Vzpon na vulkan Merapi

by

Od vseh ogledov in dogodivščin, ki smo jih želeli doživeti na naši poti okoli sveta, sem se najbolj veselil prav vzpona na vulkan Merapi – skrivnosten nevaren vulkan v deželi, kjer še nisem bil, vzpon v popolni temi in tudi malce športnega izziva, saj toliko vzpona v enem kosu nisem opravil že vse od rojstva prvorojenke. Gunung Merapi (Ognjena gora, 2916m) je najbolj aktiven izmed 147 indonezijskih vulkanov in eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu ter spada med t.i. Decade Vulcanoes – 16 največjih in najbolj pomembnih vulkanov na svetu po klasifikaciji svetovne zveze za vulkanologijo.  Zadnji večji izbruh je bil leta 2010, v njem je umrlo preko 300 ljudi, skoraj pol miljona ljudi pa so evakuirali. Od takrat je južno pobočje vulkana zaprto za obiskovalce, dostop do vrha vulkana pa je mogoč samo še iz severne smeri. Povprečno je manjši izbruh vsaka 2-3 leta (zadnji bil novembra 2013), večji na 10-15 let, zadnji katastrofalen izbruh pa je bil leta 1930. Največji izbruh v moderni zgodovini se je zgodil leta 1006, ko je vulkanski prah prekril celotno osrednjo Javo in je bil tudi odgovoren za propad hindujskega kraljestva Medang, v času katerega sta bila zgrajena veličastna tempeljska kompleksa Borobudur in Prambanan, ki sva jih obiskala pred in po vzponu na Merapi. V času našega obiska maja 2015 je bilo stanje vulkana mirno, vsekakor pa je potrebno pred obiskom preveriti opozorila s strani Indonezijske agencije za naravne katastrofe.

Zaradi vročine, vlage in vidljivosti (običajno se vrh vulkana že v zgodnjih dopoldanskih urah obleče v »kapo« iz temnih oblakov) večina pohodnikov načrtuje vzpon tako,OLYMPUS DIGITAL CAMERA da je na vrhu kmalu po sončnem vzhodu. Običajno traja vzpon od 4-5h, zato je priporočen začetek ob 1h ponoči in tako sva bila tudi midva natančno ob 1:00 že na cesti pred najinim gostiščem. Prvi del poti poteka naravnost navkreber po asfaltni cesti do zadnjega gostišča pod znakom NEW SELO v holivudskem stilu. Ob cesti je še nekaj gostišč, kjer so se pohodniki pripravljali na začetek vzpona, kar nekaj pa jih spalo kar ob cesti. Od znaka naprej poteka pot najprej nekaj časa po betonirani stezi, nato pa se pot spremeni v mrežo stezic, ki se prebijajo skozi subtropski gozd. Čeprav vam bodo v vašem gostišču priporočali vodnika pa orientacija tudi ponoči ni zahtevna – preprosto vseskozi hodite naravnost v zelo strm hrib, poleg tega pa na poti zagotovo ne boste sami, saj pot vsako noč opravi več sto ljudi, približno vsako uro pa je na poti tudi neke vrste zavetišče z obvestilnimi tablami, koliko je še do vrha.

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Strmina tudi v gozdu ne pojenja in kmalu sva dosegla višino 2000 metrov nad morjem, ob poti pa so se začeli pojavljati prvi šotori. Veliko domačinov namreč del poti opravi že predhodni večer in potem prespijo na samem pobočju vulkana, na zadnji planoti pred samim vrhom pa je prava »ekspedicijska vas«. Prav vrvi, s katerimi so šotori pritrjeni na tla, so še največja nevarnost na prvem delu vzpona, saj se predvsem v temi lahko ob njih zelo hitro spotakneš. Vsekakor je priporočljivo uporabljati naglavno svetilko, ki mi je prišla zelo prav, četudi sva vzpon opravljala v času polne lune, ki pa se je večino časa skrivala za oblaki.


OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kljub hudi strmini (ali prav zaradi nje), ki ni in ni pojenjala (povprečen naklon v tem delu je bil kar okoli 30%!) sva kar hitro napredovala, zato sva si lahko vzela več časa za krajše postanke, razgled na neskončno z lučkami razsvetljeno ravninsko pokrajino pod vulkanom ter na z luno osvetljen naš in sosednji vulkan. Z višino se je vegetacija vedno bolj redčila, veter pa se je vedno bolj krepil in kmalu sva nase navlekla vse sloje oblek, ki sva jih imela za celotno potovanje. Še v trdi temi sva prišla na planoto Pasar Bubrah na nadmorski višini 2700m, kjer se začne zaključni vzpon. Planota je brez vsakršne vegetacije in še najbolj spominja na lunarno pokrajino, na kateri poteka rockovski festival – v času našega obiska ter po slikah praktično celo leto namreč na njej stoji na desetine ali stotine živopisanih šotorov. Ker sva bila (pre) zgodnja sva si našla zavetje pred edino večjo skalo na planoti in čakala na prve žarke svetlobe.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Počasi se je v daljavi začelo svetlikati in tudi pred tem temni in tihi šotori so oživeli in za zadnji vzpon se je začelo zbirati vedno več ljudi. Zadnjih dobrih 200 višinskih metrov je tudi najbolj zahtevnih na celi poti, saj »pot« poteka naravnost navzgor po neke vrste melišču iz vulkanskega prahu v klasičnem ritmu: dva koraka gor, eden dol. Zaradi še vedno zgodnje ure se tudi ne vidi natančno, kam stopiš, bližje vrhu kraterja pa je vidljivost še dodatno slabšal dim, ki se je valil iz vulkana. Verjetno je zato bolj pametno, da se na zadnji planoti počaka še kakšnih 15 min dlje in je zatem zaključni vzpon lažji, a tako blizu vrha je težko biti potrpežljiv :). Zadnji metri vzpona so bili zopet malo bolj kamniti in po okoli 4h hoje sva dosegla rob kraterja. Na srečo je do takrat veter večinoma pojenjal, tako da so bile tudi temperature blizu ničle znosne, modrikasti dim iz vulkana pa je še dodatno doprinesel k mističnosti ozračja. Kljub precej oblačnemu dnevu je bil občutek božanski – z izjemo ugaslega vulkana Merbabu severno od nas sva bila namreč na višini dobrih 2900m kar 2800m nad ravninsko okolico mest Jogja in Solo in vse nas je prevzemal pravi »top of the world« občutek. Naj se sliši pravi gorenjski vrisk daleč na okoli!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

S svetlobo so začeli na vrh prihajati tudi drugi pohodniki in vzdušje je postajalo vedno bolj veselo. Pravega sončnega vzhoda zaradi oblakov sicer ni bilo, tudi v notranjost kraterja se zaradi meglic in dima ni videlo, a to različnih skupin predvsem domačih turistov ni motilo, da se niso slikali v tisoč in eni pozi, z raznimi napisi, transparenti, nekdo je celo zaprosil za roko svoje punce. Tudi midva se nisva mogla upreti in sva se pridružila zdaj eni zdaj drugi skupini, saj sva bila kot belca še dodatno zanimiva.

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Po dobri uri na vrhu je nastopil čas za spust v dolino. Dobrih sto višincev pod vrhom se nebo naenkrat razjasni in nad vrhom vulkana se pojavi jasno modro nebo. »Splezava še enkrat na vrh?« se malo za šalo malo za res vprašava, a se hitro premisliva in nadaljujeva pot v dolino z uživaškim smučanjem po drobnem melišču. Ves čas spusta naju spremlja lep razgled na vulkansko pokrajino, kjer izstopa bližnji ognjenik Merbabu (3145m).


OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Z izjemo občasnih foto-postankov gre pot v dolino zelo hitro in v dobri uri od vrhnjega šotorišča sva že pri prvih hiškah, ki ležijo med riževimi terasami na strmem pobočju vulkana in nedolgo zatem v najinem gostišču, kjer si lahko končno privoščiva več kot zaslužen zajtrk.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

vzponMerapi