Gruzija: Vidiš toliko, kolikor oči odpreš (3. del)

Moje potovanje po Gruziji, september 2021

Ritem preteklosti in objem tujcev

Ko smo prispeli na avtobusno postaji v Kutaisiju ni bilo prav dosti drugače kot v Tbilisiju. Vozniki so se eden čez drugega drli imena mest, za kamor so bile pripravljene maršutke, avti so bili podobno obtolčeni in taksisti so v trenutku prileteli do tebe, ter ti ponujali prevoz (najdražji seveda). Navadil sem se jih že odsloviti in preko aplikacije Bolt naročil prevoz do Dingo hostla kjer sem imel planirano nastanitev, kot se je izkazalo žal samo za en dan. Preden sem se potrdil prevoz, sem se ustavil še v bližnjem McDonaldsu in priznam, da je pasal pol toliko dneh gruzijskih Hačipurijev in podobnega. V hostlu me je pričakal Nigerijec Bobi. Z možakarjem sva se takoj ujela in namestil sem se, ter odšel v mesto, ujet moment. Ujel sem ga. To mesto je bilo popolnoma drugačno od Tbilisija. Če je bil Tbilisi eno samo letališče, je bil Kutaisi nekakšna čakalnica. Takoj si opazil, da so ljudje drugačni. Kasneje mi je taksist povedal, da v Kutaisiju živi 95 odstotkov Gruzijcev, zato ga oni imenujejo kot edino pravo mesto Gruzije. In res, bilo je precej drugačno.

Moment mesta je čakal, ni ti ga bilo potrebno loviti. Pogledal sem skulpture in njihove zgodbe, ki jih je bilo polno. Za razliko od Tbilisija in Telavija je imelo to mesto polno zgodovine in polno zgodb, ki so stale tam – ponosno in v miru. Lepo mesto je bilo Kutaisi, takoj mi je bilo žal, da sem že rezerviral nočitev v Batumih. Po sprehodu čez Beli most in betonsko sivo reko, sem se odpravil do Katedrale. Magična reč. Ta zapis ni namenjen že zapisanim zgodbam, zato ne bom pisal o posameznih stvareh, sicer bi napisal knjigo. Videl sem jih toliko. Posvečam se občutkom, ki sem jih doživljal med pobegom iz svoje siceršnje realnosti.

Kutaisi

Delal se je večer in tokrat sem namesto v McDonalds, zavil v čajanko na vogalu enega od križišč pri zelenem mestnem parku. Mimogrede sem si naročil še pašto bolognese in to dvakrat. Dobra je bila. Žal mi je bilo, da se temu mestu tako hitro dejal Adijo. Lepše je utripalo kot Tbilisi. In ljudje so te dejansko opazili in sprejeli v njem. Ampak, moral sem se vrniti v hostel.

Ta večer bo eden tistih, ki mi bodo zagotovo ostali v spominu kar se tiče druženj z ljudmi. Prvo pivo (v hostlu so imeli točenega) sva naročila s cimrom iz Nemčije. V domače urejenem vrtu so gorele ambientalne luči ob mizi pa je stala koliba s tablo usmerjeno na streho – »SUNSET AREA«. Čeprav je bil čas zahoda, se nisva povzpela po lestvi. Streho smo osvojili sredi noči. Kasneje se nama je pridružil še Bobi in njegov prijatelj iz Indije. Postalo je zabavno. Med spoznavanjem sta se nam pridružila še dva belgijca (oče in hči), ki sta bila še naokoli in sta bila na prvem skupnem potovanju. Vsak zase sta prepotovala ogromno sveta, do tega skupnega izleta pa je očeta hči menda komaj pripravila. Dišalo je po zgodbah – ja dolgo v noč so vrele. Predvsem tiste »Close to death expirience«. Mater je bilo dobro!! Piva so puščala in mi smo delili trenutek. S samimi tujci sem bil doma. Nekje v Gruziji pač. Imel sem le zgodbo in oni so imeli isto. Pa isto pivo seveda. Nikoli še nisem sedel za isto mizo z ljudmi iz toliko različnih koncev sveta. Z ljudmi, ki so videli toliko sveta vsak zase. Poslušati o svetu skozi njihove oči je bilo tako osvežujoče. Pogled na svet je bil lep. Vesel sem tega darila in ne bom ga dal kar tako. Večer smo zaključili na mostu nad železnico ob hostlu. Z Belgijko in Nemcem smo poskusili ugotavljati kaj pomeni kakšen stavek v naših maternih jezikih. Nato smo odšli zaklenit to noč. Preveč je bila vredna.

Zjutraj sem bil začuda prvi na zajtrku. Vsaj misil sem tako. Belgijca sta namreč že odšla v neko zapuščeno sovjetsko mesto in sta se zajtrku v hostlu odpovedala. Adrian (Nemec) se mi je kmalu pridružil. Malo sva popričala o planih in Riccardo (lastnik hostla, s katerim sva imela enak nahrbtnik in sva se v smehu vseskozi preverjala) naju je poslušal. Nato sem se poslovil in odšel nazaj na postajo proti Batumom. Čas je bil za nekakšen Las Vegas moment. Za grand finale popotovanja.

Vožnja je trajala dobri dve uri, ko sem na obzorju obale zagledal ogromne stolpnice. To bo to, sem si mislil. Nisem preveril Batumov na internetu, slišal sem, da gre za nekakšno letovišče in zgolj rezerviral sem si nočitev v nekem hotelu preko Air bnb-ja ter se prepustil. Tako ali tako, sem bil že vso raziskovanje Gruzije pripravljen na marsikaj.

Grand finale, ki je to zares bil

»Kaj hudiča je to?« sem si mislil, ko sem izstopil iz maršutke. Iz mesta se je vzpenjala gondola, nebotičniki pa so bili tako visoki, da takih še nisem videl. Lahko bi samo stal in jih gledal. tako kot v Tbilisiju in Kutaisiju je tudi tu delovala aplikacija Bolt. Po enakem postopku sem poiskal pot do svoje sobe v Batumih. Bila je v 14. nadstropju po mojem občutku najvišjega hotela v Batumih po imenu »Orbi city«. Šlo je za nekakšna dvojčka, tretji pa je bil še v gradnji. Kakšna soba, kakšen kompleks! Odštel sem 28€. Najprej sem si privoščil tuš in zlikal nekaj srajc ter ostalih stvari.

To ni bila več Gruzija. To je bila neka mednarodna zgodba v njej. Mesto je dišalo po vsem, kar sem si od vedno predstavljal, da pooseblja Las Vegas. Zvečer, ko so se prižgale luči na hotelih in smo se vozili med temi umetnimi giganti je bilo nekaj posebnega. Nažigali smo Robbie Williamsa, Elvisa (Jasno!!!), pa Queene … imelo je smisel – s pivom v roki! Taksist, ki je bil navdahnjen pevec je priredil pravo karaoke vožnjo po mestu pod svetlikajočimi se nebotičniki. Ne bi si mogel želeti več. Na sebi sem tokrat imel tisto elegantno srajco in privoščil sem si večerjo v Deliria baru – prostoru, kjer so dejansko bile karaoke. Oh, sem se počutil kot gospod. »Ja, ja … tako je!« sem si pravil. To je zares bil grande finale pobega pred sabo. Vračal sem se gosposko, s polno dušo občutkov in spominom polnim zgodb, nameščen med lightshowe na nebotičnikih ter fontane.

Preden sem se zares poslovil od Batumov, sem si privoščil še večerjo na plaži pred sončnim zahodom. Nato sem odšel in najel ležalnik ter tri ure čakal sonce, da zaide. Kako noro je imeti čas! Vmes sem se vrgel v črno morje, ki je bilo zanimivega okusa. Bilo je nekaj med jezerom in morjem. Tudi na gladini te ni nekaj rado držalo. Počakal sem zahod in spil dve pivi vmes. Vse je bilo prav. Nato pa je bil čas za zadnji večer. Odšel sem se preobleč – tokrat v drugo sobo. Nočitev sem namreč podaljšal za eno noč in moral sem ponovno opraviti rezervacijo na Air bnb. Tokrat, haha … sem dobil sobo v istem hotelu v 42. nadstropju, od 45.! Haha!! 22€ me je stala. Ko sem se oblačil za v mesto, sem se počutil … uspešno. Mislil sem si, »ah da bi me zdaj čakal še nastop v stilu Franka Sinatre« … to bi bil popoln večer. Zanimivo ane, kako možgani vedno iščejo nekaj več. Ali pa je to zgolj napaka v mojih. Ampak ni manjkalo nič v resnici. Občutek sem imel, kot da bi bil nagrajen za izlet, ki sem si ga privoščil. Privoščil v smislu, da nisem imel poponoma nobenih pričakovanj glede Gruzije in sem res sprejel vse kar se je dogajalo. V vsakem trenutku, z izjemno taksi vožnje pred najbolj čudnim »nastopom« z ave mario sredi ničesar, sem se počutil, da spadam točno v tisti trenutek, točno na tisto mesto točno te države točno na tem planetu v vesolju. Res sem BIL v Sakartvelu, takrat, ko sem bil tam. In tista soba je bila nekakšna nagrada. Ker sem resnično bil v njej. Tako kot v kolibi na Tushetiju, tako kot na starem zmahanem jogiju v Telaviju. Povsod sem bil srečen, zato sem lahko bil in sem znal biti srečen tudi tu.

Batumi

Za zaključek sem si privoščil sprehod po belvederju Batumov. Na levi strani samo ringlšpili in stojnice za katerimi se je skrivala plaža, na desni pa urejeno zelenje ter ozvezdje hotelov vseh barv in vseh ritmov. Prekrasno! Takoj sem se ustavil. Okoli vodometa, sredi umetnega jezerca ob hotelih je bilo precej ljudi. Nekateri so ležali v travi, nekateri plesali ob jezeru, ki je meril nekih 150mx50m. Ni trajalo več kot nekaj sekund, da sem opazil kako glasba iz zvočnikov in voda sodelujeta. In skladbe so bile same znane. Kako dobro! Hitro sem letel po pivo in se vrnil. Med drugim sem slišal tudi pesem Gorana Bregoviča! Hahahah, saj ni res, pa je bilo. Tam sem ostal kakšno uro. Mislim, še voda se je obnašala igrivo za počutje vseh nas, ki smo tam puščali denar. Kako umetno, ampak … kako lepo. Kaj ljudje zmoremo. Fascinantno.

Po veličastnem nastopu vode, mi je manjkalo samo še nekaj. Videl sem gore, videl sem živali, videl ljudi, videl sem sonce. Slišal sem gruzijsko glasbo, slišal sem mesta, slišal tišino kot še ne, ampak nisem pa še poslušal morja. To sem moral še narediti. Odšel sem preko stojnic do plaže. Kar me je šokiralo je bila tišina ob morju. Vse skupaj je bilo kakšnih 80 metrov stran od vrveža, pa si slišal samo valove. Verjetno je bil veter v službi kriv zanjo, saj je nosil pozdrave z obzorja proti mestu. Na nek način sem na obali poslušal, kaj veter prinaša iz morja. Skratka, čudno in zelo zanimivo je bilo sedeti na plaži obdan z mestom v ozadju polnim luči, a hkrati objet zgolj v zvoke valov. Haha, sredi »Las Vegasa« sem našel mir. Mir za zaključek. Hvala, Batumi. Zame ste kot skrbno naličena lepa gospodična. Pod vsemi lučmi, še vedno lepi. Adijo.

Naslednji dan sem še zadnjič pozdravil receptorje v Hostlu Fabrika v glavnem mestu. Postali smo že nekakšni znanci. Časa ni več veliko ostalo, zato sem šel nekaj pojest ter nakupit še preostale spominke za ljudi doma. Nato sem odšel v sobo ter pozdravil dva Avstrijca ter Kazahstanca, ki so se spoznavali za mizo. Čas je bil, da tako kot Francoz in Italijan v začetku moje poti, tokrat jaz podelim nekaj nasvetov za potovanje po Gruziji. Srajce sem izpustil, haha. Želeli so žur, tako kot jaz tisti večer, ampak za razliko od Italijana in Francoza sem moral jaz biti na letališču ob 3:30. Zato sem se ulegel in vsi so samodejno začeli šepetati. Kako spoštljivi so lahko ljudje. Hitro sem zaspal.

EPILOG

Pa sva tu. Ne na koncu. Niti na začetku. Sva na točki, ko poiščeš namen vsega skupaj, zato, da odneseš nekaj naprej s sabo. Kot se dejal v začetku je konec koncev vse samo zgodba in izumili smo jo zato, da se razumemo, takrat kot je to izziv. Zame je ta zgodba resnična, zate domišljijska. Ampak zgodila se je in to, da se je zgodila je njeno darilo. Zame potovanje po Gruziji ni bilo samo potovanje po tej deželi. Bilo je bolj potovanje po lastnem miru in raziskovanje njegovih prostorov. In tekom te izkušnje sem se naučil, da je morda celo bolj pomembno od tega kam greš, to, kakšen greš na pot. Jaz sem šel lačen in žejen. Hkrati pa tudi precej sit vsega. In tega sem se zavedal, kar mi je prišlo hudičevo prav.

Ko greš sam, bolj gledaš, bolj poslušaš, bolj vonjaš, več okušaš. Kadar pa SI sam, precej misliš. Ko greš, oziroma kadar si na poti, precej manj govoriš in se razlagaš. In meni je bilo to spoznanje zelo veliko darilo za naprej. Skozi potovanje sem se razlagal predvsem sam sebi – skozi občutenja.

Kam in kako? To sta bili precej pogosti vprašanji s katerima sem se srečeval na začetku. Kmalu sem spoznal odgovora »K sebi in z zaupanjem«. In bila sta na mestu. Ker so me zaradi njiju poti potem same vodile in jaz sem bil le del celotne izkušnje. Pustil sem prostor, da me Gruzija pelje po svojih trenutkih, v katerih sem jo obiskal. In lahko sem jih sprejel. Ne vem ali sem ujel najlepše trenutke. Morda boš ti ujel lepše, ampak jaz sem iz svojih ustvaril okras za svoje življenje. Močno sem se naučil, da sem le del velike zgodbe. Del prelepe narave v svetu, del vrste, ki je na prelomu velikih stvari. Naučil sem se koliko lepega sočasno biva na tem planetu in predvsem kako moji pogledi na svet in stanja v katerih se znajdem vplivajo na to kaj se mi zgodi in koliko tega, ter predvsem kaj, iz vseh dogodkov vzamem zase.

Ne vem, kako bi drug človek, ki bi rad videl tujo deželo videl ta kos sveta. Jaz sem se pred odhodom v Gruzijo precej pogovoril s sabo in tja sem odšel stabilen, vedoč kaj želim in predvsem vedoč, da želim zelo malo. Predvsem pa sem vse kar sem potreboval, zahteval zgolj od sebe in ne od Gruzije. Dobil sem več kot bom lahko obdržal.

Bi priporočal Gruzijo? Bi. Vsakemu? Ja, če znaš malo rusko vsaj zaenkrat. Pa tudi sicer se da pomeniti. Boš videl, kako spreten si s kretnjami po dolgem času magari. Haha. Gruzijci so dobri ljudje, kar sem jih jaz uspel objet. V njihovi deželi lahko najdeš mir in gnečo. Zelenje in stolpnice. Prihodnost in preteklost. Valove in popolnoma mirno vodo. Črno zemljo, kot je v Sloveniji ni in svetle zgodbe, kot so povsod, kjer oko to dovoli. Dežela, kjer je strast posledica preteklih časov, ponos posledica možnosti v prihodnosti, mir posledica želje po prijetnem lastnem domu; spomni kdo si, kaj si. Konec koncev so vse te reči posledica vsakega posameznika. Strast reciva, je posledica preteklosti v vsakem človeku, ni tako? Vsaj njen odraz. Meni je Sakartvelo dal sončne dni, soočil me je z mojim dojemanjem strahu. Pokazal mi je kam gledam, ko je se postavi predme močno vprašanje. Vede ali ne vede sem odšel po neke odgovore. Nisem silil po njih, bolj sem jih želel povabiti v svoj vsakdan. Ker v prejšnjem ritmu ni bilo prostora zanje. Gruzija mi je dala prostor, da sem jih našel. In, če sva pri tem je Gruzija zelo lepa dežela za iskanje odgovorov. Hvala ji.

Tbilisi

Priznam, da sem sem in tja pogrešal nekoga, s katerim bi delil te divje trenutke. A sem hitro spoznal, da je precej malo možnosti, da bi se v tem primeru sploh zgodili. Ne moreš imeti vsega. Razen, če imaš na voljo zgodbo. Potem imaš resnično skoraj vse. Zato, pa smo jih ljudje ustvarili, da imamo več, kot bi sicer imeli. In sva na začetku. Kaj sem ti s to zgodbo dal? Ti veš. Upam, da vreden moment. Morda si bil za trenutek sam nekje, v neki deželi, če mi je uspelo to zapisati. In prav je, da sem in tja gremo sami na pot. Tako si jo utiramo in včasih jo utremo tudi drugim. Lepo je skozi zgodbe in doživetja odraščati in si utirati poti skupaj. Ne boj se graditi zgodb. Ker za vsakim smislom v življenju, vsakim predmetom in vsakim bitjem, je neka zgodba. Če je ni, jo zanje ustvariš, verjemi mi. In bitja se prepoznavamo preko njih – skozi to kakšne zgodbe si pripovedujemo in del kakšnih zgodb sploh smo. Zdaj morda razumeš, ko pravim, da skozi le te, skupaj odraščamo. Zato dovoli, da ti ob najinem zaključku odraščanja poklonim del besedila iz ene od mojih pesmi in ti zaželim potovanja – v sebi in zunaj sebe:

Avtor gostujočega potopisa je slovenski glasbenik Andraž Gartner znan kot Canegatto.