Intervju: Lara Garvas: potovanje je šola življenja

by

Lara Garvas je trenutno zgolj na oddihu v domači Sloveniji, saj v Toskani dela za ameriško kolesarsko potovalno agencijo. Potovanja jo spremljajo od majhnih nog in verjame v to, da če uživaš v tem, kar počneš, hobi samodejno preide v službo.  

Pravkar si se po dolgem času vrnila v Slovenijo.

Ja, ravnokar sem prišla nazaj domov. Vav, Slovenija je res čudovita država. Ne glede na to, kako pogosto potujem, mi ob prihodu nazaj v Slovenijo vedno znova srce zavriska od veselja. Razmišljala sem, kaj je v tej Sloveniji, da me tako privlači in mislim, da sta dom in ljubezen tisto, kar me vedno znova prepriča, da se vrnem sem. Vedno sem govorila: tam, kjer je ljubezen, tam je dom.

Kako se je pravzaprav začela tvoja ljubezen do potovanj?

intervjulara2posvetu

z Nejo na Zahodni Papui

Potovanja so bila del mojega življenja že od samega začetka. Sestra me je že od malega spodbujala k potovanjem, mami in oči pa sta vedno, ne glede na to ali smo bili na Hrvaškem, v Evropi ali v Afriki, spodbujala mojo radovednost. Nos smo vtaknili v vse stvari. Moje prvo večje potovanje je bilo pri šestnajstih letih, ko smo se odpravili čez ocean, v Afriko, v Namibijo.

Potem pa je bila sestra tista, ki ti je predstavila svet, kajne?

Tako je. Neja mi je bila vedno vzor, ona je moja najboljša prijateljica. Pri sedemnajstih letih je prišla do mene in mi rekla, naj grem z njo v Indijo, ker bi rada, da spoznam ljudi, ki so jo navdušili. Takrat sem malo podvomila, bila sem namreč v srednji šoli, vendar, ko sva se z Nejo odpravili do ravnateljice, mi je ta dovolila, da odidem, videla je, koliko mi to pomeni in vedela je, da so potovanja šola za življenje. Tako sem najprej dva meseca potovala s sestro, kasneje pa sem se odločila, da moram poizkusiti, kako je potovati sam. Tako sem šla še sama v Indonezijo.

intervjulara5posvetu

Kambodža

Kaj te pri potovanjih najbolj privlači?

V potovanja me vleče, ker sem radovedna. Prvič, ko sem šla v tujino, sem ugotovila, kako drugačni so ljudje, da ima vsak drugačno mišljenje. Več kot tega spoznaš, bolj stopiš ven iz svojih okvirjev. V nekaj si popolnoma prepričan, potem pa se pogovarjaš z osebo iz drugega konca sveta in ima čisto drugačen pogled. Takrat se zaveš, da moraš včasih razširiti svoj horizont in spremeniti svoje mišljenje. Svet ponuja toliko drugačnosti, toliko učenja. In vleče me ta drugačnost. Vedno spoznavam nekaj novega in drugačnega o državah, hkrati pa tudi sama o sebi. Na potovanju si izpostavljen različnim situacijam, ki jim v vsakdanjem življenju nisi, ker imaš nek ustaljen urnik. Na potovanju pa greš “with the flow” in to pripelje do različnih situacij, tako srečnih, žalostnih, športnih, kot tudi energičnih, in takrat spoznavaš dele sebe, ki jih prej nisi poznal.

Veliko si povedala o učenju strpnosti do drugačnosti. Ali je po tvojem mnenju nujno, da ljudje potujemo, da si širimo obzorja?

Na to pa težko odgovorim. Toliko je različnih ljudi na svetu. Ne bi rekla, da moraš potovati, če želiš širiti svoja obzorja, je pa zagotovo priporočljivo. Definitivno zagovarjam, da je potovanje šola življenja.

Pa se vrniva k tvoji zgodbi. Trenutno delaš v Toskani za ameriško agencijo – kako je od Indonezije prišlo do tega?

Ko sem začela študirati, sem si rekla, če lahko štiriletni študij opravim v Sloveniji, zakaj ga ne bi mogla v tujini. Najprej me je pot peljala na Portugalsko in potem še v Brazilijo.

intervjulara3posvetu

Rio de Janerio

Da te za trenutek prekinem. Veliko ljudi si v Brazilijo ne upa, češ da je nevarna. Te ni prav nič skrbelo?

Nikoli nisem imela strahu pred potovanji. Presenečena sem, koliko ljudi je prepričanih, da Brazilija izredno nevarna država. Velikokrat se mi je zgodilo, da so ljudje rekli, da si v Brazilijo ne upajo iti. Ironično je, da sem bila na Portugalskem petkrat oropana in napadena, v Braziliji se mi nikoli ni nič zgodilo. Ljudje smo včasih prepričani, da je neka država varna za potovanje in gremo mirnih misli tja, kot na primer Portugalska in niti pomislimo ne, da so bili Portugalci par let nazaj v krizi in so se zato posledično ta čas tudi kriminalna dejanja povečala. v Braziliji sem eno leto živela pri družini, katere del živi v faveli (najrevnejši del Ria de Janiera) in sem preživela božič tam, sama sem tudi hodila naokrog in se mi nikoli ni nič zgodilo. Strah za določene države včasih ni upravičen.

intervjulara1posvetu

Brazilija

Po Braziliji te je pot peljala na Islandijo.

Jug sem torej videla in mi je bil všeč, potem pa me je zanimalo, kako je na severu. Dobila sem štipendijo in se odpravila na Islandijo, potem pa sem dobila štipendijo še za Oxford. Ko sem bila tam na praksi, so me poklicali iz ameriške kolesarske potovalne agencije (Active Travel Agency), ki združuje športne aktivnosti, potovanja in zabavo in začela sem delati za njih. Hkrati pa sva z Nejo ustanovili lastno turistično agencijo za zdrava potovanja, Zen Zone.

Zdi se, da ti vse teče kot po maslu. Veliko ljudi zgolj sanja o tem, da bi bil njihov hobi hkrati tudi njihova služba.

Stvari se kar same začnejo odpirati. Ko si vržen v to, kar te zanima, se začnejo vrata kar odpirati, ena za drugimi. Ko sva z Nejo odprli agencijo leto in pol nazaj, je bil začetki res težek, ogromno je bilo neke birokracije. Vendar jaz pravim tako, kjer je želja, in kjer je jasen cilj, prideš do tja. Moraš pa biti vztrajen. Če uživaš v tem, kar počneš, hobi samodejno preide v službo.

intervjulara4posvetu

Brazilija

Kako pa je s prijatelji v tem “nomadskem življenju”?

Vsaka država v kateri živiš, postane tvoj dom. Kamorkoli grem, imam tam prijatelje. Na Portugalsko na primer ne grem več raziskovati države, temveč obiskati prijatelje. Zdaj, ko delam v Toskani že od aprila, smo v ekipi zelo navezani en na drugega. Lahko bi rekla, da iz imam v vsaki državi, v kateri sem živela, še vedno stike z ljudmi, vendar gre vsak po svoji poti življenja. Odvisno je, včasih srečaš nekoga in z njim doživiš nore stvari, ki te povežejo in ostaneš povezan do konca življenja ali pa se te vezi izgubijo in vsak nadaljuje svoje življenje.

intervjulara7serugaposvetu

Tanzanija (avtor Zvone Šeruga)

Kaj pa prijatelji, ki si jih “pustila doma”?

Pogrešam jih vsak dan. S tistimi res pravimi smo se še bolj povezali, saj se slišimo vsaj enkrat tedensko. Če si v tujini, je treba še bolj delati za prijateljstvo. Je pa res, da tudi dve moji najboljši prijateljici živita v tujini, ena je trenutno v Nemčiji, druga pa na Norveškem. Ko se dejansko vidimo, toliko bolj cenimo trenutke in naše prijateljstvo. Moraš si vzeti čas in tudi finančno je to kar zalogaj. Vendar, če je prijateljstvo močno preživi tudi na daljavo.