Etiopija – za prave ljubitelje Afrike

by

Po Etiopiji je potoval Dušan Berdnik, več o njegovih potovanjih, potopisnih predavanjah in druge koristne potovalne informacije si preberite na njegovi spletni strani www.duletravel.net.

26.4.2015: Odpravili sem se v državo, v kateri bi naj bila zibelka človeške civilizacije in je edina država Afrike, ki ni bila nikdar pod kolonizacijo. Država se nahaja v vzhodni Afriki in meji na severu z Eritrejo, na vzhodu z Džibutijem in Somalijo, s Sudanom na zahodu in s Kenijo na jugu. Letno obišče Etiopijo le dober milijon turistov, kar za tako veliko državo še zdaleč ni ogromno število. Na katerem koncu sveta sem potoval sem vedno srečeval Slovence in tudi tokrat v Etiopiji sem srečal skupino, ki je potovala po severu države, pretežno so bili starejša generacija, ki so Etiopijo raziskovali v okviru 8-dneve organizirane ture. Skupaj smo potovali z notranjim letom iz prestolnice Adis Abebe v sveti kraj za Etiopijce, starodavno mesto Lalibela v etiopijski pokrajini Volo.

Etiopija101

Mesto Lalibela je znana po vklesanih cerkvah – teh je kar enajst. Najbolj znana med njimi je cerkev Svetega Jurija, ki ima na sebi upodobljen grški križ. Legenda pravi, da so cerkve naredili angeli ponoči, ko so ljudje spali. Cerkve so na seznamu Unesca in pravijo, da so osmo čudo sveta. V času našega obiska mesta je potekal največji verski festival Timkat, kateri traja tri dni v treh različnih mestih. Zraven Lalibele imajo istočasno festival še v mestih Gondar in Bahir Dar. Sprevodi ljudi na ulicah ter petje in rajanje od jutra do večera ti daje občutek, da mesto diha za ta festival. Lokalni transport ter infrastruktura so v zelo slabem in dotrajanem stanju, ponekod ga sploh ni. Elektriko premorejo samo v večjih mestih, pa še tam ni vedno vsak trenutek na voljo. V spominu mi bo za vselej ostala vožnja z starim italijanskim avtobusom, podobne že težko najdeš pri nas na avtoodpadih, tam pa so ponekod edino prevozno sredstvo za ljudji, kateri potujejo iz mesta v mesto. Zraven vsakega voznika je ponavadi nekdo, ki zna popravljati avtobus, včasih pa je mehanik kar šofer avtobusa. Med vožnjo se je avtobus pokvaril na vsakih nekaj km. Med potniki pa nismo bili samo ljudje ampak tudi živali, koze so bile zvezane na strehi avtobusa, petelini ter kokoši so si delili prostor v notranjosti. Ker ljudje živijo v velikem pomanjkanju je za njih vsaka stvar, ki je za nas samoumnevna, že skoraj bogastvo.

Etiopija104

Ko sem prispel v majhen kraj pod vznožju Siemens Mountains, ljudje takrat že kar tri dni niso imeli elektrike. Ko ni elektrike tudi vode ni, ker so na elektriko tudi črpalke, ki dovajajo vodo. Moja soba je premogla star umazan jogi, na katerem sem spal ter namesto elektrike sem dobil svečo ter vžigalice. Ker sem v takšnih ali drugačnih sobah že velikokrat spal me revščina ne moti, ampak takšno državo doživljam v pristni luči. Prodaja kruha na ulici je bila samo enkrat dnevno ob določeni uri, odrasli in otroci čakajo v vrstah in upajo, da bodo dočakali, saj edina pekarna ne more napraviti kruha dovolj za vse. Vsak v svoji dlani drži svoj denar in neusmiljeno čaka na svoj kruh, v kolikor bo prišel do njega zaradi omejenosti. Otroci so kljub pomanjkanju veseli, nasmejani ter v njihovih očeh ne vidiš revščine, prej srečo in sonce. Igrajo se na ulicah, če imajo kakšno nogometno žogo je že kar veliko za njih, pa še to jo sami naredijo iz starih cunj. Kako malo je potrebno za nekoga, da je srečen, mi v razvitem svetu pa hrepenimo po vse večjem izobilju.

Etiopija106

Sever Etiopije je čisto drugačen kot jug. Na severu so predvsem gorovja, na jugu pa so savane. Če boste kdaj potovali po severnem delu države ne izpustite trekinga po gorovju Siemens Mountains, na kateri se povzpnete na višino tri tisoč ali pa še več metrov nadmorske višine. Obisk tega gorovja je nemogoč v lastni režiji, tako, da morate najeti kombi ali džip, zraven pa še voznika in skavta, kateri ima pri sebi pravi kalašnikov z naboji. Pred vstopom v nacionalni park se morate vpisati pri kontrolni službi, v kateri vas zabeležijo v knjigo, zraven napišejo uro odhoda in v kolikor se ne vrnete nazaj sprožijo iskalno akcijo. Cena trekinga za njihove razmere ni poceni je pa vredna ogleda. Nacionalni parki so vedno bili in bodo zanimivi za ljudi, še posebaj če imaš srečo in opaziš živali, ki domujejo v nacionalnih parkih. Videli smo opice, katere se zadržujejo v skupinah, imenujejo se gelade babuni.

Etiopija102

Opice niso več tako nevarne za ljudi kot so bile pred leti. Človek z svojim naseljevanjem omejuje njihov obstoj in prav je, da se jih tudi zaščiti. Na teh področjih živijo tudi ljudje, kateri se predvsem preživljajo z pašnjo govedi in koz, otroci pa prodajajo ročno izdelane spominke, katere naredijo doma in tako zaslužijo še kakšen denar. Otroci ne hodijo v šole in za njih je to edini svet, ki ga poznajo v teh visokoležečih planinah. Ljudje te na ulicah sprašujejo od kod si, ko imeniš Slovenijo nobeden ne ve za nas, kar je v nerazvitih državah povsem razumljivo. Uraden jezik Etiopije je amharščina, zraven tega jezika pa govorijo še šestdeset drugih jezikov. Ko omeniš Jugoslavijo se nekateri spomnijo Tita, saj je v letih 1955 in 1959 dvakrat obiskal to državo s soprogo Jovanko in ljudje še poznajo Jugoslavija iz časov, ko je bil na prestolu zadnji etiopski cesar Haille Sellasie. Istega leta 1959 je na povabilo Tita obiskal Slovenijo tudi sam cesar, med obiskom se je mudil na Blejskem gradu ter obiskal Brijone in tovarno Tomos v Kopru. V glavnem mestu Addis Abeba se imenuje avenija po Josipu Brozu Titu kakor tudi po velikih bivših svetovnih voditeljev ter imenih držav Afrike.

Etiopija103

V glavnem mestu Adis Abeba je bilo na ulicah zaznati veliko zastavic afriških držav, saj je v tem času potekalo srečanje držav afriške unije. Etiopija je velika izvoznica kave in dežela slovi po izjemnih atletih. Med njimi je največji tekač vseh časov Haile Gebre Sellasie, ki je dvakratni olimpijski zmagovale in velkratni svetovni rekorder. Veliko denarja namenja športnim centrom po Etiopiji, med drugim je tudi ambasador nacionalnega letalskega podjetja Ethiopian Airways. Ljudje ga imajo za heroja in je zelo popularen in viden na različnih reklamnih panoji.

Etiopija108

Tradicionalna hrana v Etiopiji je Injera, ki je velika za tri naše palačinke. Na njej so ponavadi začimbe ter zelenjava in meso. Jug Etiopije je najboljše obiskati v času, ko ni monsunskega obdobja in so ceste prevozne. Vožnja po dolini Omo ni mogoča brez džipa, kateri ima vsak pogon 4×4. Zadnjo večje mesto na jugu se imenuje Arba Minch, v katerem moraš pred odhodom v dolino Omo natočiti zaboje za gorivo, saj naprej ni bencinskih črpalk.

Etiopija105

Obisk plemen v dolini Omo ni mogoč v lastni režiji. Najbolj znano pleme so Mursiji, katerih ženske imajo v ustnicah in ušesih glinene ploščice. Meni osebno so bila druga plemena zanimivejša, saj niso bila tako agresivna in nadležna do obiskovalcev. Prvi tujci, ki so prišli pred nekaj leti, so jim dejali denar, zdaj pa zahtevajo za vsako fotografijo protiplačilo, v nasprotnem primeru se ti ne godi najbolje. Plemena živijo izven civilizacije v divjini in med plemeni očasno potekajo boji zaradi kraje živine, tako da imajo pri sebi orožje. Name je pustilo prijeten vtis pleme Hamer, saj niso hrepeneli po denarju in so bili do nas spoštljivi. V zahvalo sem oblekel kar nekaj otrok v oblačila, ki sem jih prinesel od doma. Dežela in predvsem ljudje te prevzamejo in samo želiš si, kdaj jo boš spet obiskal.

Etiopija100Etiopija109