Neraziskani del severne Grčije – kanjon Vikos in vasice Zagoria

30.11.2013: Grčijo vsako leto obišče okoli 18 milijonov turistov, zato je skoraj težko verjeti, da v deželi Egejskega morja lahko najdemo kotičke, ki se jih masovni turizem še ni dotaknil. Kljub majhni prepoznavnosti, pa so prav zato vredni vsake naše dodatne minute, ki jo tu lahko preživimo.

Vožnja s trajektom na relaciji Trst-Igonumenitsa, z grško ladijsko družbo Minoan, je bilo idealno izhodišče, za raziskovanje severnega dela Grčije, saj je to edina ladijska družba, ki v Grčijo odpluje iz nam najbližjega italijanskega pristanišča Trsta. Nedvomno nama je z možem v prid služilo dejstvo, da sva se na pot podala s svojim terenskim vozilom, saj sva lahko prav zato bila pri izbiri najine poti povsem prostih rok. Tako sva že prvi dan po izkrcanju, malo ponesreči in malo zaradi raziskovanja, obiskala skoraj da prezrte dele te očarljive mediteranske dežele.

O goratem področju Zagoria, ki se nahaja v gorovju Pindos, ni napisano prav veliko literature in nenazadnje ravno zato, najdemo tukaj še skoraj da povsem prezrt svet. Zagoria se nahaja na severo-zahodnem delu države in je popularna predvsem pri bolj aktivnih ljudeh. Največ obiskovalcev predstavljajo prav domači turisti, ki pridejo sem zaradi pohodništva, raftinga in jahanja.

Področje vsebuje vsega skupaj 46 majhnih vasic in prvo med njimi, dosežemo že s slabo uro vožnje na sever iz večjega mesta Ioannina. Bolj ko naju pot vodi v notranjost, ožje in slabše so ceste. Kljub temu pa vse skupaj postaja veliko bolj slikovito – nekoliko tudi zaradi vseh vijugastih cest, ki jih tistega dne ni in ni bilo videti konca. Tukaj bi motoristi neskončno uživali!

Dlje kot se voziva, bolj se zdi, da vstopava na skoraj da pravljično področje. Majhne vasice, kjer še vedno stojijo lično urejene tradicionalne kamnite hišice, krite s kamnitimi strešniki, pričarajo povsem drugačne prizore, kot smo jih morda vajeni iz tistih tipičnih grških razglednic, kjer prevladuje belo-modra barva. Sivkasto kamenje pa ob vsem bujnem zelenem rastju še bolj izstopa. Vsak kraj v sebi izžareva svojo energijo. Med sprehajanjem po kamnito tlakovanih ulicah, sva sem in tja naletela tudi na kakšnega radovednega domačina, ki se je upal sredi dneva, kljub vročini, prikazati pod močnim, žgočim soncem. Prijazno naju pozdravi »Kalimero« in povpraša od kje sva. Kljub prikimavanju, pa mislim, da se mu ni niti sanjalo, kje in kaj sploh je Slovenija.

Šele med obiskom vasice Mikro Papigno sva ugotovila, kje se skrivajo vsi vaščani. Le nekaj kilometrov naprej iz vasi, so v majhni ozki soteski, skriti tolmuni z bistro vodo. Tam kar mrgoli domačinov, ki so si svoj prosti dan izbrali za kopanje. V trenutku nama je bilo žal, da nisva na sebi tudi midva imela kopalk.

Vasice se nahajajo na obrobju dvajset kilometrske dolge soteske Vikos in so dosegljive ali z avtom ali peš, kar skozi sotesko samo. Le-ta naj bi po Guinessovi knjigi rekordov veljala za najglobjo na svetu. Mnogi tej trditvi neizklicno oporekajo, saj je zanje najglobji Grand Canyon, a nekaj je jasno –  pogled nanjo ti brez pomislekov vzame dih. Ne glede na to ali jo gledaš od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol, te golo skalovje, ki se dviga nad gosto zaraščenim zelenjem, res povsem začara. Naju je vse skupaj celo tako obnorelo, da sva se kljub peklenskim štiridesetim stopinjam odločila za krajši treking. Oborožena z vodo, kot da bova prečkala puščavo, se začneva počasi spuščati po hribu navzdol. Bolj nizko kot sva šla, bolj je postajalo vse zeleno. Zaslugo za bujno rastje gre prepisati reki Voidomatis, ki teče vzdolž soteske in jo tvori več manjših potočkov. Pot nama kaplja iz čela in oba že komaj čakava, da prispeva do živo zelene reke, na katero zreva že od vsega začetka najinega pohoda. Kljub ledeno mrzli vodi, je namakanje nog vanjo pravi balzam. Vse bi bilo sicer veliko bolj prijetno, če nama ne bi bilo potrebno oditi po strmem pobočju nazaj navzgor ponovno do avta, a kljub najinemu, za mnoge noremu početju, pohodniško odločitev vendarle nisva obžalovala. No ja, morda malo na koncu najinega dneva, saj nama je po celo dnevnem vijuganju nekoliko ušel občutek za čas in sva nazaj v dolino vozila že v mraku. To početje se je izkazalo še za bolj butasto, kot najin treking, saj sva se na vsake nekaj nepreglednih ovinkov skoraj da zaletela v črede krav, ki so se prav lenobno pomikale po cesti iz pašnikov nazaj proti domu. Tako sva se odločila, da bo najbolje dan zaključiti kar z divjim kampiranjem nekje ob poti. Prešvicana od nog do glave in vsa lepljiva, bi resnično bila hvaležna za kakšen osvežujoč tuš. Nenazadnje je bilo kljub temu, da sva se zvečer še vedno nahajala nad tisoč metrov nadmorske višine, sredi avgusta »zavidljivih« 41 stopinj! To noč je bilo spanje v avtomobilu res pravi izziv, a je na srečo dolg dan na naju vseeno pustil nekaj posledic. Od utrujenosti sva namreč hitro zaspala. Že čez nekaj ur pa naju je nestrpno pričakoval nov dan in povsem nove dogodivščine. Le-te so naju ponesle še do očarljivejših in nepozabnih krajev, ki jih vztrajnemu raziskovalcu vedno znova ponuja in razkriva ta mogočno-starodavna dežela Grčija.

Besedilo in fotografije: Nina Kogej, www.nina-potuje.com / FB stran Nina potuje

<