Zares. Vzel sem si čas. Ko sem končal se nisem želel obrniti. Samo čakal sem, da me nekaj lopne. Počutil sem se kot bik pred zakolom. Po kakšni minuti čiste tišine nisem niti več vedel ali sta še za mano. Zato sem se počasi obrnil in videl, da je obema tekla solza z oči. Ničesar več nisem razumel. Ko smo stopili ven iz kapelice je možakar spregovoril: »To je bil najlepši trenutek v mojih zadnjih letih.«, taksist je dejal: »Še nikoli nisem imel tako ganljive izkušnje s turistom.« in jaz … jaz sem končno zadihal s polnimi pljuči. Najprej nisem vedel ali naj jih vseeno prebutam, ali naj jih objamem. Uf… proti avtu smo odšli kot prijatelji. Še vedno nisem mogel razumeti, kako hudiča greš lahko pijan ob pol dveh zjutraj prižigati sveče in moliti, ampak kasneje, ko sem pogledal z distance, se mi je to zdelo vsega spoštovanja vredno. Ker sta to počela iskreno. Kako sem bil jezen nase! Kako pristen test črnogledosti sem dal skozi! Ko sem ju vprašal po poti naprej, zakaj hudiča mi nista povedala kaj počneta, sta mi odgovorila, da sem spal! Preprost odgovor. Ko sem vprašal, zakaj me je spraševal po veroizpovedi, je dejal, da če bi bil musliman, da mi nebi mogel ponuditi možnosti za molitev, ker je bila pravoslavna kapelica. Preprost odgovor. Uro prej sem bil prepričan, da se bomo pobili, madona. A uro kasneje, sem imel dva prijatelja, s katerima smo imeli najbolj divji začetek prijateljstva, ki si ga lahko zamislim. Vse kar med nami ni štimalo, kot sem omenil prej je bilo slabo znanje jezikov. To je bilo vse. Na facebooku, na katerem smo se povezali sem videl, da je možakar dejansko praznoval rojstni dan. Ni bilo niti kančka laži v vsem večeru. Vsa laž je prihajala iz mene. Iz cone neudobja. Kakšna močna lekcija je bila to. O tem sem pogosto premišljeval še naslednje dni.
Torej po tisti poti iz Tushetija in tej nedolžni izkušnji sredi ničesar sem nekaj čez drugo zjutraj prišel na recepcijo hotla v Tbilisiju. Poln adrenalina sem se prijavil in šel odložit kovček. Občutek pa enak prvemu dnevu. Šel sem po še dve pivi in jih spil na stopnicah pred vhodom. Kakšen divji dan!

Dobro jutro Tbilisi in nasvidenje. Stal sem na drugi od dveh avtobusnih postaj. Čakal, da maršutka požene proti Kutaisiju.

Avtor gostujočega potopisa je slovenski glasbenik Andraž Gartner znan kot Canegatto.

1. del potopisa si lahko preberete TUKAJ, 3. del potopisa pa TUKAJ.

V kolikor bi tudi vi radi predstavili svoj potopis nas kontaktirajte na info@posvetu.si. Več v spodnji povezavi.