Novoletni Baku z okolico 2019/20

Potovanja so moja strast

Že od faksa naprej sem si želela potovati. Najprej je bila na vrsti Evropa, z družino, zadnjih nekaj let pa celi svet; vedno z možem, občasno tudi s prijatelji in hčerkama. Ko sem videla, da so na spletni strani Po svetu pozvali, da napišemo potopis, sem se takoj odločila, da ga bom. Moj prvi potopis. V času corone. Za vse, ki s(m)o navdušeni popotniki.

Pred potovanji vedno preberem nekaj potopisov, bloge, wiki in druge spletne strani, ki opisujejo moj bodoči popotniški cilj. Za iskanje letalskih kart zadnja leta uporabljam večinoma brskalnik SkyScanner, nočitve najdem kar na Bookingu, stran Rome2rio uporabljam za preračunavanje razdalj ter za iskanje morebitnega javnega prevoza, najem avta večinoma opravim preko Rentalcars, preberem pa tudi popotniške nasvete na Nomagu. Samo idejo, kam se odpraviti, pa dobim od popotnikov, tudi na različnih straneh.

Ko se odločam za nakup letalskih kart, se redko odločim tisti hip, ko dobim idejo za destinacijo; običajno počakam na nakup nekaj dni. Se pa zgodi, da mi je žal, da jih nisem kupila takoj, saj se cene redko znižajo. Ko so karte kupljene, si naredim okviren plan in rezerviram nočitve. Sledi vznemirjenje, ko nekaj večerov premlevam, kaj bi si na poti ogledala, to potem spreminjam in prilagajam svojim željam. Pot izpopolnjujem, dokler je le mogoče, tudi do nekaj dni pred odhodom. Takrat si pogledam še kakšen posnetek izbrane destinacije na Youtube, da ne bi spregledala kaj res zelo zanimivega. Moja potovanje se začnejo že doma in se ne končajo, ko pridem nazaj. To, kar na poti doživiš, lahko  razume le tisti, ki je, tako kot sem jaz, po duši strasten popotnik. Lahko bi mu ure in ure pripovedovala, kaj sem doživela, prav tako pa lahko ure poslušam, kaj je doživel kdo drug.

Ko se lotim opisa poti, si naredim opomnik, česa res ne smem pozabiti. To je nakup npr. vize ali ESTE, vedno si uredim   zdravstveno zavarovanje za tujino, rezerviram parking na letališču in takoj ko je mogoče, naredim check-in. Za Azerbajdžan recimo potrebuješ vizo, ki si jo lahko sam urediš preko spleta. Vedno en dan pred potovanjem pregledam spisek, kaj potrebujem na pot. To je univerzalni spisek za vsa potovanja, za vse letne čase. Kaj je potrebno poleg zgoraj omenjenega? Potni list, denar, kreditne kartice, načrt potovanja z naslovi rezerviranih nočitev. Pa mož, brez njega ne grem nikamor. Običajno se strinja z vsem, kar predlagam, včasih si niti ne prebere opisa in se samo prepusti mojemu vodenju.

Če je le možno, letalske karte rezerviram nekaj mesecev vnaprej,  saj ravno zato lahko potujem tudi nekajkrat letno na destinacije, o katerih sem prej samo sanjala.

Sedaj pa k potovanju, ki ga bom opisala. Novo leto je čas, ko so cene letalskih kart najvišje, se pa včasih zgodi, da tudi nekaj tednov prej najdeš kaj ugodnega, neznanega, zanimivega. Tako je bilo tudi z Bakujem. Odločitev je padla šele mesec dni pred odhodom. Potovanje se je začelo v četrtek, 26. 12. 2019, ob 23.45 uri, s štiriurnim poletom iz Budimpešte, z Wizzair. Domov sva poletela v petek, 3. 1. 2020, ob 7. uri iz Bakuja in pristala ob 8.15 v Budimpešti (časovna razlika je 3 ure).

Zakaj Baku?

Mesto oz. državo sem si zapomnila zaradi izbora pesmi za Evrovizijo, ki je bila leta 2012 v Bakuju. Zadnjih nekaj let imajo v Azerbajdžanu tudi dirke Formule 1. Prebrala sem, da je to dežela ognja in biser Kavkaza, s starodavno kulturo in tradicijo, da imajo zelo dobro hrano, ljudje pa so gostoljubni in prijazni. Zato odločitev ni bila več težka, pomembno pa mi je bilo tudi to, da je vreme v tem delu države celo malo toplejše kot je pri nas, saj leži Baku ob Kaspijskem morju. Načrtovala sem temeljit ogled prestolnice in nekaj enodnevnih izletov v okolico. Sporazumevala naj bi v angleščini, obenem pa tudi preizkušala, ali znava kakšno rusko besedo, saj veliko ljudi govori rusko.

Pot iz letališča

Na razkošno letališče Heydar Aliyev smo prispeli v jutranjih urah. Iz letališča sva se peljala z Express busom za približno en evro. Prevoz lahko plačate samo z gotovino, zato je v redu, da kar na letališču menjate nekaj denarja.  Vozovnico kupite na avtomatu. Njihovo plačilno sredstvo je azerbajdžanski manat ali AZN, tečaj je 1AZN = cca 0,5 EUR. Pot do centra Bakuja je trajala približno pol ure. Izstopila sva na glavni metro postaji z imenom 28 May. Pri nakupu kartice na avtomatu sva imela težave, a so nama pri tem prijazno pomagali domačini. Domačini so nama večkrat pomagali, tudi tako, da so nama podarili vožnjo na avtobusu. To se je zgodilo, ko sva prepozno ugotovila, da na kartici, na katero naložiš denar, nimava več denarja. Ena vožnja z avtobusom ali metrojem je zelo poceni, saj stane 0,20 ali 0,30 AZN.

Po poti nisva mogla verjeti svojim očem. Moderne stolpnice, lepe zgradbe, vse okrašeno v novoletnem vzdušju. Ko sva prispela v center, sva najprej kupila sim kartico. Ker naj bi bilo od tam še nekaj kilometrov do najinega hotela, sva poiskala taksi in mu pokazala naslov. Peljal naju je iz centra, nato tudi iz mesta. Razmišljala sem, le kje sem rezervirala hotel?! Saj ne more biti tako daleč, ko pa je v opisu hotela pisalo, da se lahko do centra sprehodiš peš. Voznik je po poti spraševal mimoidoče, če poznajo hotel. Nato mu je receptorka hotela po telefonu povedala ime sosednjega hotela in končno smo prispeli na cilj. Najmanj pol ure smo se vozili v napačno smer. Hotel je v višjih nadstropjih čisto na novo zgrajene stavbe, zato ga ni nihče poznal in ga je bilo tako težko najti.

Po promenadi ob morju do The Flame Towers

V resnici hotel stoji ob koncu nekaj kilometre dolge promenadne poti, ene najlepših, kar sem jih videla. Je ob morju in vodi do centra Bakuja. Prvi dan sva šla kar peš. Tako lepega sprehoda res nisem pričakovala. Sprehajala sva se mimo muzejev, nenavadnih zgradb, tudi mimo Kristalne dvorane, to je stavba, v kateri se je pred leti odvijal izbor za pesem Evrovizije. Noro lepo. Prvi vtisi mesta so se lepo dopolnili s tistimi, ko sva se vozila iz letališča. Kje sva? Sva mogoče v Dubaju ali Astani? Nenavadne, futuristične zgradbe…malo so me spominjale na Kazahstan.

Po poti sem iskala njihovo zastavo, ki naj bi bila do nedavnega največja na svetu. Ni mi bilo jasno, kako bi jo lahko spregledala, če pa je tako velika in je sedaj druga največja zastava na svetu. Pozneje so nama domačini pojasnili, da tisto področje prenavljajo in so jo začasno odstranili.

Očarana od promenadne poti ob morju sva prišla do centra mesta. Začelo se je temniti. Pogledala sva na hrib nad mestom. Tam ne moreš spregledati treh velikanskih stolpnic, treh plamenic – The Flame Towers. Stolpnice vidiš skoraj iz vsakega dela mesta. Zvečer se svetijo v najrazličnejših barvah, tako v barvah njihove zastave ali ognja, ki se spremlja od najrazličnejših odtenkov oranžne, rdeče, modre in še kakšne barve. Do stolpnic se lahko pelješ z gondolo ali se sprehodiš. Prideš do razgledne ploščadi, kamor zvečer radi zahajajo domačini. Svetleče stolpe vidiš  kot na dlani. Vsako noč na stolpnicah sveti na deset tisoče majhnih LED ekranov. Res neopisljivo, veličastno.

Park ljubezni

Baku sem doživela kot eno najbolj razsvetljenih, svetlečih prestolnic, kar sem jih kdaj videla. Posebej mi je ostal v spominu tudi park ljubezni. Po celem parku so različne skulpture in kipi v obliki src. Ko sva se z avtobusom peljala do Heydar Alijevega centra, sem ga zagledala, zato sva izstopila in se sprehodila po parku. Res je kaj za videti. Tam bi lahko ostala ure… in fotkala vsako malenkost. Ljudi pa skorajda ni bilo, četudi je bil lep sončen dan. Če bi bil ta park v kateri evropski prestolnici, bi se v njem trlo ljudi. Pozneje, ko sva šla v nakupne centre, sva videla, da je veliko ljudi tam…tako kot pri nas.

Zgodovina in najdbe

Naslednje dni sva posvetila ogledu zgodovinskih znamenitosti, saj je Azerbajdžan država z neizmerno zgodovinsko in kulturno dediščino, kar pričajo številne najdbe in izkopanine. Na vsakem koraku vidiš ogenj ali njegove simbole, tako v mestu in tudi,ko zaviješ v bližnje vasi. Imela sva srečo, da sva našla turistično agencijo, saj v času pred novim letom ni bilo veliko zanimanja za izlete, pa tudi tujih turistov ni bilo veliko. V Bakuju sva videla predvsem domače turiste. Na izletu nas je bilo le osem, od tega 6 turistov, vodič in voznik. Izlet je bil, za to, kar so nudili, izredno zanimiv in poceni.

Ko smo se peljali na prvi izlet do največjih znamenitosti v okolici Bakuja, smo med potjo videli velikansko gradbišče ob morju in to je zaćetek del za svetovno razstavo Expo leta 2025. V Milanu sem videla razstavo Expo 2015 in bila je nekaj posebnega. Načrtovala sem ogled letošnje v Dubaju, a je bila prestavljena. Odkar sem bila v Bakuju, si želim, da bi videla Expo 2025.

Po poti smo videli tudi številne naftne in plinske vrtine, zato mi je postalo jasno, od kod denar za te veličastne, že zgrajene stavbe in tiste, ki jih gradijo. Menda se je vse začelo leta 1872, ko sta brata Nobel ravno v Bakuju zgradila prvo naftno podjetje na svetu.

Yanardagh in Ateshgah

Pa se vrnimo k temu, kaj me je od cele poti, poleg že opisanega, najbolj navdušilo. Najprej je bil to večni ogenj Yanardagh, kar pomeni goreča gora. V preteklosti so bili na tem področju pogosti naravni požari zaradi bogatih najdbišč nafte in plina. Vodič nam je povedal, da naravni goreči plin gori v vseh letnih časih, tudi ko dežuje ali sneži. Takšnih področij je bilo pred leti več, sedaj jih ni več toliko. To območje so leta 2007 razglasili za zgodovinski, kulturni in naravni rezervat.

Po poti smo videli tudi blatne vulkane, ki jih je tu zelo veliko in jih uporabljajo tudi kot blatne kopeli, a mi se v njih nismo kopali. Naš cilj je bil še znameniti ognjeni tempelj , ki se nahaja 30 km južno od Bakuja. Na dvorišču je oltarni tempelj, ki je služil kot romarsko mesto oboževalcev ognja. V njem je danes zanimiv muzej. Tempelj je pod zaščito Unesca in je vreden ogleda.

Risbe v Gobustanu

Ker sva želela videti še nekaj tisoč let stare jamske risbe, sva ob koncu prvega izleta preverila, ali ponujajo tudi to. Imela sva srečo in se naslednji dan peljala s samo še dvema turistoma do rezervata Gobustan, ki je od Bakuja oddaljen 60 km. Odločitev, da ne najameva avta, je bila pametna, saj vožnja po mestu zaradi gneče ni izgledala najbolj enostavna, obenem pa je bil izlet tako poceni, da se najem avta res ne bi splačal. Pa tudi vodička je bila simpatična in je povedala nekaj zanimivosti o svojem življenju.

V Gobustanu smo šli najprej v muzej. To je bila dobra odločitev, saj sem si lažje razlagala, kar sem pozneje videla na svoje oči. Najdbišče obsega več kot 6000 starodavnih petroglifov in spada pod zaščito Unesca. Takšnih najdbišč je na svetu le nekaj. Najstarejše risbe naj bi bile stare približno 40.000 let. Naslikani prizori prikazujejo ljudi, živali, obrede plesa in lova in s tem vpogled v življenje v predzgodovinskih časih. Ko poslikave vidiš v živo in se jih skoraj dotikaš, se počutiš posebno. Zamisliš si, da so ravno tu, pred mnogimi leti, živeli ljudje, ki so naslikali te preproste risbe. Ko sem si to ogledovala, sem zaprla oči in začutila dih starega, preteklega, večnega, ki bo tu obstajalo, ko me več ne bo. Občutila sem nepopisno srečo, da sem lahko videla te poslikave in se dotaknila duha tistega časa.Vodička nam je pokazala, kako se igra na glasbeni kamen ‘gaval dash’, ki oddaja zvoke, če nanj tolčeš s kamni. Razstavljen je tudi napis na kamnu, ki ga je rimska legija pustila tu v 1. stoletju našega štetja.

Heydar Alijev center

je popolno nasprotje zgodovine, ki sva jo občudovala na izletih. Zasnovala ga je iraško-britanska arhitektka Zaha Hadid, ki je znana po arhitekturnem slogu brez ostrih kotov. Stavba je res nekaj posebnega in je leta 2014 dobila nagrado Design museuma iz Londona. Center in še nekaj znamenitosti v mestu so poimenovane po enem od predsednikov Azerbajdžana – Heydar Aliyevu. Razprostira se na hribu, iz katerega je lep pogled na mesto Baku. Žal centra nisva mogla videti od znotraj, je pa zagotvo nekaj posebnega.

Pred centrom so razstavljena umetniška dela in imela sva srečo, da je bila še vedno na ogled razstava fotografij, ki so jo otvorili junija 2019. Razstavljena so bila dela iransko-francoskega fotografa Reze Deghatija, ki večinoma svoje fotografije objavlja v reviji National Geographic. Njegove fotografije povedo veliko o preprostih ljudeh, tako azerbajdžancev kot tudi drugih.

Azerbajdžanska državna opera in balet

Ko sem načrtovala potovanje, sem opazila, da je Baku tudi mesto kulture, v njem prirejajo različne festivale, imajo zanimive muzeje, skratka da so naklonjeni umetnosti. V dneh pred novim letom so v Bakuju ponujali različne kulturne dogodke. Kulturo države spoznaš najlažje tako, da obiščeš gledališko predstavo, opero ali balet. Odločila sem se za balet Hrestač in že doma kupila vstopnice.

Iz hotela sva se odpravila pravočasno. Receptorka je bila presenečena, ko sva ji povedala, kam greva. Peljala sva se, kot običajno, z avtobusom. Dvorane pa ni bilo tako enostavno najti. Stavba naj bi bila od avtobusne postaje oddaljena samo nekaj 100 metrov. Šla sva okrog stavbe in končno sva le našla vhod, ki je bil skoraj neopazen. Dvorano so zgradili leta 1910, to je bilo skoraj isto leto kot je nastala prva azerbejdžanska opera. Zanimivo je bilo opazovati domačine, ki so bili zelo urejeni in se je videlo, da jim obisk baleta veliko pomeni. Naju so opazovali z zanimanjem, saj v dvorani ni bilo turistov. Predstava je tudi naju navdušila.

Icherisheher – staro mestno jedro

je staro mestno jedro v središču mesta in je kot muzej na prostem. Baku je izredna mešanica novega in starega, prepletajo se moderne stoplnice in staro mestno jedro, ki je nekako skrito. Ko sredi Bakuja najdeš ta biser zgodovinske in kulturne dediščine iz preteklosti, te to res preseneti. Najbolj izstopata Maiden stolp in palača Shirvanshahs, ki sta na seznamu Unescove svetovne dediščine. V tem delu mesta je veliko prodajalcev s tradicionalnimi izdelki iz kovine in stekla, prodajajo pa tudi preproge. V tem delu je tudi nekaj muzejev, najbolj pa mi je ostal v spominu muzej preprog, ki ga prepoznaš že od zunaj, saj je zgradba v obliki preproge. Veliko je tudi lokalov s tradicionalno hrano, o čemer še nekaj v nadaljevanju.

Kulinarika

V starem delu mesta delu je, kot sem napisala, veliko lokalov s tradicionalno azerbajdžansko hrano. Spretne kuharice kar pred gosti spečejo zelo dober kruh. Jedla sva tudi liste vinske trte in jajčevce, različne vrste mesa, tudi v obliki kebaba, zraven pa riž – plov, kateremu dodajo zelo okusne omake. V hrani je bil velikokrat tudi žafran, ki ga sami pridelujejo. Kupila sem ga tudi za domov, za darilca. Presenečena pa sem bila, ko sem naročila kebab, saj so prinesli pečene perutničke.

V posebnih vrčih postrežejo odlično rdeče vino. Njihova hrana naj bi vsebovala veliko mesa in naj bi bila kar začinjena. Postrežejo tudi veliko zelenjave. Meni je bila hrana v večini lokalov več kot odlična. Samo v enem lokalu blizu Male Venecije, kot pravijo enemu predelu, mi ni bila. Tisti lokal je namenjen predvsem turistom.

Zanimiva kulinarična izkušnja je bila tudi, ko sva na tisti dolgi, zgoraj opisani promenadni ulici zavila v nekakšen šotor, kjer so večinoma jedli domačini. Zaželela sva si čaja in baklave, ki sta bila postrežena na zanimiv način. Natakar nama je na mizo prinašal veliko različnih posodic. Končno sva ugotovila, da si vzameš, kolikor želiš in na računu je le to, kar si pojedel in spil.

Nekateri lokali so na zelo visokem nivoju, kot v katerikoli evropski prestolnici. Postrežba je izjemna, hrana odlična, cene pa precej nižje kot v primerljivih lokalih v evropskih prestolnicah. Predvidevam, da so cene zadnja leta nižje, podobno kot v Kazahstanu, ko se je spremenil tečaj njihove valute, saj so nekateri popotniki zapisali, da so cene hrane visoke.

Novo leto

V Baku je prišlo veliko domačinov iz vasi ali drugih mest, zato je bilo dan pred novim letom in po njem veliko več ljudi kot prve dni, ko sva prišla. Večinoma so se zadrževali v nakupnih centrih, kjer so se veliko fotografirali.

Zadnje dni sva bivala v hotelu s petimi zvezdicami, saj je bila cena zelo ugodna. Prve dni sva v hotelu le prespala, za čez novo leto sem si želela več udobja in bazen oz. spa, da se malo razvajava, zato sva hotel zamenjala.

V hotelu niso imeli novoletne zabave, zato sva se po priporočilu hotelskega managerja odločila, da bova novo leto dočakala v centru Bakuja. Priporočal nama je, da poiščeva ulico, kamor najraje zahajajo tuji turisti. Vprašala sva, kako bova to ulico našla. Odgovoril nama je, da je ne moreva zgrešiti, saj bodo tam turisti in glasba. V centru sem prvič doživela rahel šok. Množice ljudi. Polni lokali z domačini. Nikakor nisva našla ulice, ki nama jo je opisal menager. Malo sva še vztrajala in iskala ulico ter primeren lokal, predvsem na mojo željo, saj nisem želela pričakati novega leta v gneči, na prostem. Zavila sva v dva lokala, ki pa mi nista bila všeč. Končno sva našla ulico, ki je obetala. Lokali, ne prepolni, zanimivi… Odločila sva se za enega, kjer je bila še prosta miza. Natakar nama je dal list s coctaili. Iztok je želel cuba libre, jaz jagodni coctail. Nakar sva izvedela, da je to lokal, v katerem ne strežejo alkohola. Namesto tega nama je natakar ponudil vodno pipo. Vse je enkrat prvič. Bilo je veliko smeha, pipa in brez alkohola. Tako sva pričakala novo leto in si nazdravila. To je bil najbolj nenavaden vstop v novo leto, v leto 2020. Še uradno brez korone.

Kako sva prišla nazaj do hotela? Avtobusi so nehali voziti, na ulicah je bilo na stotine ljudi, nepopisna gneča, nenormalne vrste za taksije… Ni šans, da dobiva taksi. Za jutranje ure je bilo peš in z visokimi petami kar daleč, pravi podvig. Ni mi preostalo drugega kot da začnem pešačiti. Na srečo sva zagledala parkiran taksi, ob njem nikogar, v njem pa taksist. Iztok ga je vprašal, ali naju pelje. Odgovoril je, da ima zadnjo vožnjo in da naju bo peljal. Pomislila sem, da nama bo nabil ceno za turiste, a mi ni bilo mar. Plačala sva le nekaj manatov. Pa še napitnine se je otepal.

Zaključek

V državi sva se počutila prijetno in varno. O njej nisem našla veliko zapisanega, kar pa je bilo, pa ni vse držalo. V resnici je bilo je boljše kot sem prebrala.

Obisk Bakuja priporočam, saj boste pozitivno presenečeni. Imajo dobre hotele, dobro organiziran in poceni javni prevoz ter predvsem veliko za videti. Hrana je podobna naši in dobra, za vse okuse. Cene vsega naštetega so za naše razmere zelo ugodne. Nakupuješ lahko v nakupnih centrih, ki so takšni kot pri nas. Ljudje so prijazni in četudi živijo skromneje kot mi, ti skušajo pomagati. Po pripovedovanju domačinov ni dovolj služb; peščica ljudi je pa zelo zelo premožnih. Taksist, ki naju je ponoči peljal na letališče, je v tekoči angleščini povedal, da ena sama stolpnica stane milijardo evrov, sam pa s končano fakulteto nima druge možnosti kot da vozi taksi.

Skratka, ta destinacija mi je ostala v lepem spominu in zagotovo bi se z veseljem vrnila. Če se bom, se želim v času svetovne razstave Expo 2025. Odpeljala pa bi se še v kraje izven Bakuja, z najetim avtom. Po koroni.

Avtorica gostujočega potopisa je Darija Erbus.

V kolikor bi tudi vi radi predstavili svoj potopis nas kontaktirajte na info@posvetu.si. Več v spodnji povezavi.

Bi širni Sloveniji predstavili svoj potopis? Sedaj imate priložnost!