Maroko – dežela prijaznih ljudi

21.12.2013: Že nekaj let nisem potovala po muslimanski deželi. Ko sem doma razmišljala o ljudeh, ki so vsi pokriti z rutami, me je bilo kar malce strah, da se bom zaradi skritih obrazov počutila ne-varno in jim bom težko zaupala. Zame je občutek varnosti, sploh odkar potujem z otroki, zelo pomemben. Pa moram reči, da se to v Maroku ni zgodilo. Tisti namišljeni strah je res zelo hitro izginil, saj so vsi ljudje zelo prijazni, preprosti in dostopni. Počasi se navadiš pisanih rut in dejstva, da barva las in frizura sploh ni pomembna, da ti govorica obraza, predvsem pa oči in s kano porisane dlani povejo veliko več o osebi. Tudi sama sem iz spoštovanja do njihove kulture zato ves čas nosila dolge rokave in včasih tudi ruto na glavi.

Maročani zelo spoštujejo družino in otroke, in otrok je povsod ogromno. Ni čudno, saj je število prebivalstva v zadnjih 50-tih letih iz 10 milijonov poskočilo na 35 milijonov.

Ko smo se začeli voziti po maroških cestah, me je najbolj presenetilo, da ogromno ljudi hodi po cesti oz. ob cesti ali pa kar nekaj čakajo oz. štopajo in ustavljajo mimoidoče avtomobile. Seveda, saj tu nimajo vsi avtomobila tako kot pri nas, zato se vozijo s “grand-taksiji”, ki so glavno prevozno sredstvo za domačine. To so stari mercedesi ali peugeoti, kjer se k šoferju ponavadi stiska še 6 sopotnikov.  Še vedno pa za prevoz na veliko uporabljajo osličke, mopede in kolesa (predvsem šolarji).

In seveda v mestih pešcem na prehodu za pešce nihče ne ustavlja. To napako sem sama naredila prvi dan in povzročila celo zmedo na cesti. Pešci niso upali čez, ker tega, da jim kdo ustavi, niso vajeni, avtomobili za mano pa so trobili kot zmešani.

V velikih mestih ljudje živijo podobno kot pri nas. Na vaseh pa je življenje zelo preprosto: nikjer nobenih smeti (seveda, saj nimajo ničesar v embalažah, hrana je sveža, živijo brez plastike), najbolj urejena stavba na vasi je šola, ljudje, predvsem ženske, pa na svojih ramenih nosijo nemogoče velike tovore.

Enkrat smo zavili z glavne ceste v oazo, kjer naj bi bil nekakšen razkošen hotel, kot iz pravljice. Bližje, kot smo prihajali, bolj pravljično je bilo. Ustavili smo se, da fotografiramo, ko zagledam fantiča, starega okoli 9-let, kako teče proti nam. Pride do avta in mi skozi okno poda nekakšno kamelo, spleteno iz palmovih listov. Res lepo in želela sem mu dati nekaj dirhamov za njegov izdelek. Toda trenutek za tem, ko sem še iskala denar po žepu, je priteklo k avtu še več otrok. Naenkrat jih je bilo okoli nas 10-15 in vsi so mi skozi okno metali svoje pletene izdelke. Dvajset dlani je segalo po meni in v tistem trenutku sem bila zbegana in čisto prestrašena. Nisem vedela, kaj naj naredim. Vsem ne morem dati denarja, a hkrati ga ne morem dati samo enemu. Roke so še kar stegovali po meni in se naslanjali na avto iz vseh strani, poslušal pa me ni nihče. Nisem imela druge, kot da počasi poskušam zapret okno, ampak rok kar niso hoteli odmakniti. Hkrati smo se z avtom počasi poskušali peljati naprej, otroci pa v teku za nami. Situacija je bila obupna in počutila sem se tako grozljivo, ker sem jim hotela pomagati, toda sem se hkrati tako ustrašila za svoja otroka, da nisem upala ven iz avta… To je verjetno prava Afrika… in revščina…

To se nam je zgodilo samo tu in samo enkrat v Maroku. Predvidevam, da se pri tem hotelu ustavljajo turistični avtobusi in so ti otroci navajeni, da jim belci vedno kaj dajo. Drugje, v neturističnih vaseh, so nas otroci samo od daleč opazovali in se nam smejali. Ponavadi smo se mi njim zdeli zanimivi in so oni nas prosili, če se lahko slikajo z nami (sploh z otrokoma, ki sta oba blond). V soteski Todra smo bili priča celo trojni maroški poroki in vse neveste in ženini so nas hoteli na svojih poročnih slikah. Kandidatov, ki so se z nami slikali, pa je bilo iz minute v minuto več (fotografov pa tudi).

V medinah, kjer je dandanes turistov ogromno, pa se to pozna tudi pri domačinih. Ko zagledajo belca, enostavno hočejo na tebi zaslužiti. Seveda s prijaznostjo, da ti pomagajo najti pot skozi labirinte ulic. Včasih so zaradi tega kar preveč “prijazni” in se kar prilepijo nate ter nočejo slišati, da se nekateri znajdemo tudi sami in se po starih ulicah radi izgubljamo. Mi smo se znašli po svoje: ko vljudna francoščina in angleščina nista delovali več, smo uporabili kar slovenščino in očitno je zelo efektiven jezik, saj so ob njej tudi najbolj vztrajni pomočniki obupali.

Na splošno lahko rečem, da smo se med Maročani počutili dobrodošle, varne, njihova bogata kultura pa je resnično pravljična.