Bohol – tarsierji in čokoladni hribčki
prejšnji prispevek: Otoček Apo – plavanje z želvami in še veliko več
Bohol je otok, ki ga nikakor nismo želeli izpustiti. Ko že vidiš Palawan in Apo Island, same plaže ni Boholu niso nič posebnega. Najbolj znana Alona beach je polna hotelskih kompleksov, tako da smo jo z veseljem izpustili. Po mnenju popotnikov se splača nekaj več preživeti na Anda beach, vendar za pot do tja in nazaj potrebuješ več časa. Bohol pa je seveda najbolj znan zaradi svojih čokoladni hribčkov in tarsierjev.
Kar v hotelu v Tagbilaranu, kjer smo prespali (El Portal Inn, zelo priporočamo!), smo se zvečer dogovorili za turo za naslednji dan. Zjutraj se je pred hotel pripeljal simpatičen filipinski mladenič Christopher, v razhajanem starem terencu, za katerega sem malce dvomila, če bo sploh zmogel pot do hribčkov. V polomljeni angleščini nam je nekako uspel povedat, da potrebuje denar za bencin vnaprej, ker je njegov tank prazen. Tako smo najprej plačali bencin, nato pa skupaj preživeli čudovit dan.

Bohol – Tarsier
Najprej smo se ustavili pri kipu, posvečenem skleniti krvnega bratstva med domačini – Filipinci in prvimi Španskimi osvajalci. Nato smo se odpeljali na do najbolj oddaljene točke danes, Chocolate Hills. Po prehojenih nekaj sto stopnicam, se je pred nami odprl eden najbolj značilnih pogledov na Filipine. Hribčkov je 1.268. Ko je deževna sezona, so bolj zeleni, v sušni pa postanejo čokoladne barve. Februarja so bili mešanica zelenih, temno zelenih in čokoladno rjavih. Tudi sama vožnja do čokoladnih hribčkov je lepa. Povsod naokrog so riževa polja, bananovci, palmovi gozdovi in nasadi majhnih palmi podobnih rastlin, katerih veje uporabljajo za prekrivanja streh. Del poti, kjer se začneš vzpenjati, pa je umetno zasajen z gozdom in pravimi drevesi, ki so rednost na Filipinih. Zasadili so jih, da dež ne izpira vso zemljo v dolino.

Bohol – čokoladni hribčki

umetno nasajeni “pragozd”
Naš drugi daljši postanek je bil pri tarsierjih, najmanjših primatih na svetu. To niso opice, spadajo pa pod isto družino. Gre za rezervat, kjer ta luštkana bitja vidiš v naravnem okolju, kako objemajo vejice v senci listov. Vsi jih poznamo zaradi velikih oči, ki jih čez dan sicer odpirajo, vendar jih svetloba popolnoma oslepi, tako da čez dan v resnici samo spijo in se skoraj ne premikajo. Zaživijo šele ponoči, ko postanejo aktivni in tudi zelo hitri v premikanju.
V času kosila smo postanek naredili v mestecu Loboc, kjer je najbolj popularna aktivnost med domačini in turisti vožnja z ladjico-splavom po reki. Na ladnjici so postavljene mize s krožniki in velja pravilo »all you can eat«. Resnično, vsi pridejo na ladjo na kosilo. Hrane je ogromno in je sploh ne zmanjka, od predjedi, glavnih jedi do sadja in sladic. Med vožnjo goste zabava simpatična pevka, ob postanku na poti pa domačini predstavijo tradicionalne filipinske plese, igre in glasbo. Sama reka in okolica je mirna in zelo lepa, levo in desno ob obali palme in tropski gozd, kjer slišiš in vidiš tudi razne papige in druge ptice. To kosilo je bilo res nekaj posebnega.

vožnja po reki Loboc
Ustavili smo se tudi v drugi najstarejši cerkvi na Filipinih, ki pa so jo še obnavljali po nedavnem potresu. Za konec pa smo vseeno šli še do plaže, saj smo vedeli da je to zadnja priložnost za skok v morje na tem potovanju. Peljali smo se na Panglao Island in zavili severo-vzhodno od Alone ter poiskali plažo Dumaluan. Na tej zaenkrat še ni toliko hotelskih kompleksov in plaža je resnično lepa, z belo mivko (takšne ni na Palawanu) in super morjem za kopanje. V vodi smo bili skoraj dve uri in res se je bilo kar težko posloviti od toplega oceana in sanjskih pogledov na plažo…

Bohol/Panglao – plaža Dumaluan
Imeli smo čudovit izlet in še vedno mislim, da se splača obiskati Bohol, pa čeprav samo za en dan. Na Bohol smo prispeli iz otočka Apo, pot po Filipinih pa smo nadaljevali v Manili ter na riževih plantažah (več naslednji konec tedna). Celoten potopis si oglejte na TEJ POVEZAVI.
Majhnemu hribčku se reče povsem preprosto grič, torej je veliko ustreznejši prevod Čokoladni griči, ki je tudi precej bolj uveljavljen …
🙂 sva imela ravno z ženo debato, a je bolje hribčki ali griči…
Meni je pa hribček veliko bolj prikupno in po sliki sodeč, tudi so hribčki.
Zdravo. Super blog! Zanima pa me, v katerih mesecih ste potovali po Filipinih in kakšno vreme ste imeli? Sama si neizmerno želim tja, vendar v poštev prideta samo julij in avgust, ko pa je tam deževna doba na vrhuncu :/
Hvala 🙂 Mi smo bili tam februarja, vreme je bilo idealno, ves cas sončno. Mislim, da je februar tudi glavna sezona za Filipine, kar je po drugi strani pomenilo tudi veliko turistov povsod, sploh okoli El Nida.. Glede poletja in deževne dobe pa žal nimam izkušenj, so pa Filipini zagotovo nepozabno doživetje 🙂