Ne iskanje, ampak izogibanje kengurujem

Prišli smo na morje in zdi se mi, da se je naš dopust šele zdaj zares začel. Verjetno vsi poznate Veliki koralni greben, ki je na vzhodu Avstralije. Podoben, sicer manjši, toda zato tudi lažje dostopen koralni greben Ningaloo Reef pa bogati tudi sever Zahodne Avstralije. Večji del koralnega grebena se razprostira ob polotoku, ki je zaščiten pod okriljem narodnega parka Cape Range NP. To pomeni, da tu veljajo posebna pravila: za obisk moraš plačati vstopnino, prenočiš lahko samo v kampih, ki so temu namenjeni, voziti moraš počasi, domače živali so prepovedane. Tu ni elektrike, tušev, vodovodov in kanalizacije, so samo “bush-toilettes”. Vse to z enim samim razlogom – da divje življenje ostane čim bolj pristno a hkrati dostopno ljudem. Tu se na vsakem koraku zaveš, da si samo na obisku, živali imajo prednost in živijo svoje življenje.

Peščene plaže z belo mivko se razprostirajo po celotni dolžini polotoka. Plaž je ogromno in skoraj iz vsake plaže je možen dostop do koralnega grebena. Mi smo uživali na treh plažah: Mesa Beach, Turquoise Bay in Oysters Stacks. Mesa Beach ima zelo lep kamp, celo s senco, kjer smo si skuhali kosilo, družbo pa sta nam delali dve čudoviti roza papigi Galah, ki jima je bila naša družba očitno všeč in kar nista nehali pozirati. Vsi navdušeni smo stekli v morje in presenetilo nas je, kako je toplo. V vodi si lahko ure in ure, pa bi še kar ostal… Na Oysters Stack sva odrasla prvič preiskusila opremo za šnorklanje. Dostop v vodo je tu sicer skalnat, toda samo nekaj korakov naprej se že začne koralni greben, kjer ob koralah plavajo ribice vseh barv in velikosti: florescentne modre, ki se v vodi kar bleščijo, črtaste rumeno-črne, velike zeleno-modre, pa črne z rumeno glavo in še in še. Turquoise  Bay pa je res turkizen zaliv, noro lepih barv, z belo mivko na obali in koralnim grebenom, ki na določenih delih sega skoraj do obale. Tako je z masko šnorklala tudi naša 6-letnica, ki je navdušena razlagala, da plava v pravem svetu ribic in opazuje akvarij v živo. In ko tu zjutraj stopiš v vodo, te naenkrat obroži jata velikih, skoraj prozornih rib, z repom v obliki črke V, ki plavajo okoli tebe in se verjetno sprašujejo, kaj počneš v njihovem morju…

In kako izgleda sončni zahod na Turkizni obali? Sanjsko. Sonce sicer kot rdeča žoga kar naenkrat pade v morje, vendar barve neba šele potem postajajo rdeče, oranžne in vijoličaste in svetloba je neverjetna. Otroka sta tekala po plaži in se igrala z valovi, midva odrasla pa sva kar stala, pritiskala na fotoaparat in nisva mogla verjet svojim očem. Takšnih barv še v svojem življenju nisem videla. Kot da bi nekdo za ozadje nalepil plakat najbolj živih barv, potem pa nas prilepil zraven…

Čakala nas je samo še vožnja do najbližjega kampa, toda tu so se naše dogodivščine šele začele. Začnem voziti in takoj ob cesti zagledam svetleče se oči – vav, končno kenguru! Naš prvi tapravi kenguru. Jupi! Dejmo hitro slikat! Ampak, ko nam tale pobegne, se za njim prikaže še eden in še eden in še eden… In hitro sem ugotovila, da se bomo teh 10km vozili zelo dolgo. Zaradi kenguruja ob oz. na cesti se ustavila vsakih nekaj metrov in počasi smo se jih tudi naveličali slikati. Bili pa so vseh vrst – od najmanjših do zelo velikih, ki so cesto preskočili v dveh skokih. Če bi z avtom zbili kakšnega velikega, res ne bi bilo fajn… Na tem odceku ceste smo jih srečali vsaj 100. Le koliko se jih je še skrivalo okrog po grmovju?!? V kampu, kamor smo prišli, smo bili edini gostje. Parkirali smo najbližje plaži in ko sem se zjutraj tik pred sončnim vzhodom zbudila in pogledala skozi okno, me je čisto od blizu spet pogledal kenguru. S fotoaparatom sem hitro skočila na jutranji sprehod in ugotovila, da smo v kampu res samo mi in kenguruji. Kar skakalo je vse okoli mene, ko sem hodila proti plaži. Kenguru je bil skoraj v vsakem grmu. Radovedno me je od daleč pogledal, potem pa “hopa” in skok naprej… Noro doživetje, res. In na plaži? Mir, tišina, nikjer nikogar, samo ptičje petje, valovanje morja in ogromno rakovic, živo rumenih in temno-rjavih, ki so se igrale z valovi.

Aja, da ne pozabim: na poti do Ningaloo smo videli tudi emuje, tako da zbirko avstralskih živali počasi zaključujemo.

Mi in narava in daleč nikjer nikoga. Kolikokrat se nam to dogaja tu v Avstraliji in kako prijetno je…