Kratki, a sladki Filipini ali Kako sem za 160€ prepotoval 24000km

Že slabo leto nazaj (konec januarja 2015) se je filipinski ultra-nizkocenovec Cebu Pacific odločil ponuditi super poceni letalske vozovnice iz svojega vozlišča v Manili (podobne akcije so ponavljajo približno vsako leto, več o trenutni iz dne 16.4.2017 TUKAJ). Pozornost je pritegnila predvsem neverjetno nizka redna cena za povratni let iz Dubaja v Manilo, saj je letalska karta stala samo 27€. Pri taki ceni niti nisem razmišljal, ali bi kupil karto, ali ne. “Če pridem še ugodno do Dubaja, potem bom koristil še ta let do Filipinov, če ne pa večje izgube ne bo” sem si rekel. Kljub temu, da kart do Dubaja nisem imel, sem nekaj mesecev kasneje (mimogrede, v Manilo naj bi priletel v novembru 2015) v eni izmed mnogih akcij omenjenega filipinskega prevoznika kupil še dva notranja leta za 815PHP (16€). “Bom te lete sploh koristil?”

Minili so meseci in v tem času sem si zadal, da poskusim na Filipine priti za čim manj denarja. Zaenkrat mi je seveda šlo odlično, le še ugodna povezava do Dubaja mi je manjkala. Wizzair iz Budimpešte ali Flydubai iz Zagreba? Ugodne povezave, vendar sem upal na boljšo možnost. In nekega julijskega večera se nam je nasmehnila sreča – v Dubaj (oz. Abu Dhabi) smo lahko poleteli za samo 116€ (ja, tudi o tem smo vas obvestili TUKAJ). In najboljše? Error fare je veljal za lete iz Ljubljane! Letalska karta je bila sicer narejena do Etihad Travel Mall-a v Dubaju, do koder vas z letališča v Abu Dhabiju zastonj pripelje Etihad Luxury Coach. Beseda “Luxury” nam v misli prižene marsikaj več, kot zastonj transfer s plastenko vode in bonbončkom mentos, ampak podarjenemu konju niti malo ne bom preverjal zob.

Računica povratnega potovanja iz Ljubljane na Filipine izgleda nekako tako:

Ljubljana-Beograd-Abu Dhabi-Dubaj-Manila-Cebu/Tagbilaran-Manila-Dubaj-Abu Dhabi-Beograd-Ljubljana

107AED(27€)+500PHP(9,8€)+315PHP(6,2€)+116€=159€

Kombinacija letov iz Ljubljane na Filipine za 159€

OK, pustimo sedaj računstvo in tehnične podrobnosti. Vem, da vas bolj zanima, kaj sem na poti videl, doživel in pojedel.

Ob rezervaciji letalskih vozovnic sem si v vsako smer v Dubaju pustil še po en dan, za hiter ogled tega mesta presežkov. Po pravici povedano se mi vsa ta načrtna “glomaznost” in pretiravanje v vseh pogledih zdita prav malo patetična.* Tak občutek sem dobil šele takrat, ko sem se povzpel na eno od glavnih atrakcij zadnjih let – Burj Khalifa. Z razgledne ploščadi na 125-tem nadstropju se odpre veličasten pogled na celoten Dubaj (priznam, njihovo pretiravanje tudi prevzame človeka). Šele tukaj pa se zaveš, da je celotno mesto nagneteno tik ob obali, posejano z visokimi stolpnicami. Ampak ne zato, ker bi jim primanjkovalo prostora. Samo zato, ker lahko – “Ima se, može se” bi lahko rekli.

Da ne boste mislili, da mesto Dubaj ni vredno obiska; še vseeno me je v marsičem prepričalo in prijetno presenetilo. Tudi v Dubaju lahko poceni prenočujete (v mojem primeru Airbnb), se prevažate (metro, avtobusi in zelo poceni taksiji) in se prehranjujete. Seveda pa vas bo navdušil predvsem marsikateri pogled na moderno arhitekturo in megalomanske projekte, osebno pa sem najbolj užival v starejšem predelih Al Raffa in Al Karama. Za druge stvari (poležavanja na plaži, raziskovanje puščave…) pa ob svojem obisku žal nisem imel časa.

Burj Khalifa – arhitekturni presežek 21.stoletja

Pogled z razgledne ploščadi v 125-tem nadstropju Burj Khalife. V ozadju znani hotel Burj Al Arab in Dubai Marina

Ena izmed mnogih mošej tik po sončnem zahodu.

Po kratkem oddihu v Dubaju me je čakal najdaljši let potovanja, Dubaj – Manila. Glede na ceno 27€ za povratno karto seveda nisem pričakoval nobenega luksuza. Letalo A330 z več kot 400 sedeži pač ne ponuja nobenega udobja, multimedije in postrežbe (razen če prigrizke naročiš naknadno oziroma na letalu ob doplačilu). 8-urni let sem (kot običajno) z lahkoto prespal, v Manili zamenjal letalo in že sem pristal južneje na otoku Cebu. Takoj po pristanku (okrog sedmih zvečer) sem skočil v taksi, se odpeljal do južnega terminala avtobusne postaje (cena taksija 3-5€) in skočil na avtobus proti Oslobu (približno 3h vožnje, karta okoli 3€). Po (za Azijo) značilni divji vožnji pridem okrog 23.ure do vnaprej rezerviranega bungalova. Zakaj prav v Oslob?

Zato:

Plavanje s psi kitovci na jugu otoka Cebu (Oslob whale shark watching)

V Oslobu je 365 dni na leto možno plavati z morskimi psi kitovci (whaleshark). Vsekakor dih jemajoča izkušnja, z malce grenkim priokusom; kitovci so tu sicer še vedno divji, pa vendar že tako “udomačeni”, da se vsako jutro pridejo nahranit za turistične namene. Občutek je verjetno nekoliko drugačen, kot pa če bi srečal tako “pošast” nekje po naključju. Pohvalno je, da gre večina zaslužka od turistov za varovanje morskega življenja in da so ure hranjenja strogo omejene. Polurno plavanje s kitovci, ki se jih ne smeš dotikati, se pa oni tebe brez sramu (z repom), stane 1000PHP, kar je okoli 20€.

Po adrenalinski izkušnji plavanja s kitovci je sledila adrenalinska vožnja s skuterjem do slapov Tumalog. Poleg slapov me je (morda malce nenavadno) navdušila tudi že kar smešno strma cesta, ki do tja vodi. Če boste te slapove kdaj obiskali, boste videli o čem govorim. Sicer pa je pod slapom možno tudi zaplavati v hladni vodi, kar je ob vročem dopoldnevu še kako prijetno. Vstopnina: 20PHP (0,4€).

Ker sem na Filipinih imel na voljo le 7 dni, sem v enem dnevu zaplaval z morskimi psi, se oprhal pod slapom Tumalog, se z lokalnim prevoznikom odpeljal na otok Panglao in zvečer zaplaval še v hotelskem bazenu na plaži Alona. Do otoka Panglao sem izbral najlažjo (in ne najcenejšo) možnost – lokalni prevoznik z nenormalno glasnim čolnom nas je do plaže Alona prepeljal v okoli 2,5h za 1000PHP/osebo (20€). Cenejša možnost iz Osloba je bus do pristanišča Argao (nazaj proti mestu Cebu) in nato trajekt v Tagbilaran. Zakaj Alona Beach, Tagbilaran in otok Bohol?

Zato:

Najdi “vsiljivca”. Zaradi majhnosti in nekoliko večje oddaljenosti je celebeške nartničarje brez boljšega objektiva težko fotografirati… Vso srečo tudi pri iskanju enega z odprtimi očmi!

Čokoladni grički na otoku Bohol, v bližini mesteca Carmen

Pod slapom Tumalog.

Po tisočih kilometrih z malo spanca sem si na Alona Beach končno privoščil pravi dopust. V istem hotelu sem ostal nekaj dni in se odpravljal na dnevne izlete. Prvi dan sem se udeležil na snorkeling tripa do otočka Balicasag, s potapljanjem na koralnem grebenu, opazovanjem delfinov in želv ter ogledom novonastajajočih otočkov na grebenski plitvini pred otokom Panglao (okoli 15€). Že kar za naslednji dan sem si rezerviral celodnevni izlet na otok Bohol, ki je vključeval kar okoli 10 postankov. Mene sta najbolj zanimali dve destinaciji, in sicer Čokoladni hribčki in rezervat celebeških nartničarjev (oz. Tarsier-jev, oz. “tistih opic z velikimi očmi”). Če bi želeli na destinacijah preživeti več časa, potem vam priporočam, da si priskrbite drugačen prevoz (avto z voznikom ali skuter), saj je bil moj izlet kar malo preveč natempiran. Vsekakor pa sem užival ob pogledu na stotine 30-50m visokih gričkov (dejansko “do koder vam seže pogled”), ki so geološko gledano v precej tesnem “sorodstvu” z našim kraškim svetom.

Po nekaj postankih, za katere sem dobil občutek, da so narejeni izključno za lahek zaslužek, ponujajo pa nič posebej zanimivega (viseči most, razstava metuljev, obcestni gozd ebenovine), smo prispeli do rezervata celebeških nartničarjev. Ti majhni primati so v živo še manjši, kot sem imel občutek pred tem. Majhne boječe živalice, ki imajo narejeno strehico iz okoliških listov, počivajo na drobni vejici in se je držijo, kot da je zadnja še živeča rastlina daleč naokoli. S svojimi velikimi očmi pa celoten prizor zgleda še bolj prisrčen… Prijetna izkušnja, ki mi bo še dolgo ostala v spominu.

Pri vračanju proti plaži Alona, smo se ustavili še na nekaj točkah, ki me niso posebno navdušile. Še en namig za vse, ki načrtujete podobno potovanje in prav ta enodnevni izlet: za kosilo je predvidena vožnja z ladjico po reki v mestecu Loboc. Glede na ceno in kaj ponuja, se vsekakor ne splača udeležiti plovbe. Raje se ustavite v lokalni pekarni na različnih kruhkih, nato pa si privoščite veliko pivo.*

Moj dopust se je bližal koncu, tako da sem si predzadnji dan vzel za poležavanje na plaži in raziskovanje notranjosti otoka Panglao ter lokalne kulinarike. Kljub temu, da Filipini ponujajo še precej več, sem se moral odpraviti proti Tagbilaranu, nato pa z letalom v Manilo. V tej gromozanski metropoli sem imel še en dan časa za raziskovanje, vendar me mesto zaradi svoje nečistoče, zasičenosti in neurejenosti ni pritegnilo (čeprav sem ljubitelj azijskih mest in vasi). Sledila je pot domov in sklep, da si naslednjič za Filipine (ali katerokoli drugo destinacijo) vzamem več časa.

Za vse, ki načrtujete (daljše) potovanje na Filipine: popotniki zelo hvalijo otok Palawan, riževe terase (npr. Banaue), kolonialistično mestece Vigan, Coron Island, Apo Reef, Mount Mayon,… Ugodne povratne vozovnice z okoliških letališč v Manilo so na voljo TUKAJ. Tudi drugi člani ekipe so koristili isto kombinacijo, njhove bolj podroben potopis potovanja po Filipinih si lahko preberete TUKAJ.

*V prispevku so izražena tudi povsem subjektivna mnenja avtorja in ne izražajo stališč ter idej celotne ekipe Po Svetu. 😉