Brezmejnost Namibije – 3. del (življenje na farmi)

by
Zbudila sva se ob meglenem, celo malo črnem Atlantiku. Nisva se pustila, da naju rosenje spravi v slabo voljo, temveč sva odšla novim dogodivščinam naproti – jahanje kamel. Ati je jahal Naftali, jaz pa Mohameda. Čudovita izkušnja, priporočam!
V turističnem centru v mestu Walvis Bay sva ponovno srečala najine Južnoafričane in ni bilo pet minut, ko smo že nazdravljali skupaj. Na šnopc sva povabila tudi domačina Dirka, za katerega sva izvedela, da je farmar, on pa naju je kasneje velikodušno povabil za nekaj dni na njegovo farmo. Walvis Bay naju je navdušil z velikimi kolonijami flamingov, Swakopmund pa z udobnim backpackers hostlom/kampom, zato sva se odločila, da bova tam prenočila še dvakrat.

POT:

2.2.2019 – 8.2.2019

Swakopmund – Walvis Bay – Swakopmund – Moon landscape – Welwitschia – Karibib – Omaruru – Uis – White Lady – Cape Cross – Skeleton coast park –  Palmwag – Sesfontein

Nedelja je dan za počitek. Po zajtrku sva se odpravila na sprehod po mestu, v majhen aquarium in nato ob morje (ocean) na pivo.
Med hojo nazaj v kamp sva za vogalom zaslišala streljanje. Pet strelov v približno treh sekundah, nato pa hrup ljudi, ki so bežali ven iz ulice. Tudi midva sva pospešila korak in se v kamp vrnila po drugi poti, hkrati pa sva obveščala mimoidoče o dogodku. Še en dokaz več, da mesta niso za naju. Čimprej ven iz mesta, to je najino vodilo. Vseeno pa verjameva v dobre ljudi in teh sva v kampu spoznala kar nekaj, tako da nama je tudi ta dan zelo hitro minil.
V kampu sva spoznala Slovenko, ki skupaj s fantom (Američanom) z motorjem potujeta po Afriki.
V ponedeljek sva v Swakopmundu opravila še zadnje mestne opravke, nato pa odšla proti Dirkovi farmi, ki je blizu mesta Karibib. Seveda sva tudi tokrat raje obrala stranske ceste in se peljala po Moon landscape-u – planota, ki je podobna deželi na Luni (čista erozija, bi rekel ati) do 1500 let stare velvičije.
Velvičija je afriška roža, imenovana po slovenskem botaniku Francu Velbiču. Med iskanjem Dirkove farme sva se znašla pri njegovem nemškem sosedu Hansu. Razkazal nama je svojo farmo, nato pa poklical in okregal “Bura” Dirka, zakaj nama je dal tako slaba navodila. Tudi najin pravi gostitelj nama je ob prihodu takoj razkazal njegovo farmo, pred spanjem pa smo kot običajno spili kakšen kozarček, tokrat skupaj z njegovim sosedom Gerdom, ki je prav tako Nemec, a še zdaleč ne tako izrazit.
Njihove posesti so polne buša (grmičevja), ki ga uničujejo s kemikalijami. 
Osemnajsti dan sva preživela na farmi. Zjutraj smo odšli na safari vožnjo po farmi, nato pa na delo! Vsem kozam in ovcam smo morali odstraniti bolhe, zato smo jih kemično matretirali in jih skopali v bazenu, polnem strupa proti bolham. Seveda sta večino dela postorila črnca (kot je povsem običajno za Namibijo), ki delata za Dirka, no, nekoliko je pomagal tudi ati, jaz pa sem bolj opazovala in se vsake toliko zapodila za kakšno kozo, ki je želela pobegniti. Po zajtrku smo ponovno odšli na vožnjo po safariju in tokrat sva se lahko na lastne oči prepričala, da se v njegovem območju skrivajo zajci, oriksi, antilope, šakali, elani, kuduji, zebre in celo žirafe.
Tokrat je Dirk sabo vzel puško in ustrelil gnuja (približno 170 kg), njegova delavca pa sta ga kasneje dala iz kože, očistila, razrezala in pospravila v hladilnico. Meni pa je, kot pri strelanju dva dni prej, srce še nekaj časa bilo nekoliko hitreje. Popoldansko sonce nas je za kakšno uro uspavalo, Dirk in njegova žena Betty pa sta kmalu za tem poskbela, da naši želodčki niso ostali prazni. Dirk je v hiši spekel ribe na žaru, Betty pa je skuhala sladko koruzo, pripravila gobe (celo midva sva jih jedla, saj so imele podoben okus kot ocvrti kalamari) in najboljšo solato, kar sem jih kdaj jedla (recept je napisan spodaj).
V sredo sva se poslovila od najinih gostiteljev, ki sta nama dala za na pot dve kili gnujevega mesa. Lepo je spoznati nove ljudi, predvsem če so tako dobrega srca. Zelo sva hvaležna, da sva ju lahko spoznala, z njima preživela nekaj časa in tako vsaj malo izkusila življenje na namibijski farmi. Predvsem pa sva vesela, da imava sedaj dva prijatelja več. V mestu Omaruru sva se ponovno srečala z revščino, kjer ljudje prosjačijo za hrano in denar (dvema črncema sva dala nekaj piškotov), mnogo pa jih na ulicah in cestah prodaja kamne, da bi le kaj zaslužili. Ponovno sva bila vesela, da sva odšla iz mesta in prišla v kamp White Lady, kjer sva se po dolgi vožnji sprostila v bazenu. To je bil zelo lep in urejen kamp, a kaj, ko je cel večer tako pihalo, da nisva mogla niti zakuriti ognja in si skuhati večerje. Jedla sva zgolj star kruh, sir in paradižnik.
V četrtek sva že zelo zgodaj odšla na lov na slone, a sva videla zgolj veliko njihovih drekov in kakšnih 30 babunov, ki so plezali po skalah. Pojedla sva zajtrk, potem pa z vodičem odšla na približno pol ure dolg pohod do starih poslikav White Lady v gorovju Brandberg. Na bližnjim območju se nahaja približno petdeset tisoč poslikav, starih dva in pet tisoč let. Pod en meter debelo akacijo sva si skuhala kosilo – pečen gnu s krompirjem. O, fuj! Kako trdo in žilavo meso je to. Ali pa ga samo ne znava dobro pripraviti, nekaj od tega.

Živali na poti:

flamingi, kamele, črne morske ptice, papige, ribe, morski psi, noji, oriksi, antilope (springbok), gnuji, osli, koze, krave, konji, pegatke, kuduji, tjulnji, žirafe, sloni, zajci, babuni, divji prašiči, rock dassie, zebre, elani, šakali, želva

Po kosilu sva se odpeljala nazaj proti Atlantiku do Cape Crossa, kjer se je na enem zalivu “paslo” več kot dvesto petdeset tisoč tjulnjov. Razgled je bil neverjeten. Hkrati WAW in hkrati OJOJ!!! In kakšni zvoki! In kakšne vonjave! In kako prenaseljeno, kot kakšne kokoši na kokošji farmi. Vonja po tjulnjih sva se znebila s plavanjem v oceanu, večer pa sva si popestrila s petjem, igranjem na ukulele in s kozarcem vina na plaži, kjer sva tudi prespala.
Ob Atlantiku sva pojedla zajtrk, nato pa se odpeljala proti Sceleton Coastu, za katerega sva potrebovala posebno dovolilnico za vstop. Seveda dovolilnico dobi vsak, a vseeno te morajo popisati ob vhodu in izhodu. Le kdo bi jih zastopil? Pred izhodom sva zopet vidila veliko velvičij in prekrasne mizaste gore, ki so nama kar nekaj časa delale družbo. Kasneje pa so nama družbo delali tudi sloni, juhej!
Pri medicinski kontroli sva pobrala enega policaja in ga peljala 70 km naprej do mesta Khowarib, kjer sva v lepem kampu želela prenočiti, a sva se nekoliko zapletla z dvema turistoma, ki sta bila na najini parceli, tako da sva kar hitro vzela nazaj denar in se peljala naprej do mesta Sesfontein. Tokrat sva prvič začutila pravo afriško mesto. Majhne hiške, veliko otrok, kakšen mini market, kjer ne moraš kupiti niti kruha, in predvsem veliko koz. 10 NAD (namibijskih dolarjev) sva darovala za njihovo otroško nogometno ekipo, nekaj bonbonov otrokom na cesti, nato pa prenočila v starem kampu malo naprej od mesta
Za zaključek pa izdam še odličen recept za solato gospe Betty.
NAMIBIJSKA SOLATA GOSPE BETTY
Na drobno nareži (1 cm × 0,5 cm):
– rdečo papriko
– paradižnik
– kumare
– jabolko
– ananas
Lahko dodaš še kis in kakšno začimbo. Dober tek!
Nadaljevanje sledi…
Ostali deli potopisa so na voljo na:
https://www.posvetu.si/blog/potopisi/namibija-2/
V kolikor bi tudi vi radi predstavili svoj potopis nas kontaktirajte na info@posvetu.si. Več v spodnji povezavi.
https://www.posvetu.si/blog/potopisi/1/