Brezmejnost Namibije – 1. del (prihod v drugačen svet)

by Liza

Začelo se je pestro. Tri ure pred samim letom v Namibijo še nisva vedela, ali bova dobila pasuša z vizama ali ne. Ampak sreča spremlja hrabre in to midva definitivno sva! Vseeno pa se morava iskreno zahvaliti Ivu za prevzem in predajo vize. Letela sva z Dunaja do Adisabebe (Etiopija) in naprej do Windhoeka, glavnega mesta Namibije. Že skozi okno aviona sva lahko opazovala brezkončnost puščavske Afrike.

V Namibiji pa ŠOK! Volan na desni strani, vožnja po levi. Narobe svet!

POT:

19.1.2019 – 26.1.2019

Windhoek – Mariental – Quiver forest – Keetmanshop – Nemški vinograd – Canyon Roadhouse – Fish River Canyon – Ai-Ais – Aussenkehr – Oranjemund

Preko Bookinga sva si pri Eve’s accommodation rezervirala prvi dve nočitvi. Seveda sva se morala na začetku ljudem nekoliko prikupiti, zato sva lastnici prinesla med jelke in suhe krhlje, ker pa sta bila z možem navdušena nad slovenskim šnopsem, sva jima ga malo pustila. Naslednji dan sva najela avto. Drag, a z vso opremo – hladilnikom, šotorom, rezervnima gumama … Evina družina naju je tisti dan povabila na kosilo in ne znam opisati prijetnih občutkov, ko smo pred kosilom zmolili in se je Evin mož Noah zahvalil za naju in prosil Jezusa, naj doživiva kar se da lepo izkušnjo v Namibiji, naj varno potujeva in prideva zdrava nazaj. Zvečer pa smo ponovno malo pili, peli in igrali na ukulele – popoln večer, kar se mene tice. 🙂

Četrti dan sva začela z vožnjo v napačno smer! No, vse je bilo v redu, imeli so rdečo luč, naju je pa to dobro zbudilo in te napake nisva ponovila nikoli več. Tisti dan sva prevozila 500 kilometrov, ponovno pa bom uporabila besedo brezmejnost. Zemlja je okrogla in to se vidi skozi okno avtomobila, ko desno in levo vidiš samo širne planjave, prazne, rjave, le s kakšnim grmičkom. Prenočila sva v Quiver forest campu – raj za atija gozdarja. Poglejte slike in boste videli, zakaj je bil to raj tudi zame.

Naslednji dan sva nadaljevala pot proti jugu. Zopet je bilo vse rjavo, brez zelenih planjav, kot smo jih vajeni pri nas. A kar naenkrat sva zagledala trto sredi puščave, wav! Ustavila sva se, lastnik pa nama je ponudil domače vino, datljev, datljevo žganje in napo, midva pa njemu v zameno slovensko žganje.

Na poti do Fish River Canyona sva se ustavila v Roadhouse Canyonu, kjer sva si v gostilni v stilu starih avtomobilov privoščila hladno pivo. Ogledala sva si Fish River Canyon, ob kampu zraven pa prenočila.

Šesti dan sva imela bolj ležerni dan. Naredila sva le nekaj kilometrov do mesta Ai-Ais, kjer so naju premamili topel bazen, babooni in nezreli datlji, ki sva jih vseeno rabutala iz palm.

V petek naju je cesta pripeljala vse do meje z Južno Afriko. Tam pa reka in vse zeleno okoli nje! Kako sva se razveselila zelenja, reke, življenja. Reka naju je spremljala ves dan, vse do mesta Oranjemund, kjer se je zlila v ocean.

Na desni strani nemirni ocean s petmetrskimi valovi, na levi strani mirna reka, na obeh straneh veseli ribiči, a na zalivu nasproti nas, že druga država (Južna Afrika). Neverjeten prizor, a dih nama je vzelo predvsem rdeče ali roza jezero približno 200 metrov stran, ki sva ga opazila zgolj po naključju, jezero pa je bilo polno kristalne soli – imenovala sva ga Pinky Lake.