Indonezija: Java

Po super izkušnji v Maleziji moram priznati, da sem se kar malo zaljubila v tisti del sveta in odločitev, da se tokrat odpraviva v Indonezijo, je bila dokaj logična. Glede na dostopne informacije mi je bilo hitro jasno, da bo potovanje po tej državi veliko večji izziv. Po eni strani zato, ker je Indonezija res ogromna, po drugi strani pa, ker sistem tam precej drugače funkcionira, kot sva bila navajena v Maleziji. Priznam, da me je bilo kar malo strah tudi barantanja, ki naj bi bilo povsod skoraj obvezno. Očitno bo potrebno veliko iznajdljivosti, ampak nekako bova že, sem si mislila. Poiskala sva ugodne letalske karte, spakirala nahrbtnike in se odpravila na pot 🙂

YOGYAKARTA

Yogyakarta

Začela sva v Benetkah, po kratkem postanku v Dubaju pa čez cca 12 ur pristala v Jakarti. Končno! Že prej sva se odločila, da se tam ne bova ustavljala in sva na letališču kar takoj kupila karte za prvi let do Yogyakarte. Vmes je bilo ravno toliko časa, da sva lahko v menjalnici nekaj evrov zamenjala za debel šop rupij, jih komaj spravila v denarnico in že sva se znašla spet na letalu. Pozno zvečer smo pristali na majhnem letališču v Jogji, kot ji pravijo domačini. Ko sem se iz letala spuščala po stopnicah na tla, sem prvič po dolgem času na sebi spet začutila topel tropski zrak. Nekateri ga zaradi veliko vlage ne marajo, jaz pa sem se ga razveselila – vsaj 4 tedne me zagotovo ne bo zeblo! Šele zdaj sem dobila občutek, da sva resnično prispela na cilj. No, v resnici je bilo do cilja še kar daleč, letališče namreč leži nekaj kilometrov stran od mesta. Tja sva se odpravila z avtobusom in izstopila nekje na ulici Malioboro. Kljub pozni uri je bilo v mestu vse živahno – ljudje so posedali po ulicah in se družili, nekateri so imeli s seboj kitare in prepevali, odprte so bile vse restavracije in stojnice s hrano, ceste so bile polne motoristov, becakov in voz s konjsko vprego. Mikalo naju je, da bi se kar takoj pridružila dogajanju, a so naju težki ruzaki na ramenih opominjali, da bi si bilo pametno najprej poiskati prenočišče.

Restavracija, Yogyakarta

Nisva še dobro začela razmišljlati o tem, ko naju je eden od domačinov že vodil po zavitih ulicah od enega do drugega hotela. Imela sva željo po nekoliko cenejši nastanitvi tako da sva se na koncu odločila za Nuri, ki stoji le ulico stran od Maliobora. Res ni ravno hotel s petimi zvezdicami, a imajo še kar solidne sobe ter prijetno malo teraso z razgledom na ulico. Hitro sva razpakirala, se stuširala in odpravila ven. Nameravala sva si privoščit kakšno lokalno hrano, a ko so nama pri prvi restavraciji začeli ponosno razlagati kako okusne golobe imajo (ki so bili po potrebi lahko tudi piščanci), sva se raje po hitrem postopku spravila v prvi McDonalds. Globov si res nisem želela jesti, ura pa je bila že preveč pozna in midva preveč lačna, da bi tvegala s kakšnimi posebnimi kulinaričnimi izzivi. A nič za to, časa in priložnosti bo še dovolj.

Malioboro street, Yogyakarta

Ko sva se naslednji dan zjutraj zbudila, sem na svojo veliko grozo ugotovila, da je ura že 11. Kar polovico dneva sva prespala! V Indoneziji sta noč in dan približno enako dolga, in ker se dan začne okrog 6.00, to pomeni, da je tudi tema že okrog 18.00. Čeprav bi najraje kar oddirjala na ulico, sva se strinjala, da se najprej usedeva in narediva načrt. Na terasi naju je že čakal “vodič” od prejšnjega večera in skupaj smo malo posedeli in poklepetali. Med drugim nama je svetoval, kako najbolje izkoristiti čas, ki sva ga imela na voljo in nama ponudil majhen popust za dvodnevni izlet na vulkane pri neki agenciji v bližini, katere lastnik je bil njegov “stric” (se mi zdi, da Indonezijci kar vsem znancem pravijo “my uncle”). Nameravala sva si ogledati vulkana Bromo in Ijen, in čeprav običajno ne potujeva z agencijami, sva se tokrat odločila, da del poti opraviva na ta način, ker nama bo to prihranilo precej časa. Priti z javnimi prevozi do obeh vulkanov bi bil namreč zelo dolgotrajen projekt. Ko sva vplačala izlet v agenciji sva se tudi dogovorila, da naju po sestopu z drugega vulkana odložilijo kar na avtobus za Bali, ki je bil najina naslednja destinacija. Takoj ko je bilo to urejeno, sva si šla malo ogledat mesto. A še dobro nisva stopila na glavno ulico, ko naju je že nekdo ustavil in naju začel prepričevati, da si morava nujno ogledati neko »galerijo«. In sva šla res z njim. V “galeriji” (trgovini s slikami) so nama ponudili čaj, pripravili predstavitev njihove tradicionalne tehnike slikanja, na koncu pa sva po res dolgem barantanju kupila še sliko, čeprav je seveda sploh nisva nameravala. Ko sva se končno spet znašla na ulici, so naju ustavili še dvakrat (kakšno naključje, vsi so se ravno vračali iz službe) in naju napotili še na ogled nekakšnega izmišljenega art academy centra, ki je bil seveda nateg, a sva ga šla vseeno pogledat. To je bilo pa pravzaprav tudi vse, kar nama je uspelo videti v tem dnevu. In moji prvi vtisi o Indoneziji? Ljudje so zelo prijazni, odprti, radi se pogovarjajo, zelo so razgledani in niti ne tako vsiljivi, kot sem se bala. Morava pa se nujno naučiti bolje barantanti, saj bova drugače plačevala cene, ki so lahko tudi nekajkrat višje od realnih.

Prikaz tradicionalne tehnike slikanja s čebeljim voskom, Yogyakarta

BOROBUDUR

Borobudur

Naslednji dan sva šla najprej do Sultanove palače, ki je bila zaradi nekega internega dogodka zaprta, nato pa sva se z avtobusom odpeljala do Borobadurja, največjega budističnega svetišča na svetu. Gre za mogočno, piramidi podobno osemnadstropno zgradbo iz velikih kamnitih blokov, na katerih so izklesani reliefi z motivi iz življenja Bude. Po nekih virih naj bi to svetišče predstavljalo upodobitev kozmosa. Meni je bilo predvsem zanimivo zaradi mogočne arhitekture in ugibanj o tem, zakaj je svetišče v nekem obdobju ostalo zapuščeno in je toliko časa pozabljeno ležalo skrito pod vulkanskim pepelom in gozdom. Sprehodila sva se čez vsa nadstropja do vrha, kjer stojijo nekajmetrske zvončaste kupole (stupe) v katerih so kamnite bude.

Reliefi na kamnitih blokih, Borobudur

Potem pa so začele iz neba padati ogromne dežne kaplje in komaj sva se še uspela umakniti pod majhen nadstrešek, predno se je ulilo kot iz škafa. A kakor hitro se je ploha pojavila, je tudi izginila. Čez 10 minut je že sijalo sonce in le še velike luže na tleh so govorile o tem, da je ravnokar deževalo. Šla sva si pogledat še muzej, ki stoji v bližini svetišča, potem pa sva se vrnila na avtobus. Tam naju je čakalo ponovno barantanje za ceno vozovnice, ki se ga še kar nisem mogla navadit in mi je bilo precej mučno. Malo me je mikalo, da bi kar plačala, kolikor bi pač želeli, a po drugi strani sem vedela, da so lahko prvotne cene resnično pretirane in tudi za 5x višje od tistih, ki sva jih potem plačala na koncu. Je trajalo res kar nekaj časa, predno sva se tega navadila in dobila vsaj približno občutek, kakšne naj bi bile normalne cene.

Eno od nižjih nadstropijj svetišča, Borobudur

BROMO

Na robu kraterja, Bromo

Za ogled Prambanana nama je žal zmanjkalo časa, ker sva naslednji dan že zapustila Yogyakarto in se s skupino popotnikov v minibusu odpeljala proti prvemu vulkanu, Bromu – še vedno aktivnemu ognjeniku, ki je nazadnje izbruhnil leta 2011. Že sama vožnja je bila izjemno adrenalinska: malo po levi (kar naj bi bilo prav), malo po desni, po potrebi pa tudi po bankini, smo švigali med motoristi (teh je bilo res ogromno in nekateri so tudi ponoči vozili brez luči), tovornjaki, avtobusi, kolesarji, becaki in pešci, vsi pa so ves čas izdatno uporabljali hupo in dolge luči. Ko smo prvič prehitevali v škarje, trobili nasproti vozečemu vozilu in se hkrati še umikali motoristu, sem bila prepričana, da je čelno trčenje neizogibno. Pa se je vse nekako izšlo in v bistvu je vožnja kar ves čas potekala na ta način. Sopotnici, ki sta sedeli na prvem sedežu zraven voznika sta kmalu prosili, da ju kdo zamenja, ker jima je bila vožnja preveč stresna. Da je bilo še bolj zanimivo, je bila cesta polna (ne ravno majhnihi) lukenj in ves čas nas je premetavalo, včasih skoraj do stropa; sicer pa kakršne koli ideje o branju med vožnjo bi bile čista iluzija celo tam, kjer je bila cesta “lepa”. Ko smo prispeli v Probolinggo, je bila že tema. Tam smo se presedli v drug kombi in se odpeljali do Cemoro Lawanga, kjer smo imeli rezervirano nastanitev. Naju so odložili najvišje, tik ob robu zunanjega kraterja – verjetno zato, ker sva bila edina, ki sva se odločila iti na vulkan peš (cca 3km). Ostali so se z jeepi nameravali najprej odpeljati na razgledno točko nekaj kilometrov stran, tam pričakati sončni vzhod, nato pa se odpeljajti še do kraterja.

Bromo

Spat sva šla zgodaj, zjutraj ob 3.30 pa sva se v trdi temi ob soju naglavnih svetilk, odpravila proti kraterju. Bilo je precej mrzlo (a ne toliko, kot so nas strašili domačini) in rahlo je deževalo. Prejšnji večer so nama povedali, da kraterja ni težko najti in naj le slediva belim kamnom. Po široki asfaltni cesti sva se spustila navzdol in prišla na črno peščeno ravnino (sand sea ji pravijo), za katero sva vedela, da jo morava prečkati. Ampak v katero smer naj greva? Cesta je namreč izginila v pesku, okrog sebe nisva videla ničesar, o kakšnih belih kamnih pa ni bilo niti sledu. Odločila sva se za smer naravnost, a po nekaj časa hoje še vedno bi bilo nikjer ničesar, kar bi kazalo na to, da greva prav. Zaradi megle se ni videlo popolnoma nič, bilo ni niti zvezd ali lune, ki bi vsaj malo osvetlili pokrajino okrog. Obrnila sva se naza,j v smer od koder sva prišla v upanju, da morda srečava še koga. To se ni zgodilo, sva pa končno naletela na slavne bele kamne. Postavljeni so bili v vrsto in zdelo se nama je, da označujejo območje, ki bi lahko bilo “cesta”. Kmalu je mimo naju pripeljala skupina jeepov in pomislila sva, da morda hodiva narobe ter bova namesto do kraterja, prišla k razgledni točki. Nekaj jeepov sva poskusila ustavit, da bi vprašala za pot, a so vsi z nezmanjšano hitrostjo oddrveli mimo in kmalu sva spet ostala sama v temi. Kot da ne bi imela že dovolj težav, se je meni uspelo še spotakniti ob enega tistih belih kamnov – rezultat je bil zvit gleženj, potolčeno koleno in opraskana roka. Ko sva nad situacijo že skoraj obupala, se je kot v kakšnem filmu, iz teme pojavil jezdec na konju. Z roko je pokazal, kam morava iti, a tam ni bilo nobene ceste, ničesar, le tema. Vseeno sva zapustila najine bele kamne in zavila v smer, kamor je pokazal. Kar nekaj časa sva hodila, a pred sabo še vedno nisva zagledala ničesar, kar bi dajalo slutiti, da sva na pravi poti. Krasno, sem si mislila, kaj bova pa zdaj? Po kratkem razmisleku se je izkazalo, da nimava nobene boljše ideje in je najbolje, da greva kar naprej – če ne prej, bova v najslabšem primeru videla kje sva, ko bo vzšlo sonce. Takrat pa sva končno zagledala obris neke stavbe, malo kasneje pa tudi luči avtomobila, ki je pripeljal turiste na ogled vulkana. Z olajšanjem sva se jim pridružila. Pravzaprav smo bili že čisto blizu, treba se je bilo le še povzpeti po strmih stopnicah in znašli smo se na robu kraterja.

Krater, Bromo

Počasi se je danilo in pokrajina okrog nas je začela dobivati obliko. Pred sabo smo zagledali ogromen krater iz katerega se je valil siv dim. Veličasten pogled! Tako majhno in nepomembno se človek počuti, ko takole od blizu gleda v notranjost Zemlje. Kljub temu, da je vulkan deloval povsem mirno, se mi je zdel nekako zlovešč. S precej nelagodnim občutkom sem previdno stopala po ozkem robu kraterja in občudovala prekrasen razgled okrog: strmo pobočje, ki se je spodaj preoblikovalo v nekakšno luni podobno površje, čisto na dnu pa je bila prostrana ravnina črnega peska, ki je spominjala na puščavo. Šele zdaj sem lahko videla, kje sva prej v temi hodila. A ta ne preveč prijetna izkušnja je bila že skoraj pozabljena, nanjo me je spominjal le še čedalje bolj boleč gleženj. Na srečo je bila pot nazaj veliko krajša in vesela sem bila, da smo imeli ta dan v planu le še vožnjo do naslednjega vulkana – Ijena.

Pogled na Bromo iz roba zunanjega kraterja

IJEN

Ijen je vulkan s turkizno zelenim jezerom iz katerega pridobivajo žveplo. Rudarji vsak dan peš nosijo v dolino velike kose žvepla, ki jih prenašajo v lesenih košarah na hrbtu. Pot za katero smo mi v eno smer potrebovali uro in pol, s težkim tovorom na hrbtu (do 70kg!) opravijo tudi po dvakrat na dan. Poleg tega, da je delo zelo težko in slabo plačano, pogosto zbolijo za posledicami vdihavanja škodlivjih plinov, njihova življenjska doba pa je strašljivo krajša od pričakovane. Bolj ko smo se vzpenjali proti vrhu, bolj se nam je v nosnice zarezoval oster vonj pop žveplu. Na vrh smo prišli še v trdi temi in vodič nam je pokazal v kateri smeri je jezero. Tam smo lahko videli nekaj modrikastih plamenov – gorečih žveplovih hlapov, ki uhajajo na površje.

Ob ognju, Ijen

Ob ognju smo počakali na sončni vzhod in takrat se je pred nami prikazalo turkizno zeleno jezero, ob robu, kjer smo prej videli modre plamene, pa se je valil gost bel dim. Nad jezerom so lebdele bele meglice. Imeli smo srečo, da je bilo vreme na tej višini dovolj jasno in je bil naš vzpon nagrajen z res veličastnim razgledom.

Ijen

Žvepleno jezero, Ijen

A časa za občudovanje ni bilo veliko, dim se je kmalu začel širiti naokrog in vonj po žveplu je postajal čedalje močnejši in bolj oster. Vodič nas je priganjal, da se čim prej odpravimo nazaj v dolino. Rudnik je takrat že začel obratovati in med spustom smo srečevali rudarje, ki so se s praznimi košarami vzpenjali navzgor, pa tudi tiste, ki so se s težkim tovorom že vračali v dolino. Kljub težkemu delu so nas prijazno pozdravljali in mimogrede prosili še za kakšno cigareto.

Žveplo, Ijen

Spodaj pri kombiju nas je čakal naš voznik, nam postregel  s preprostim lunch boxom, potem pa smo se odpeljali proti trajektu za Bali, kjer sva zapustila kombi in prestopila na avtobus za Kuto. Bali sicer ni bil na vrhu seznama krajev, ki sva si jih želela obiskati, a sva se odločila, da mu vseeno dava priložnost. O tem, kako se je izkazal, pa naslednjič 🙂

Besedilo in fotografije: Sanja, www.sanjusa.com

Bi tudi ti rad delil svoje popotniške vtise in izkušnje z našimi bralci? Kontaktiraj nas na info@posvetu.si.

Ugodne povratne lete do Indonezije že od 500€ naprej pa lahko najdete na povezavi http://www.posvetu.si/blog/category/azija/