Lofotski otoki 2.del – Vesteralen

by Najci

Vesteralen je otočje, ki se nahaja severno od Lofotskih otokov. Sestavlja ga več otokov (Langoya, Andoya, Hadseloya,…), ki so med sabo povezani z mostovi ali trajektno linijo. Iz Senje pelje na Andoyo najdaljši in hkrati tudi najdražji trajekt med temi norveškimi otroki. Prispeli smo okoli desetih zvečer in spet popolnoma izgubili občutek za čas, saj teme seveda ni bilo. Vozili smo se ob obali in iskali mesto za prenočitev. Našli smo super prostor, ob nogometnem igrišču, tik ob dolgi, čudoviti peščeni plaži. Sprehajali smo se po plaži, se igrali z morjem v večernem soncu in spet šli spat po polnoči. Tale polarni dan je nekaj najboljšega na svetu. Daje ti občutek, da imaš časa na pretek in to je nekaj, kar zadnje čase tako redko čutim v življenju… Sonce okoli polnoči sicer malce nakazuje na sončni zahod, vendar ga nikoli ne doseže…

Ravno otok Andoya in mestece Andenes sta daleč naokrog znana po organizaciji najboljših safarijev z ogledom kitov, ptic in tjulnjev. Ker je bilo ravno ta dan deževno in megleno, smo kito-safari izpustili in se odpravili proti jugu do mesteca Stave. Kljub megli smo se podali na krajši planinski pohod ob obali. Vzpeli smo se na manjši prelaz, prehodili pot med enim in drugim zalivom, ob poti pa se zabavali s kozami, ki so cingljale z zvončki kot krave pri nas v planinah.

Deževno popoldne smo izkoristili za vožnjo – z željo, da pridemo čim južneje in se mogoče na poti nazaj grede ustavljamo več, če bo vreme lepše. Vozili smo se po zahodni obali Andoye, ki je pravo nasprotje Senji. Obala je nizka, travnata, močvirnata, brez klifov in fjordov. V bistvu dokaj dolgočasna, tako da nas dež sploh ni motil.

Prispeli smo do otoka Hinnoya, do mesta Blokken, kjer smo prespali kar pri centru Akvakultur i Vesteralen. V lokalnem prospektu smo namreč videli, da si lahko tu ogledaš pravo farmo lososov. Če boste kdaj v bližini, ta ogled vsakomur toplo priporočam. Bili smo edini obiskovalci, toda prijazna študentka agronomije, ki tu dela med počitnicami, nas je poučila vse o lososih, kako jih vzgajajo, kako in s čim jih hranijo in kako zelo pomembna panoga je gojenje lososov za norveško ekonomijo.

In sledil je še najboljši del ture – vožnja z barkačo do lososovih gojilnic sredi morja. Ampak s kakšno barkačo neki?!? Pričakala nas je prava luksuzna barka z osebnim kapitanom, ki nam je vsakemu posebej stisnil roko in se predstavil: “Lase.” Tapravi avanturistični Norvežan, ki je za spremembo od ostalih poznal Slovenijo zelo dobro in predvsem pohvalil naše smučarje in smučišča. Torej osebni kapitan in mi štirje v VIP loži z belo usnjeno sedežno, edini potniki na ladji. Gledali smo losose, kako so skakali iz vode, seveda pa je bila sama vožnja z ladjo še boljše doživetje. In nazaj grede smo imeli dva nova “kapitana”, ki sta navdušeno vrtela krmilo in spremljala vožnjo in relief morja na LCD-zaslonu 🙂 Za zaključek ture pa je sledila še degustacija domačega dimljenega lososa. Mnjami. Tale farma je bila res odlična izbira in zasluži vse pohvale.

Z dobro voljo smo pregnali tudi dež in od trenutka, ko smo z naših kombi-domom dosegli čisto prave Lofotske otoke, nas je do konca potovanja spremljalo samo še sonce. Več o Vikingih in naših podvigih pa še prihodnjič.

Na otočje Vesteralen smo prispeli s trajektom iz otoka Senja – več o naših vtisih TUKAJ. Več o našem potovanju po Norveški si preberite TUKAJ.