Anja Sekalo – zakaj ne bi poskusila?

by

Anja na Šrilanki živi že malo manj kot 8 let. Tja se je preselila povsem naključno – po tem, ko se je odpravila na ta otok (neumestna, ampak zabavna zanimivost: ki ima s Slovenijo časovne razlike 4,5 ure) delati prakso v sirotišnice za en mesec, se je to prevesilo v pol leta in potem je tam ostala. S partnerjem sta odprla turistično agencijo Why not getaways? (Zakaj ne bi pobegnili?), saj od nečesa moraš živeti, pravi Anja, njen hobi pa so ostale dobrodelne dejavnosti. V okviru agencije poskušata pomagati, izvajata na primer kuharske tečaje na vaseh, kjer je izredno revna populacija. Tako na eni strani turistom pokažeta drugo stran Šrilanke, ki ni tako turistična, hkrati pa pomagata domačinom, da kaj zaslužijo – predvsem ženska. Biti ženska na Šrilanki ni kulturno težko, pojasnjuje Anja, saj so ženske tam lahko karkoli želijo biti – celo asfalt polagajo. Je pa res, dodaja, da je težava pri revnih družinah, saj želijo mlade punce čim prej poročiti, da niso več strošek in potem one vzgajajo otroke. Nimajo izobrazbe, nimajo možnosti, da bi se izobrazile, zato ne morejo ničesar dejansko delati, da bi zaslužile denar.

PosvetuAnjaDSC_0106

Stvar, ki ji je na Šrilanki zelo všeč, je budizem. Za njih Buda ni bog, zato budizem ni vera, ampak filozofija. Kar pomeni, da se ne kregajo med seboj. Greš v budistični tempelj, zraven imajo par hinduističnih bogov, zraven je še ena cerkev in mošeja za vsak primer, da ne bo kdo užaljen. Eni so muslimani, eni budisti, eni hindujci, za vsak praznik si nosijo hrano, vsi skupaj praznujejo, nimajo težav s tem, sprejemajo drug drugega, zelo so odprti. Tujce zelo lepo sprejemajo, vendar, kot opisuje Anja, si na Šrilanki vedno tujec. »Tujec z belo barvo kože. Če se preseliš v Nemčijo ali Ameriko, si po izgledu nekako takoj del skupnosti, razen naglasa ljudje težko opazijo, da si tujec. Tukaj pa si zaradi barve kože zelo očitno tujec. Neki gospod je tukaj, ki mi že dve leti hoče prodati izrezljanega slona. Včasih se še vedno počutim kot turist, saj me v mestu tako obravnavajo. Doma – živim malo ven iz mesta, na vasi, me sicer večinoma tretirajo kot vse ostale, saj sem se naučila njihov jezik – tako vidijo, da nisem turist. A še vedno se kdaj zgodi, da me obravnavajo kot neke vrste trofejo, ko pridejo prijatelji na obisk, me povabijo na čaj in me pokažejo, češ da imajo belo prijateljico. Neka mama mi je zadnjič povedala, da sta njeni hčerki zelo popularni, ker v šoli vsi vedo, da imata belo prijateljico. Menim, da Šrilančani belce povezujejo z denarjem in idejo o bogastvu, saj so Angleži in Portugalci, ko so kolonizirali na Šrilanko, prišli tja polni denarja. Če bi vedeli, kakšne plače imamo dejansko v Sloveniji, bi se verjetno zjokali,« pojasni.

PosvetuAnjačajne plantaže

 

ANJINA ANEKDOTA

KAKO POTEKAJO NA ŠRILANKI OBISKI
Ko smo z ekipo punc prvič obiskale Šrilanko, smo delale na različnih lokacijah, to je pomenilo, da smo se morale večkrat premakniti iz enega konca otoka na drugega. Tako je napočil dan, ko je bila načrtovana pot s severa na jug.

PosvetuAnjaSouth coast

Zjutraj nas je pred vrati čakal kombi in v njem asistentka fakultete v Colombu, recimo ji kar Lilanthi. Še napol zaspane smo se vkrcale v naše prevozno sredstvo, psihično pripravljene na par ur voženj in dokaj hitro zadremale. Po parih urah, se je okolica iz mest spremenila v gozd in zbudil nas je vzklik Lilanthi »Oh poglejte, kavčukovec!« Zanimivo je bilo videti, kako raste to drevo in kako se iz njega pridobiva kavčuk. In nato zaslišimo ponovno »glejte, kavčukovec!« Ja, res je, vozili smo se skozi nasade in Lilanthi je vsake par minut vzkliknila glejte, kavčukovec, po približno petnajstih minutah nismo več vedele, kako naj ohranjamo navidezno navdušenje nad istim drevesom. Očitno je bila ona edina, ki ni opazila, da se vozimo skozi nasad.

Kmalu smo prispele do manjše vasi in hiše, kjer smo se ustavili. Mislile smo, da bo to le postojanka za čaj, ampak smo bile pri izstopu seznanjene, da se je Lilanthi odločila, da pridemo k njej na obisk in da nam bo razkazala svoj dom, kar je sicer zelo lepo od nje, ampak mogoče bi bilo priročno, če bi bile o tem obveščene.

PosvetuAnjasigiriya

Legendarna levja skala Sigiriya

Za dobrodošlico smo najprej dobile darilo. Trdo milo (mogoče so menili, da se ne tuširamo dovolj, saj nam je vsak človek katerega smo obiskale najprej ponudil, če se želimo stuširati?!) in vrečo posušenih karijevih listov… Na žalost ni bilo druge opcije, kot da jih iz vljudnosti vzamemo in pospravimo v svoje nahrbtnike.

Ko smo vstopile v hišo, je bila hiša nabito polna sorodnikov in prijateljev. Postregli so nam čaj, nas posadili na kavč in približno 15 ljudi je strmelo v nas… Po čaju smo se morale oglasiti pri sosedi, kjer smo ponovili postopek, ponovno kavč, čaj in skupina ljudi, ki stoji okoli nas in strmi. Enako je potekal tudi naslednji dan, ko smo obiskali 2 hiši, kjer nas je Lilanthi ponovno ponosno razkazala (naj pripomnim, da nihče z nami ni spregovoril niti besede) in našo pot smo zaključili v zadnji hiši ob 1 ponoči. Tudi tokrat isti postopek, s tem, da so dodali še obilno večerjo. Že tako je muka jesti sredi noči, sploh pa pekoč riž in kari, katerega nismo bile navajene, ob tem, da okoli tebe stoji 10 ljudi strmi vate in te vneto opazuje… Z leti sem se naučila, da je to na Šrilanki normalno in da gost vedno poje prvi, gostitelj pa stoji zraven, da vidi, če je vsega dovolj in če je potrebno še kaj postreči, ampak takrat se mi je to zdela najbolj čudna stvar na svetu.

PosvetuAnjaGalle (4)

Ko smo po dolgi vožnji končno prispele na cilj, smo z veseljem pomahale gostiteljem v slovo, svoboda!

Aja se spomnite istega čudovitega darila od dobrodošlici? Vreča karijevih listov? Sedaj so po tem smrdela vsa naša oblačila in vonja nikakor nismo mogle izprati, tako da mi še dandanes vonj čistega karija obrne želodec.

PosvetuAnjaSafariAnimals (3)

ena od velikih atrakcija Šri Lanke so tudi sloni, ki jih lahko znotraj številnih narodnih parkov še vedno vidite v naravnem okolju.

Pa še ena Anjina misel za konec: »Ljudje mi vedno rečejo: »Ti si upaš.« In jaz na to odgovorim: ampak, kaj pa imam za izgubiti? Če se mi ponesreči, lahko vedno pridem nazaj. Doma še vedno lahko iščem službo, moji starši bodo še vedno tam. Doma se ne bo nič spremenilo. Še vedno se lahko vrnem. Medtem, ko če ne poskusiš, se boš celo življenje spraševal, kaj bi bilo, če bi šel. To je težava Slovencev, ker smo priučeni tega, da tam kjer se rodiš, tam ostaneš, dobiš službo in se poročiš. To je neka kulturna posebnost. Sicer radi potujemo, a se ne radi odpravimo živet v tujino. Sicer opažam, da se ta trend spreminja, da si vedno več mladih upa, vedno več se jih preseli, poskusijo. Vsem ne uspe, včasih prideš nazaj, ampak v vsakem primeru si bogatejši za izkušnjo.

Več o njenih potovanjih in življenju lahko preberete na njenem blogu: https://anyasekalo.wordpress.com/.

Sem Petra Znoj, diplomirana novinarka in takrat, ko ne raziskujem za medije, raziskujem nove kraje. Potovanja so od nekdaj del mojega življenja in ena mojih največjih ljubezni. Naučila so me, da je v življenju vedno najboljše početi tisto, v čemer uživaš.

Kako ugodno do Šri Lanke?

Najudobneje iz Ljubljane z letalskima družbama Air Serbia/Etihad ali Turkish Airlines (tako smo potovali mi), cene navadno okoli 500€, v akcijah lahko tudi nižje; ali iz Zagreba in Benetk z istima družbama ter dodatno še z družbama Emirates in Qatar Airways. Trenutne aktualne akcijske ponudbe najdete na TEJ POVEZAVI, za pomoč pri iskanju najugodnejše letalske karte v vašem terminu pa nam lahko tudi pišete na info@posvetu.si.

Vtisi uredništva:

Ko smo se pred dvema letoma sami odpravljali na Šri Lanko, smo za del poti tudi mi iskal lokalnega šoferja in prav Anja (ki je prej nismo poznali) nam je poslala najboljšo ponudbo, tako da nas je prve 4 dni potovanja prevažal šofer iz podjetja Why not Getaways in celotno storitev lahko samo pohvalimo! Naši vtisi iz Potovanja pa na tej povezavi: http://www.posvetu.si/blog/tag/sri-lanka-2014/

 

PosvetuAnjaDSC_0056  PosvetuAnjaDSC_0444 PosvetuAnjaGalle (3)  PosvetuAnjaopice PosvetuAnjaSafariAnimals (2)  PosvetuAnjaSafariAnimals (4)