Kazahstan

Nepozabni Kazahstan 2018

Neskončno rada potujem. V prvem potopisu sem opisala, kaj vse postorim pred potovanjem in kako se odločam za destinacije. Decembra 2017 sem za 14-dnevni poletni dopust v letu 2018 izbrala državo Kazahstan. Zase in za moža Iztoka, ki je moj sopotnik in spremljevalec na potovanjih.

Kako sem se odločila ravno za to državo? Eden od razlogov je ta, da se že veliko let druživa s prijateljem Dimitrijem, ki živi v Moskvi, rojen pa je v Kazahstanu. Dimitrij je prepotoval več kot 100 držav na svetu in je moj vzornik, kar se tiče potovanj. Že odkar sva bila pri njem v Moskvi, smo se pogovarjali, da bi šli skupaj v Kazahstan. Drugi razlog je bil, da je bila cena povratne letalske karte samo 100 EUR; medtem so karte običajno stale okrog 500 EUR.

Tako sva se v soboto, 28. 7. 2018 odpeljala v Budimpešto, kjer sva prenočila blizu letališča. Polet sva imela naslednji dan ob 12.20. V Astani smo pristali ob 21.35, saj je časovna razlika 5 ur.

Pot iz letališča do mesta Astana (sedaj Nursultan)

Prve tri noči sva spala v manjšem novozgrajenem hotelu, ki so ga pred kratkim odprli. Hotel ima dobro lokacijo, saj se po mestu ni enostavno premikati, ker se razprostira na zelo velikem ozemlju. Iz letališča do hotela sva se peljala z avtobusom št. 10, ki je ustavil nekaj sto metrov od hotela. To se je v naslednjih dneh izkazalo za odlično. Vozovnica za eno vožnjo je stala 90 KZT (njihova valuta je tenge; takrat je bilo 100 KZT= 0,30 EUR). Prevoz je trajal več kot pol ure. Zanimivo, na avtobusu potrebuješ drobiž, da plačaš vozniku ali še bolj pogosto sprevodniku. Ker sem vedela, da bova potrebovala denar za prevoz, sva na letališču menjala nekaj denarja, prav tako sva takoj kupila njihovo SIM kartico, ki je bila tako rekoč zastonj.

Dejstva o državi

O tej državi sem našla nekaj člankov v časopisih, informacije sem dobila na popotniških blogih, ni pa bilo veliko potopisov, zato sem si pomagala z zapisi v tujih jezikih. Nekateri podatki, ki sem jih našla, niso več držali, četudi so bili zapisani nekaj let nazaj, predvsem glede cen in hrane. Cene so bile za naše razmere ugodne, saj je po padcu njihove valute evro vreden veliko več, kot so pisali popotniki. Nekateri so poročali, da je hrana mastna, prevladuje meso in da se moraš na severu prehranjevati v trgovinah. To ni držalo, saj so bili stroški hrane zaradi ugodne menjave zelo nizki, tudi nočitve so bile cenovno ugodne in tudi cene v nakupnih centrih so bile primerljive našim cenam. Jedla sva v lokalih, ki so nudili raznoliko in zelo dobro hrano, tudi na severu.

Res pa je, da je država polna kontrastov, prepletata se visoka tehnologija in arhitekturni presežki, kot jih v živo še nisem videla, nekaj minut iz mesta pa so vasice, kjer se je čas tako rekoč ustavil. Na severu poleti ni vroče, Astana je namreč druga najhladnejša prestolnica na svetu, kar se je izkazalo za resnično, saj so bile temperature tiste štiri dni, ko sva bila tam, okrog 20° Celzija. En dan, ko je pihal veter, pa sva sredi poletja potrebovala dolge rokave in si je moral Iztok kupiti jakno, da sva si lahko mesto ogledovala, Na jugu so temperature presegle 30° Celzija, kakšen dan pa je bilo blizu 40° Celzija.

Ogledala sva si tri velika mesta; sedanjo prestolnico Astano (Nursultan) ki je popolno nasprotje prejšnjemu glavnemu mestu, Almatiju. Po poti do tja pa sva se ustavila tudi v Karagandi, velikem rudarskem mestu. Ker sva se večkrat peljala iz mest, predvsem na jugu države, sva videla tudi vasi. Država je zelo velika, saj je deveta največja država na svetu. Za vstop Slovenci ne potrebujemo vize. Pogovarjala sva se v angleščini, ki jo je znalo veliko ljudi, občasno sva imela sogovornike, ki so znali samo rusko, a smo se tudi sporazumeli.

Moderna Astana (Nursultan)

Astana leži na področju, kjer je bila stepa, brez gozda, na ravnini ob reki. Mesto ima dolgo in burno zgodovino, ki je vidna v starem delu mesta, v novem delu pa so nastale neverjetne arhitekturne umetnine. Ogledala sva si predvsem novozgrajeni, moderni del mesta, ki so ga zasnovali mednarodno znani arhitekti. Med nenavadnimi stavbami, nebotičniki, ki so iz zlata, marmorja in stekla, so široke ceste, urejena sprehajališča različnih stilov, od azijskih, sovjetskih do futurističnih. Ko prvič vidiš ta del mesta, ne moreš verjeti svojim očem. Pomislila sem ali sanjam in sem v filmu Nazaj v prihodnost? Mesto je pred dvajsetimi leti načrtoval japonski arhitekt Kisha Kurukawe, ki je res pravi umetnik na svojem področju.

Tudi sedaj je v mestu zelo veliko gradbišč. Videla pa sem tudi predele, ki so bili ravnokar zgrajeni in še niso naseljeni. Ko se sprehajaš v takem delu imaš občutek, da se bo v prihodnosti v mesto preselilo veliko ljudi, ki bodo živeli v teh stolpnicah, se sprehajali po novih parkih in se rekreirali v čisto novih športnih objektih. Videla sem tudi čisto novo študentsko naselje, ki je imelo že vse objekte razen stanovalcev.

Simbol mesta – stolp Baiterek

V štirih dneh, kolikor sva imela na razpolago za ogled mesta, sva ga dodobra prehodila. Najlepši del mesta je zame področje, kjer leži Nurzhol bulvar. Tam sva se povzpela na skoraj 100 metrov visok stolp Baiterek, iz katerega je prečudovit pogled na velik del mesta. Na ogled stolpa je potrebno čakati, a ne zaradi turistov, ampak domačinov. Tujih turistov praktično nisva srečala, sploh ne v Astani. Na avtobusih so naju nekajkrat vprašali, ali sva prišla zaradi posla in ko sva jim odgovorila, da sva si prišla ogledati njihovo deželo, niso mogli verjeti.

Ko sva čakala na ogled stolpa, se je z mano začela pogovarjati domačinka. Povedala je, da je doma iz Almatiya, Povedala je, da imajo otroci počitnice in je zato s svojima nečakinjama odšla na izlet v Astano. Napisala mi je svojo telefonsko številko in želela, da jo obiščeva, ko bova v Almatiyu. Pogovarjali smo se tudi o tem, da se Kazahstanci povzpnejo na stolp, ki ima na vrhu stekleno kupolo v obliki zlatega jajca, ki ponazarja simbol sreče, in nato položijo svojo roko v »zlato« dlan predsednika Nursultana Nazarbayeva. Ob tem si zaželijo, da bodo v svojem življenju tako srečni in bogati, kot je on. Dlan leži namreč na trikotniku iz dveh kilogramov zlata. Seveda sva tudi sama sledila domačinom, prav tako pa sva občudovala razgled iz kupole.

Nato sva se sprehajala po trgu neodvisnosti, do avenije Water-Green, templja Miru in do osrednje mošeje Nur Astana. Šla sva tudi na trg Eli, kjer se nahaja palača miru, muzej glasbil in veličastna mošeja Khazret. V palači neodvisnosti so predstavljeni prihodnji projekti Astane. Po celem mestu so vidni visoki stebri, na katerih bodo zgradili metro, katerega del bo tudi nad zemljo. Sprehajala sva se večkrat in si iz različne perspektive ogledovala te mojstrovine sodobnega časa.

Khan Shatyr zabaviščni center

Drugi dan sva se odločila, da bova šla peš do nenavadne stavbe Khan Shatyr Entertainment Centra, ki je leta 2010 zgrajena in 150 metrov visoka stavba. Stavba naj bi bila največji šotor na svetu, ki ima 140.000 m2 notranjih površin in jo je projektiral britanski arhitekt Norman Foster. Fascinantno je, da je zgrajena iz materiala (ETFE), ki absorbira toploto, zato je v njeni notranjosti toplo kot poleti, četudi je zunaj zelo mrzlo. Astana je namreč druga najbolj mrzla prestolnica na svetu, saj pozimi temperature dosežejo tudi -35° Celzija, poleti pa tudi do +35° Celzija.

V tej stavbi je nakupovalno središče višjega razreda, ima različne kavarne, trgovine, restavracije, kinodvorano, welness center, vrtove, zabaviščni park in druge zanimivosti. Nasploh so nakupovalni centri, ki sva si jih ogledala, izredno moderni, v njih se odvija družabno življenje in saj so pravi raj za otroke. Mimogrede, v enem izmed njih je tudi dirkalna steza za gokarte in celo nadstropje, namenjeno zabavi za otroke, tako da ni čudno, da so ob vikendih nakupovalni centri nabito polni otrok in njihovih staršev. Še nikjer na svetu nisem videla toliko možnosti za zabavo otrok kot v Astani in Almatiyu.Tisti dan, ko sva bila v tem centru, je bila zunanja temperatura le okrog 17° Celzija, midva pa sva se v sedmem nadstropju nakupnega centra privoščila nekaj posebnega. Kopala sva se v velikem bazenu, ležala »v senci« pravih palm na peščeni plaži, katere pesek je bil pripeljan iz Maldivov in se peljala po toboganu. Na takšen način sva v mislih podoživela Maldive, ki sva jih obiskala eno leto prej in se kopala, četudi zunanje temperature tega ne bi omogočale.

Astana – Palace of Peace & Harmony

Privlačna je tudi Palača miru in harmonije, ki jo je zasnoval isti arhitekt in stavba v obliki piramide, njena jeklena konstrukcija pa kombinirana s steklom. Odprli so jo leta 2006, ko je Kazahstan gostil kongres svetovnih in tradicionalnih religij. V njej je koncertna dvorana, umetniška galerija in razstava o zgodovini Kazahstana. Piramido sva si ogledala z vseh strani, tudi ponoči, ko je razsvetljena in vidna z velike razdalje. Zanimivo je, da 120 golobov na stavbi ponazarja 120 narodnosti, ki živijo v Kazahstanu. Tudi sama sem opazila to bogastvo narodov v deželi.

NurAlem – Expo 2017

Ko sva se od najinega hotela z avtobusom peljala nekaj postaj naprej v nasprotno smer kot je letališče, sva naletela na velikanski moderni nakupni center, zraven njega pa razstavni kompleks, kjer se je leto poprej odvijala svetovna razstava Expo 2017. Izjemna arhitektura te  ne more pustiti ravnodušnega. Imela sva srečo, da sva si lahko zgradbo NurAlem – Kazahstanski paviljon in muzej znanosti ogledala tudi od znotraj. Ko sva prišla tja prvič je bil objekt zaprt, na njem pa je bil napisan odpiralni čas.

Ko gledaš stavbo in stekleno kupolo, te osupne. Prebrala sem, da bi naj bila to največja stavba s takšno obliko, saj ima premer 80 metrov, visoka pa je 100 metrov. V muzeju izveš, da so steklene površine izdelali na inovativen način, saj so morali steklo segreti v posebnih pečeh in ga nato počasi ohladiti v posebnih kalupih, da so sestavljeni kosi dobili obliko steklene kupole.Stavba naj bi sama pridobivala tudi del svoje energije iz obnovljivih virov. V kupoli je osem nadstropij, ki prikazujejo pridobivanje energije v preteklosti in v prihodnosti. Na izredno zanimiv način spoznaš pridobivanje sončne in vetrne energije, pa tudi energije iz odpadnih materialov, saj se lahko preizkusiš in tudi sam proizvedeš energijo. Iztoku je bil najbolj všeč del, v katerem je bil prikaz poleta ljudi v vesolje. Pomislila sem, da so od tu dobili navdih za nekatere stavbe v mestu, saj imaš občutek kot da si v vesolju. Oba pa sva osupnila, ko sva videla makete in projekte Astane, ki jih nameravajo izpeljati v bodočnosti. Največji svetovni arhitekti bodo lahko tu uresničevali svoje sanje v naslednjih letih. Prostora za uresničitev je neizmerno, denarja zaenkrat tudi. Ogled Expa 2017 je bil eden od vrhuncev najinega potovanja.

Mošeja Nur-Astana

Od zunaj sva si ogledala tudi dve mošeji, ena od njih je največja mošeja v srednji Aziji, prelepa mošeja Nur-Astana z zlato kupolo in štirimi stolpi.

Nakupovalni centri in hrana

Nekaj o nakupovalnih centrih sem že zapisala. Zakaj sem ju napisala skupaj? Ker sva se prva dva dni prehranjevala kar tam. Prebrala sem, da v mestu ni lokalov in da si moraš zaradi visokih cen kupovati hrano v trgovini. Ko sva odkrila nakupni center Esentai Mall, ki se kosa z našimi najboljšimi (in ga po mojem mnenju tudi prekaša), sva si naročila hrano. Lokal je bil v prvem nadstropju in ne v tistem, kjer so bili ostali, kot so običajno v nakupnih centrih. Mislim, da sva naročila meso z žara, pijačo in kavo in ko sva dobila račun, nisva mogla verjeti svojim očem. Še dve leti nazaj so pisali, kako draga je hrana v Astani in tudi kava. Plačala sva še malce manj kot bi v podobnem lokalu pri nas. Šele v naslednjih dneh (oz. ko sva prišla domov) sva ugotovila, da so bile cene prepolovljene zaradi padca tečaja njihove valute, kot sem že napisala.

Enkrat sva zavila tudi v nakupovalni center za domačine, v katerem je bil prav tako vrhunski lokal, v katerem sva spila kavo in je imel čudovit razgled na mesto.

Ko sva tretji dan ugotovila, da je v centru modernega dela mesta kar nekaj res odličnih restavracij, sva se prehranjevala tam. Hrana nama je bila všeč, cene pa so bile zelo ugodne. Res pa je, da je bila večina lokalov s hrano v centru, izven njega pa jih ni bilo.

Potovanje do mesta Karaganda

V sredo, 1. 8. 2018, sva se ob 16.29 z vlakom odpravila na 1200 kilometrov dolgo pot na jug, do Almatija. Odločila sem se, da se bova na jug podala namesto z letalom, z nočnim vlakom, saj sem iskala možnost, da vmes ustaviva in si pogledava še kakšno mesto. Idealno se mi je zdelo mesto Karaganda. Kazahstan je ogromna dežela in če hočeš kaj videti, je nujno, da premagaš tudi kakšno res dolgo razdaljo. Običajni vlaki med mesti vozijo res počasi. Le nekaj nočnih vlakov nima veliko vmesnih postaj in tako lahko relativno  hitro prideš do Almatija.

A najprej sva šla torej do Karagande in 200 kilometrov dolga pot je  trajala skoraj 4 ure. Karaganda je rudarsko mesto, za katerega se je izkazalo, da je bilo vredno postanka. Spala sva sicer v apartmaju, za katerega se je izkazalo, da ni tisti, ki je bil na fotografijah na Bookingu, a ker je bil fant, ki se je pripeljal s kolesom na dogovorjeno mesto, izredno simpatičen in zgovoren, se s tem nisva obremenjevala. Apartma je bil v bloku, kjer so živeli domačini, tako da sva dobila vpogled v bolj realno življenje večine Kazahstancev, ki je daleč od tega kar ponuja mondena Astana.

Ogledala sva si Centralni mestni park, ki je zelo lepo urejen kot so skoraj vsi parki v teh treh mestih, v katerih sva bila. Našla sva tudi veličasten spomenik, ki je posvečen Juriju Gagarinu, prvemu človeku v vesolju. Prav tako sva si ogledala še spomenik neodvisnosti, ki je v vsakem večjem mestu in ima na vrhu orla, ki ima posebno mesto v Kazahstan, saj živi v stepah in je simbol svobode in neodvisnosti. Najbolj zanimiv mi je bil kip, ki je posvečen rudarjem in stoji nasproti veličastne stavbe rudarskega muzeja in je simbol mesta. V bližini je še kip pesnika Puškina.V Karagandi sva našla restavracijo Moi Tbilisi, ki naju je spomnil na odlično gruzijsko hrano. Odločitev, da tam večerjava, je bila več kot odlična, saj je bila hrana tako dobra, da sva šla naslednji dan tja še na kosilo. Podoživela sva gruzijsko kuhinjo, ponovno jedla poseben sveže pečen kruh in pila rdeče vino, ki ga imam v spominu kot enega najboljših vin kar sem jih kdaj v življenju pila.

S spalnikom do Almatija

Naslednji večer sva imela vlak ob 21.29. Nadaljnjih 1000 kilometrov sva preživela v udobnem spalniku za dve osebi. V spalniku  je bilo vse, kar sva potrebovala, zato sva se počutila kot da sva v manjši hotelski sobi, saj sva imela tudi svojo kopalnico. Všeč  nama je bilo, da sva lahko večerjala v jedilnem vagonu. Izkušnjo  s spalniki sva imela doslej le na poti iz Moskve do Tallina, kjer sva spala v kupeju za štiri osebe, a ta vlak je bil boljši. Res sem bila presenečena nad standardom v spalniku in zadovoljna, ker sem se odločila za pot z vlakom.

Ko je bilo še svetlo, sem gledala, kje se vozimo. Vozili smo se po pusti pokrajini, mimo neskončnih step, ki zavzemajo četrtino ozemlja države. Glavni vir gospodarske rasti države so nahajališča mineralnih surovin, nafte in plina. Vsake toliko časa sem videla različne vrtine, potem spet prašno in suho zemljo, z malo rastja, tu in tam pa sem videla ljudi in konje. Razmišljala sem, da je v tem delu države življenje res težko.

Vožnja je hitro minila in bila mnogo bolj prijetna kot sem pričakovala. V petek zjutraj sva prispela na postajo Almaty 2 ob 8.25. Na postaji naju je čakal prijazen Vladimir, lastnik Guest Hausa, v katerem sva imela rezervacijo za prve tri noči. Z Vladimirjem smo si pisali, kje se dobimo. Še dobro, da so bila navodila natančna, saj sva pozneje ugotovila, da jih je napisal sin, saj Vladimir ni znal angleško. V roki je imel list z mojim imenom. Ne vem, kako bi se drugače našli…

Almaty – mesto parkov

Že po poti iz železniške postaje sem opazila, da je Almaty popolnoma drugačno mesto kot Astana. Strinjam se s tistimi, ki so zapisali, da ima mesto dušo in zgodovinski pridih. Poleg tega je v mestu veliko sodobnih nakupovalnih središč, hotelov, kavarn, lokalov, modernih stolpnic, pa tudi kulturnih in športnih objektov, med temi modernimi objekti pa opaziš hotel ali kaj drugega s pridihom sovjetskih časov.

Najbolj pa so me fascinirali parki. Številni parki so zelo  urejeni, razprostirajo se na velikih površinah, kjer najdeš nešteto možnosti rekreacije in zabave za otroke in odrasle. Res me je presenetilo, ko sem videla številna igrala in druge možnosti za razvedrilo otrok. Parke sem si zapomnila tudi zato, ker sva se veliko sprehajala in ko sva želela priti do cilja, sva imela občutek, da so vse pešpoti speljane po obrobju parkov, zato sploh ne čutiš poletne vročine kot jo čutiš v drugih mestih. Znamenitosti sva si zato lahko ogledovala cel dan. Po zgledu domačinov sva si v enem parku privoščila tudi nedeljsko poležavanje na ležalnikih ob bazenih, obenem pa sva občudovala v daljavi zasnežene gore.

Prehodila sva veliko parkov, predvsem so nama bili všeč Centralni park, Predsednikov in Spominski park Panfilov. V tem parku je veličasten spomenik, ki je posvečen majorju Panfilovu in 28. narodnim herojem, ki so silovito branili  Moskvo pred Nemci leta 1941. Pred njim je prižgan večni ogenj, v bližini pa je ruska katedrala Zenkov, katere posebnost je, da je zgrajena iz lesa in brez enega samega žeblja. Katedrala je res nekaj posebnega.

Prevoz po mestu

Stanovala sva blizu ene večjih ulic imenovana Dostyk. Prvi dan, ko sva prispela, naju je Vladimir odpeljal domov, kjer sva imela v prvem nadstropju dve velikanski sobi, z res veliko posteljo in kopalnico. Ker sva uradno sobo dobila čez dve uri, sva nekaj pred deveto uro iskala lokal, kjer bi lahko zajtrkovala. Kar eno uro ni bilo, razen trgovin, nobene možnosti, da si kaj kupiva, saj so se lokali odprli šele ob 10. uri. Takrat pa sva našla eno boljših slaščičarn v mestu in si privoščila odličen sladki prigrizek.

Mesto je res veliko, zato sva se prve dni posluževala metroja, s katerim zelo poceni in hitro prideš do veliko zanimivosti. Metro je sicer nov, a ker ima le tri linije, ta prevoz ne zadošča in sva prve dni kar veliko pešačila, kot to tudi sicer počneva na potovanjih. Moj moto je, da na takšen način mesto najboljše spoznaš. Če smo pa pri metroju, je zelo urejen in vsaka postaja je drugačna in ima različne poslikave v obliki kazahstanskih simbolov.

Z avtobusom sva se peljala samo izven mesta, ko sva točno vedela številko in postajo, drugače se z njimi nisva peljala, ker nisva vedela, kakšen je vozni red in kateri avtobus vozi do želenega cilja.

Ko pa sva končno našla turistične informacije, nama je prijazna uslužbenka na telefon naložila njihov lokalni uber imenovan grab, ki je deloval le v Almatyu in ne v Astani. To je bil zadetek v polno. Samo vtipkala sva, kam želiva in čez nekaj sekund so se nama prikazale tri možnosti prevoza (ekonomski, srednji in luksuzni). Običajno sva se že čez nekaj minut peljala do želene lokacije, oddaljene nekaj sto metrov ali kilometrov, plačala pa sva simbolično ceno nekaj deset centov ali kakšen evro. V mestu je namreč na stotine oseb, ki se, ko imajo čas, prijavijo kot potencialni vozniki in so na voljo za prevoz. Na takšen način sva se peljala tudi 40 km izven mesta za manj kot 10 evrov, kar bom opisala spodaj.

Kopališče osmih jezer v Terenkari

Ker sva bila v Kazahstanu v času najinega glavnega poletnega dopusta, sem načrtovala, da se bova tudi malo razvajala in če bo možno, tudi kopala. V Almatyju  sva se prvič kopala kar v parku, kar je bila izbira za prvo silo. Nato pa sva se dvakrat kopala v, lahko rečem, mondenem kopališču, ki ima svoje apartmajsko naselje in prekrasno okolico. Kopališča je varovano in do vhoda se pelješ z njihovimi majhnimi avti. Ima ločene garderobe za moške in ženske. Takrat, ko sva bila tam, je bilo kar veliko obiskovalcev, kar pa ni čudno, saj je mnogo boljša možnost kot kopališče v Almatyu. V kopališču je velikanski bazen, zato sem lahko plavala po mili volji. Opazila sem namreč, da se kopalci zadržujejo ob robu bazen, notranjost pa je bila skoraj prazna.

Že od doma sem hotela v apartmajskem naselju rezervirati nočitev ali dve, a mi nikakor ni uspelo. V enem komentarju sem zasledila, da tudi tisti osebi to ni uspelo, češ da se receptorji ne javljajo in da je videti kot da nimajo interesa, da bi turisti tukaj bivali. Zato sem tudi jaz obupala in sva tukaj preživela sicer dva dni, spala pa sva pri Vladimirju.

Ko sem že pri nočitvah, načrtovala sem tudi, da ko se nama zadnje dni pridruži Dimitrij iz Moskve in da se bova takrat preselila v hotel, ki ga je izbral Dimitrij. Žal pa se nismo srečali, ker je sicer priletel v Astano, naju klical in sporočil, da se mora žal nujno vrniti v Moskvo. Res sva bila žalostna, da se nismo videli, a sva zato ostala kar pri Vladimirju, saj je imel prosto sobo in z njo sva bila zelo zadovoljna.

Trg republikeKo sva si ga ogledovala, skorajda nisva srečala drugih ljudi. Omenila sem že, da sva nasploh srečevala zelo malo turistov, a v tako velikem mestu kot je Almaty res ne pričakuješ, da si sam ogleduješ takšne znamenitosti. Ni avtobusov s turisti, ni množic. Verjetno so le takrat, ko imajo prireditve, festivale, prav tako naj bi tu potekale tudi demonstracije.

Na trgu je spomenik neodvisnosti, ki ima na vrhu kip zlatega bojevnika, pod njim pa je dlan predsednika Nazarbayeva, podobno kot je v Astani. Tudi  tu ljudje polagajo svojo roko v njegovo dlan, a ne tako množično kot v Astani. Plošče, ki obkrožajo spomenik, prikazujejo pomembne dogodke iz zgodovine Kazahstana. Od tam vidiš tudi velikansko nekdanjo predsedniško palačo.

Muzej glasbil

Ker sva videla že veliko muzejev, sva se odločila, da si ogledava le muzej kazahstanskih ljudskih glasbil, v katerem je razstavljenih več kot 1000 različnih glasbil. Stavba, v kateri se nahaja muzej, je lesena in spominja na tradicionalne ruske hiše. Poleg zbirke tradicionalnih kazahstanskih instrumentov so razstavljeni tudi turški, uzbeški in drugi ljudski instrumenti. Najbolj pa me je navdušilo, da je razstavljeno tudi slovensko ljudsko glasbilo.

Pri Vladimirju, zajtrki in dobra hrana

Tam, kjer sva spala, sva imela zajtrk, ki nama ga je pripravil prijazni domačin. Za zajtrk sva imela veliko izbire in sva bila zadovoljna, da sva dan začela s klepetom. Vladimir sicer, kot sem napisala, ni znal skorajda nobene angleške besede, a je govoril rusko in nekako smo se sporazumeli. Kar ni razumel, si je prevedel s pomočjo računalnika. Če sva potrebovala bolj konkreten nasvet, mu je na pomoč priskočil sin, ki je znal angleško. Iz teh pogovorov sva izvedela marsikaj zanimivega o ljudeh in kako živijo. Sin je učitelj, ki je zaradi manjšega zaslužka pustil službo in se bo ukvarjal s turizmom. Predstavila sta načrte, kako razširiti ponudbo oz. sprejeti več gostov.

Nasploh je bila hrana v Almatyu dobra, na voljo so bile različne možnosti, od lokalne hrane do številnih mednarodnih restavracij. Najbolj všeč nama je bila tyubeteika, ki nama jo je priporočal gostitelj Vladimir. V njej strežejo lokalne specialitete, ki so mešanica ruske, nomadske in azijske hrane zaradi vplivov sosednjih držav. Zanimivo je bilo opazovati, da si vsi domačini pred obrokom naročijo čaj, ki ga pijejo v velikih količinah. Tudi sama sva se odločila in čaj sredi poletja je bil prava izbira. Tako dober čaj sem pila samo še v Sri Lanki. Opazila sem tudi, da si veliko domačinov, tudi mladi, ob hrani naročijo velike količine vodke. Poskusila sem tudi njihovo značilno sladico chak-chak, to so tanki rezanci z veliko sladkorja in medu. Sladica po okusu spominja na baklavo, po videzu pa je okrogla.

Njihove značilne jedi so iz mesa, najpogosteje konjskega, krompirja, riža in testenin. Iztoku so bili najbolj všeč shis kebabi, velikanski začinjeni  kosi mesa, postreženi s čebulo in lepinjo. Najboljši so bili na Kok Tobe, kaj je to, bom opisala v nadaljevanju.

Kok Tobe (zelena gora) in zeleno jabolko

Za popoldanski izlet sva izbrala tudi hrib, ki leži nad mestom. Tja sva se peljala z žičnico in prispela na hrib, imenovan Kok Tobe. Najprej sva zagledala veliko jabolko, ki je simbol mesta, saj so strokovnjaki ugotovili, da jabolko izvira iz Kazahstana oz. prav iz sadnega drevja iz okolice Almatyja. Preden je mesto dobilo sedanje ime, se je imenovalo Alma-Ata, kar v kazaškem jeziku pomeni »oče jabolka«.

Domačini radi zahajajo na hrib, ker je  tam živalski vrt, veliko je možnosti za rekreacijo, imajo zabaviščni park za otroke in čudovit razgled nad mestom. Opazila sem, da se na eni točki vsi želijo fotografirati. Mogoče zaradi najlepše razgledne točke? Ne, fotografirali so se pred kipom legendarne skupine The Beatles. Pa še nekje je bila vrsta – pri stojnici z najboljšimi in največjimi kebabi, ki sva jih poskusila in jih ocenila za najboljše.

Shymbulak in Medeu

Z avtobusom sva se odpeljala do najvišje ležečega drsališča za hitrostno drsanje na svetu, ki leži na višini 1.690 metrov. Tukaj so zelo primerni pogoji za hitrostno drsanje, saj Medeu leži na lokaciji, kjer pihlja veter in tudi sonca je dovolj, najbolj pomembna pa je  čista gorska voda, iz katere je led, saj omogoča zelo hitro drsanje. V preteklosti so bili na tem drsališču doseženi številni rekordi, tudi svetovni, v hitrostnem drsanju. Sprehodila sva se ob stadionu in okolici, ki je zelo urejena. To je izhodiščna točka, da se z gondolami odpelješ do smučišča, imenovanega Shymbulak. Iz gondole so lepi razgledi najprej na drsališče, nato na planjave, kjer se pasejo konji, na visoke smreke in jezera.

ta ti dve lokaciji zelo obiskani, saj hitro ugotoviš, da so temperature tam zelo prijetne. Tja sva se podala kar dvakrat, saj sva prvič kupila karto samo za prvo gondolo, ki je peljala do višine 2.200 metrov. To, kar pa sva videla, nama je bilo zelo všeč in naslednji dan sva se vrnila. Obakrat sva bila tudi zelo zadovoljna s ponudbo hrane, saj je Shymbulak eno najbolj modernih smučišč v srednji Aziji in restavracije so temu primerne. Kot zanimivost, Vladimir in njegov sin pozimi tam smučata, povedala pa sta tudi, da sta se celo z rolko peljala v dolino.

Ko sva drugič prišla do Medea, sva se odločila, da se bova z vsem tremi gondolami peljala do vrha, na višino 3.200 metrov. Na vrhu sem, oblečena v poletna oblačila, občudovala s soncem obsijano prelepo pokrajino, zasnežene gore in občutila sem neizmerno radost. V baru sva vznesena nazdravila s pijačo, ki jo pijejo domačini. Kar nekaj časa sva se sprehajala, si ogledala jurto in ko se je sonce skrilo za oblake, se je temperatura opazno znižala. Pohitela sva v gondolo in se ustavila pol kilometra nižje. Že prej sva se odločila, da bova del poti prehodila peš, da bova lahko od blizu občudovala lepote, ki sva jih videla iz gondole. Začetek poti je bil zelo strm, tako da sva hodila po cesti kar cikcak, saj drugače ni šlo. Do drsališča sva prehodila vsaj deset kilometrov, saj sva morala pot podaljšati, ko sva prišla do reke, ki bi jo morala prečkati, pa se nama je zdela kar globoka in sva šla raje nazaj. Odločitev, da se sprehodiva, je bila odlična, saj sva zelo uživala po poti srečevala tudi druge popotnike. Lahko bi rekla, da je bil to drugi vrhunec najinega potovanja. Kateri je bil tretji?

Nepozabni izlet do Charyn Canyona

Že doma sem se veselila, da bom videla del 90 kilometrov dolgega kanjona, ki ga poimenujejo (precej) manjši dvojček znamenitega ameriškega Grand Canyona. Iskala sem možnost, kako si ogledati kanjon čim ceneje, saj je najem avta v Kazahstanu kar  drag, predvsem pa je problem, ker vse agencije ne dovolijo, da se odpelješ izven mesta. Prav tako me je skrbelo, če bi najela avto, kakšna je cesta do kanjona, saj so nekateri na blogih pisali, da potrebuješ terensko vozilo.

Prijazna uslužbenka na turističnih informacijah nama je povedala, da naj poiščeva  agencijo Kaztour in se osebno dogovoriva za izlet, saj preko spleta to ni možno. Odšla sva na naslov, ki nama ga je povedala in se dogovorila za celodnevni izlet do kanjona. Plačati sva morala kar tam, a izlet je bil izredno poceni. Sicer sem imela željo, da si ogledava še potopljeni gozd in jezera Kolsai, a nisem bila prepričana, da si bova to lahko ogledala v lastni režiji, agencija pa tega ni ponujala.

Tako sva se na izlet kot edina angleško govoreča turista odpeljala s skupino domačinov oz. rusko govorečih turistov. Pot z avtobusom je trajala skoraj 4 ure. Hitro sva ugotovila, zakaj je bila cena izleta tako nizka. Avtobus namreč ni imel klime. Ne rabim opisovati podrobnosti, saj pri teh temperaturah kot so bile, si lahko vsak predstavlja, da tudi prepih ni kaj dosti pomagal.Ko smo končno prišli do kanjona, sem vzela s sabo sadje, veliko vode in dva dežnika. Izkušnja iz Egipta je bila, da se v tako vročem dnevu ni za šaliti. Iztoka sem vprašala, ali bo imel tudi on dežnik in ga uporabljal kot senčnik. Sprva me je čudno gledal, potem pa ga je uporabil. Ostali so nama zavidali, da imava senco s pomočjo dežnikov. Na glavi si moral imeti vsaj ruto, saj je sonce neusmiljeno žgalo. Na poti so bile zanimive skalne formacije in vzhičena sem se skoraj pri vsaki fotografirala. Kanjon naj bi bil star 12 milijonov let, v njem pa naj bi bilo veliko število rastlin in živali. Ves čas sem gledala na tla, da me ne bi presenetil kakšen plazilec, a je bilo očitno tudi zanje, na mojo srečo, prevroče.

Prehodili smo le nekaj kilometrov kanjona, imenovana Dolina gradov, kar je bil zaradi vročine čisto dovolj. V kanjonu te prevzamejo barve, saj sta veter in voda preoblikovala rdeči peščen kamen v različne odtenke oranžne, rdeče do svetlo rjave barve. Na koncu poti smo se razveselili čudovite reke Charin. To je področje nacionalnega parka, katerega pokrajina je čisto drugačna od ostalega dela države, ki sem ga videla do tedaj. Zanimivo je bilo tudi to, da smo bili skoraj edini turisti, zato smo se nazaj grede lahko peljali z džipi. Avtobus nas je namreč čakal na vzpetini in se je bilo potrebno povzpeti do tja. V džipu sva se pogovarjala z domačinkama, mladima dekletoma, ki sta znali angleško. Zanimivo jima je bilo, da sva kot turista prišla iz tako oddaljene države in kot znak pozornosti sta nama na avtobusu kupili vodo. Bila sem prijetno presenečena.V tem delu je tudi naselje jurt in eko parka, v sklopu katerega je tudi restavracija. Jurta je šotor oz. tipično bivališče nomadov. Zgrajene so iz lesa, ki je obdan z ovčjo volno, po tleh pa so debele preproge. Po poti domov smo se ustavili pri velikem jezeru, ki jih je v tem predelu veliko. Izlet je izpolnil moja pričakovanja, če bi pa avtobus imel klimo, bi bil dan še bolj popoln. Kljub temu je bil ta dan tretji vrhunec tega potovanja.

Nazaj do Astane

Vsako potovanje se enkrat konča, zato sva se v soboto, 11. 8. 2018, ob 16.49 usedla ponovno na vlak in se po več kot štirinajstih urah pripeljala nazaj v Astano. Ker sva imela polet ob 22.25, sva odšla do hotela, kjer sva že prespala in ponovno najela sobo, saj je bila cena res ugodna. Ta dan sva imela čas in si ogledala še Space center, ki sva ga videla v brošuri.

Space center Astana

Do muzeja sva se peljala z avtobusom št. 10 kot že poprej, nato sva se do njega še sprehodila. Ugotovila sva, da muzej še gradijo in da ni odprt za obiskovalce. Ker pa je glavnina muzeja na prostem, sva imela kaj videti. Videla sva modele raket Soyuz, proton, Zenit in vesoljske ladje Buran v polni velikosti. Nekaj zanimivosti sva si o teh vesoljskih plovilih lahko tudi že prebrala, npr. tehnične značilnosti, zgodovino nastanka in delovanja. Muzej naj bi v kratkem odprli. Kljub temu je bilo doživetje fascinantno, saj tako velikih maket v živo še nisem videla.

Polet domov

Dogodivščina ima še dodatek. Ko sva na letališču v Astani čakala na vkrcanje v letalo, je k meni pristopila ženska in me ogovorila. Vprašala me je, če sem Darija. Bila sem zelo presenečena, kako bi nekdo na letališču v Kazahstanu vedel moje ime. Potem mi je pokazala mojo fotografijo na telefonu in moje začudenje je bilo še večje. Ker ni znala angleško, sem komaj razbrala, da sta se moja in njena hčerka dogovorili za prevoz iz Budimpešte do Ptuja ali Maribora. Šele ko sem govorila s hčerko, sem zgodbo razumela. Na splet je ponudila prevoz iz Budimpešte in ta gospa, doma iz Astane, se je želela peljati do svoje hčerke, ki študira v Italiji.

Tako sva po pristanku v Budimpešti, v nedeljo ob 23.55 uri, imela še sopotnico Eleno, s katero smo se pogovarjali podobno kot z Vladimirjem. Peljala sva jo do železniške postaje v Murski Soboti, kjer sva prosila neko žensko, ki se je tudi peljala do Ljubljane, da ji pomaga pri prestopu vlaka in jo napoti na vlak za Koper. Zvečer sva izvedela, da je srečno prispela do svoje hčerke in se nama je iskreno zahvalila za vso pomoč. Tako sva se midva nekako zahvalila za pomoč, ki sva je bila deležna od prijaznih ljudi v Kazahstanu.

Zaključne misli

Kazahstan je neodkriti turistični biser. V državi sem se vsak trenutek počutila varno in sprejeto s strani ljudi, s katerimi sem bila v stiku, Potovanje res priporočam. Če bi šla še enkrat v to državo, bi obiskala še nacionalni park Borovoye na severu, na jugu pa z najetim avtom jezeri Kolsai, potopljeni gozd  Kaindy in nacionalni park Altyn-Emel. Ko smo potovali v Charin Canyon, smo videli, da gradijo ceste, tako da bi ob naslednjem obisku pričakovala, da lahko tudi brez terenskega vozila prideš do teh biserov države.

Tudi letni čas (največje poletje) ni bil ovira za potovanje, saj je Astana destinacija, za katero je po mojem mnenju poletje najboljše za obisk. Na jugu države je sicer vroče, a je bil sprehod po mestu možen vsak dan zaradi številnih drevoredov in parkov. Ogledi planot so bili pravi balzam za dušo in telo, zato so bili v tem času odlična izbira.

Vsaka država ima svoje čare in da lahko delček tega odkrijem, pustim predsodke in stereotipe doma. Največje vznemirjenje je, ko lahko načrtujem pot, si v glavi zamislim, kako bo to potekalo… in ko pridem na želeni cilj, so moja pričakovanja izpolnjena in ne le to, skoraj vedno so presežena. Ko me doma nekdo, ki sam ne potuje in ne razume moje strasti do potovanj, vpraša, kako je bilo, rečem lahko le, da je bilo v redu. Ne razume, da se tega ne da opisati z nekaj besedami, to je potrebno doživeti. Zato grem vedno znova na pot, vsakič ko mi to dopušča čas in finančna sredstva. Ker so zdaj moja potovanja le želje, se s pisanjem potopisom zahvaljujem vsem tistim, ki jih pišejo in s tem delijo svoje izkušnje. Brez tega ne vem, če bi si upala. Sedaj si že nekaj let upam in zato bo mogoče tudi moj potopis koga navdihnil, da si bo pripravil kovčke in se podal na dogodivščino svojega življenja. Ta čas spet bo. Enkrat. Po coroni.

Avtorica gostujočega potopisa je Darija Erbus.

V kolikor bi tudi vi radi predstavili svoj potopis nas kontaktirajte na info@posvetu.si. Več v spodnji povezavi.

Bi širni Sloveniji predstavili svoj potopis? Sedaj imate priložnost!