Luka Jesih: “Potovanje zame ni dopust.”

Luka Jesih je navdušen popotnik, ki je začel potovati zaradi čiste želje po raziskovanju. Želel si je spoznati kaj je na drugem koncu sveta, kakšni so ljudje, ki tam živijo, živali in hrana. “Kasneje, v letih, “ko sem se iskal”, je potovanje predstavljajo pobeg pred rutino, življenjem, ki ga v Sloveniji nisem hotel živeti. Sedaj, ko lahko rečem, da sem videl že kar nekaj sveta in da sem neverjetno zadovoljen z življenjem v Sloveniji, mi ni več pomembno, samo da grem, ampak specifična destinacija, nekaj kar si res želim videti in spoznati. Ni pomembno, za koliko časa grem, ampak kaj želim videti. Celotnemu mojemu potovalnemu obdobju pa je skupno to, da enostavno obožujem občutek, ko vse stvari, ki jih potrebuješ za življenje spakiraš v en nahrbtnik in se odpraviš nekam, kjer še nikoli nisi bil. Takrat sem srečen,” svojo strast do potovanj opisuje Luka.

Ena izmed najbolj pomembnih stvari, ki se jo je naučil na potovanju, je to, da vse stvari, ki so nam samoumevne, nekomu drugemu niso. Ko je ugotovil, da obstajajo na svetu kraji, kjer ni pitne vode, kjer bi ljudje naredili vse za skodelico riža in kjer si težko privočijo kratko majico, se mu je sesul svet: “Stvar, ki jo sovražim, je metanje hrane v smeti. Ko včasih ugotovim, da ima kakšna hrana v mojem hladilniku pretečen rok oz. da se je pokvarila, jo s težkim srcem vržem v smeti. Enako beden občutek imam, ko v restavraciji ne pojem celotne porcije. Spoštovati sem začel, da imamo v Sloveniji pitno (in to dobro!) vodo, ne obremenjujem se z materializmom in kopičenjem oblek.” Seveda so zanj med pomembnimi stvarmi tudi ljudje in njihove zgodbe. Zase pravi, da je spoznal, da je resnično vse mogoče, da lahko delaš, kar želiš, živiš svoje sanje, če si le dovolj pogumen in vztrajen. Da ni potrebno, da živiš tako kot 90% drugih ljudi. Da ne rabiš biti ovca. In da so povsod na svetu dobri ljudje, ne glede na to kako je država predstavljena v medijih. In nekaj slabih.

Njegovo prvo potovanje je bila Južnoafriška republika, kjer je bil totalno “presran” nad medijskim pompom v zvezi z nasiljem v tej državi. “S prijateljem sva spala preko t.i couchsurfinga pri družinah in nikakor nama ni bilo jasno, kako se ponoči ne moreva sprehajati po Johannesburgu, zakaj imajo vse hiše na ograjah bodečo žico, zakaj se morava predstaviti varnostniku s puško itd. Takrat se zaveš, kako mirno in lahko je življenje v Sloveniji” Luka opisuje svojo izkušnjo. Že od nekdaj obožuje otoke, najprej so z družino hodili na hrvaške, potem je šel malo bolj daleč: Madagaskar, Šrilanka, Filipini. Če sta Šrilanka in Filipini malo bolj turistični destinaciji, je Madagaskar pravo nasprotje. Popolnoma ne turistična, pristna država, kjer sta kljub popolnem neznanju francoščine, kaj šele lokalnega jezika, s prijateljem potovala pet tednov, se med drugim spuščala z lesenim kanujem po reki in spala na bregovih rek. “Drugače pa sem zaljubljen v Latinsko Ameriko. Nekako sem se poistovetil z njihovim temperamentom, obožujem španščino in nogomet. Všeč mi je dejstvo, da je zaradi ne znanja jezika in slabe predstave o kontinentu tam manj ljudi. Obenem pa sem na tem kontinentu začutil nekakšno energijo, še posebej v Venezueli. To je moja, država, v katero sem se tudi vrnil. Še posebej sem navdušen nad deževnim gozdom in ljudmi, ki tam bivajo skoraj identično kot več 100 let nazaj,” z žarom opisuje Luka. Njegovo najdaljše potovanje je bilo tri mesece (Venezuela, Ekvador, Kolumbija), kjer je en mesec delal v hostlu v Venezueli. Kasneje je potoval še po Kolumbiji, Ekvadorju, Braziliji, Gvatemali, Mehiki, Belizeju in Panami. Lansko leto pa je uresničil tudi verjetno eno največjih želja. V Ugandi je opazoval gorske gorile v naravi. “Seveda me veliko ljudi sprašuje, ali zame potovanja po Evropi in Sloveniji niso potovanja. Seveda so. Balkan in Iberski polotok sta moja najljubša v Evropi, zaradi ljudi in odlične hrane. V Sloveniji pa se najraje odpravim na Gorenjsko, med hribe, kjer je moj najljubši kraj na svetu – dolina Trente,” doda Luka.

Potovanja zanj niso nikoli bila dopust. Nikoli ni razumel ljudi, ki gredo na potovanje v oddaljeno državo, potem pa tam en teden ali 14 dni ležijo na plaži in jedo v resortu. To spoštuje, a ne razume. Njemu potovanja predstavljajo raziskovanje. Kakšno hrano jedo v tej državi, katere živali živijo tam in kakšni so ljudje. “Spoznati čimveč stvari o državi, ki jih drugače ne bi vedel. Se nekaj novega naučiti. Učenje. Potovanja mi predstavljajo učenje. O državi. O ljudeh. Na koncu veliko tudi o samem sebi. Ne bi pa pretiraval in rekel, da mi predstavljajo način življenja. Za to bi moral potovati kar naprej,” pove Luka.

Pred enim letom je sestavil “bucket list”. Njegova največja želja je organizirati ekspedicijo v Amazonijo. Drugače pa si želi videti veliko krajev in držav v povezavi s hribi: Patagonija v Čilu in Argentini, Bolivija, Himalaja, rad bi obiskal severne kraje, kjer vladata sneg in led, v Aziji ga mikajo prostranstva Tadžikistana in Mongolije. V Afriki bi rad videl, kako izgleda kaos v Kongu. Zanima ga, kakšno je življenje na oddaljenih otočkih Samoe, Tonge, Kiribatija, obenem pa bi rad prehodil slovenske hribe. Preprosto povedano, rad bi videl svet.

Na vprašanje ali bi morali potovati vsi ljudje, pravi takole: “Velikokrat sem zapadel v prepir, ko sem nekoga poizkušal prepričati, naj potuje, tako da sem se tega odvadil. Potovanja te naučijo ogromno stvari in ti dajo veliko stvari za premišljevati. Ugotoviš, da ni vse res, kar te učijo v šoli, kar vidiš na televiziji, da obstajajo stvari, o katerih nisi imel pojma. Na potovanju se veliko naučiš o sebi, o svojih najbližjih, življenju na splošno. Če nekdo lahko to vse pridobi, ne da potuje, potem mu ni potrebno potovati. Marsikdo tudi ne želi vedeti, kaj se dogaja po svetu in mu je potovati čisto odveč. Takih ne želim prepričevati. A kdorkoli si želi odpreti obzorje, se učiti in spoznati nove države, kraje in ljudi, mora potovati. In ne iščite izgovorov. Samo pojdite.”

LUKOVE ZGODBE

V Venezueli zgolj po sreči nisem ostal brez prsta. Lovili smo velike piranje za večerjo in ko sem želel ujeto ribo dati s trnka kot “postrv” me je ugriznila in od takrat naprej me na to anekdoto spominjata omrtvičen del prsta in majhna brazgotino. Domačini so mi dejali, da sem imel ogromno srečo, a da sem sedaj njihov.

V Južnoafriški republiki smo se denimo zvečer vozili čez rdečo luč, ker je bilo gospe prenevarno ustavljati, saj te lahko oropajo, ko zaustaviš avto.

V Venezueli si samo en dan na teden dobil toaletni papir in ker je bila ogromna vrsta, ga je včasih zmanjkalo. Potem se je bilo pa potrebno znajti v hostlu do naslednjega tedna, kjer sem delal.

Na Filipinih sva s kolegom divje kampirala na eni od plaž in ko sva se zvečer odpravljala spat, sva iz šotora opazovala, kako je domačin zakuril kar nekaj ognjev okoli najinega šotora. Vse okoli ogenj. Še dobro, da je gospod zgolj “čistil” peščeno plažo.

Na Portugalskem sva s punco štopala in ko nama je po dveh urah ustavil kombi, sva seveda takoj vstopila. Z mojo portugalščino sem razumel, da je mesar in naj se ne ustrašiva krvi in sodov zadaj. Še dobro da punca ni govorila portugalsko.

Še vedno pa so mi najljubše anekdote z domačini, kot npr., ko sem v Madagaskarju spoznal nekega fanta in sva v polomljeni angleščini začela s klasičnim: Where are you from? Moj naveličan odgovor v smislu: Slovenija, saj ne veš kje je, ga je razveselil in mi odgovori: Živjo, kako si, kaj dogaja. Kot sem uspel razvozlati, mu je bila zelo všeč punca iz Slovenije.