Tek po manilskem letališču in zaslužen sanjski Palawan
17.4.2016: Naša potovanja so zaradi pomanjkanja dopusta in šolskih obveznosti otrok skrbno in premišljeno načrtovana, saj si želimo v kratkem času, ki ga imamo na voljo, videti in doživeti čim več. Za Filipine smo imeli točno 14 dni in ko enkrat začneš brati o vseh lepih kotičkih Filipinov, hitro ugotoviš, da je to zelo malo in je pač potrebno izbrati prioritete. Tako smo izbrali top 5 destinacij in temu prilagodili celotno potovanje:
- Palawan s hoppingom v El Nidu
- Plavanje s kitovci v Oslobu
- Plavanje z želvami na otočku Apo
- Tarsierji in čokoladni hribčki na Boholu
- Riževe terase v Batadu
Verjetno za koga kar optimističen plan za dva tedna, toda iz izkušenj povemo, da se da in to prav lepo 🙂 Seveda takšen plan zahteva dobro načrtovanje predvsem premikov med otoki in hkrati veliko sreče, da se vsi premiki tudi časovno izidejo kot planirano (kar v Aziji ni enostavno).
Let do Manile smo imeli iz Dubaja, dobre 4 ure po pristanku naslednji let za Puerto Princesa na Palawanu in še isti večer z zadnjim kombijem 5 ur vožnje do El Nida. Začelo se je slabo – naš let v Dubaju je že na odhodu zamujal skoraj 4 ure. V Manili smo pristali, ko je že potekal boarding za naš naslednji let na Palawan. Nas pa je čakala še imigracijska kontrola potnih listov za uradni vstop na Filipine, uradni check-in, da smo dobili zahtevane papirnate letalske karte (on-line check-in ni bil dovolj), potem pa spet čez kontrolo prtljage in rentgen. To je bil resnično tek za naš dopust. Če nam ne bi uspelo ujeti leta za Palawan, bi se od sanjskega El Nida lahko samo poslovili, saj so bili vsi ostali leti za naslednje 3 dni razprodani. Tekli smo kot še nikoli v življenju, midva in otroka. In nikoli nam ne bi uspelo brez prijazne uslužbenke letalske družbe Cebu, ki je tekla z nami po letališču in nas mimo vrst spravila čez kontrole. Uspelo nam je skoraj nemogoče, v pol ure po pristanku smo že sedeli na letalu za Palawan in kot zadnji zaključili boarding. In naš dopust se je uradno začel 🙂
V Puerto Princesi je kombijev za El Nido kolikor hočeš, tako da rezervacija ni bila potrebna. In ob polnoči smo se že sprehajali po plaži, jedli prve slastne banana in mango palačinke ter uživali v azijski zmešnjavi na uličicah.
Za Palawan smo imeli 4 dni. Žal premalo da bi šli tudi v Port Barton, ki po mnenju popotnikov velja za mogoče še bolj sanjskega, toda dovolj da smo dodobra raziskali El Nido in okolico. Prvi dan smo preživeli na plaži Las Cabanas, drugi na hoppingu po otočkih in tretji na Nacpan Beach.
Ko sem El Nido gledala doma na fotografijah, se mi je vedno zdel sanjski. Sploh mi ni bilo jasno, zakaj se tu ne bi mogel kopati? Kako ne? No, v živo je še vedno lepo, toda za gledat in res ni za kopanje. Zaliv je poln tradicionalnih filipinskih čolnov, ki turiste vodijo na dnevne ture po bližnjih otočkih. Izbiraš lahko med turami A, B, C ali D, resnica pa je, da potem ture tako prilagodijo trenutni situaciji na morju in otočkih. Februarja, ko smo bili mi tam, je zaradi kitajskega Novega leta top sezona in ta hopping je bil najslabša izkušnja na potovanju. Ne zaradi ture, narava je čudovita, toda količina turistov, ki smo si želeli vsi ogledati iste lagune in skrite plaže na otočkih, je bila žal prevelika. Želim si, da bi sem prišla kakšen drug mesec in šla na turo še enkrat, da bi bila skrita laguna resnično skrita…
Raziskovanje plaž okoli El Nida pa je enostavno. Na ulici preprosto ustaviš tuk-tuka, se malce spogajaš za ceno in je tvoj za vožnjo do bližnje Las Cabanas ali pa kar za cel dan, če želiš iti do Nacpan Beach, ki je nekje 45 minut vožnje stran. Za 4-člansko družino je tuk-tuk še ravno za las dovolj velik. Atija smo ponavadi posadili na sedež k šoferju, jaz in otroka pa smo se stisnili v prostorček za sopotnike. Za azijske razmere je prostora še preveč 🙂
Las Cabanas je tipična tropska plaža: dolg zaliv, palme, svetla vendar ne bela mivka, malce valovito morje, nekaj koral v morju, vendar žal skoraj nič ribic in snorklanja. Na plaži je nekaj gostiln, preprostih, tako da lahko hkrati uživaš v filipinskem chicken adobo ali tuni na žaru in pogledu na morje in sosednje otočke.
Nacpan Beach pa je nekaj posebnega. Kotiček, ki je zaradi svoje odročnosti še vedno dokaj skrit in vsak turist le ne pride tja. Že vožnja do tja je nekaj posebnega – pot te pelje skozi vasice, palmove gozdove, kjer se v senci pasejo krave, ljudje na polju pa orjejo z volovi. Hiške so preproste lesene kolibe, strehe prekrite s palmovimi vejami, naokoli pa tekajo kokoši in psi. Zadnjih 10 minut vožnje do plaže je makadam, čisto na koncu pa peščena pot skozi palmin gaj. Ko stopiš na plažo, se ti odprejo sanje. Plaža je sanjska. Tako velika, da ji skoraj ne vidiš konca. Če se sprehodiš levo do roba, se lahko vzpneš na hribček, kjer se ti odpre pogled na dvojno plažo. Morje mirno, idealno za kopanje. In kakšen mir… V kolibi na plaži lahko kupiš mango shake, pivo in izbiraš med tremi vrstami kosila, ki ga domačinke kuhajo v sosednji kolibi. Hrana je slastna, ambient kjer ješ pa nepozaben. V življenju sem videla že kar nekaj sanjskih plaž, toda tale je zagotovo zmagovalka. Ostali smo do sončnega zahoda in preprosto uživali cel dan.
Na Filipine smo prileteli iz Dubaja, pot po Filipinih pa smo nadaljevali med morskimi psi kitovci v Oslobu. Celoten potopis si oglejte na TEJ POVEZAVI.
Brez zamere, vendar ko sem začel brati potopis in videl kako ste načrtovali itinerar, lahko rečem le to, da ste imeli “več sreče, kot pameti”.
Mislim na to, da ste ujeli “domestic” let za “Puerto Princeso”.
Zdaj ne vem, ali ste že prej načrtovali, da boste na medcelinskem letu (via Dubaj) prileteli na isti terminal, kot boste potem leteli naprej za Palawan ali se vam je to poklopilo? Kajti letala preko Dubaja letijo le na terminale 2 in 3 in z eno izmed teh družb ste tudi leteli (Cebu Pacific, Emirates ali Philippines Airlines). In na vašo srečo, ste tudi naprej morali leteti z eno izmed teh družb (Cebu ali PAL), iz terminala 2 oz. 3, ker če bi leteli z AA, do terminala 4 niti pod razni ne bi prišli pravočasno.
Nikoli, ampak res nikoli, si ne načrtujete nevezanega leta za naprej v Aziji pa tudi drugje (na Filipinih pa sploh ne) v naslednjih 5-ih urah! Še bolje, da prespite eno noč in se zjutraj odpravite naprej.
Glede na to, da ste bili z otroci pa vse to velja še 2x bolj. Imeli ste res VELIKO srečo. Kdor je bil večkrat na letališču v Manili in letel iz vseh terminalov ve o čem pišem …
Let iz istega terminala smo načrtovali – smo predhodno brali, da menjava terminala v Manili ni tako trivialna stvar. Oba leta pa smo opravili z isto družbo – Cebu Pacific, kar nam je na koncu tudi pomagalo, da smo ujeli drugi let (so že iz prvega letala kontaktirali “gate” drugega letala). Med obema letoma je bilo 4:20h časa, za kar smo v času nakupa verjeli, da bo dovolj, ker je bil prvi let direkten in po statistiki že zelo dolgo časa ni imel tako velike zamude, smo pa res na koncu imeli “več sreče kot pameti”. Si pa podobno tesne povezave ne bi upali rezervirati v obratno smer – pred odhodom domov, kjer bi bila eventualna zamuda leta še bistveno bolj problematična. V tem primeru pa smo računali, da tudi v primeru zamude leta še vedno lahko kupimo nove karte za kasnejši notranji let in da tone bi bistveno vplivalo na samo potovanje (čeprav so bile dejansko zaradi glavne sezone last minute karte zelo drage ali pa celo razprodane, ko smo čakali na letalo v Dubaju smo namreč preverili tudi alternativne variante)