Brezmejnost Namibije – 4. del (ljudje in živali)

by
Sobotno jutro se je začelo bolj izgubljeno –  takoj sva se izgubila. Ponovno sva želela do mesta priti po stranski cesti, a te ni bilo nikjer. Iskala sva jo, a sva se kmalu znašla na dvorišču majhnih hišk, nato pa na slabi “cesti” z ostrimi kamni sredi grmičevja (buša). Na cesti sva našla le Hondo s polomljenim kolesom in upala, da najin avto ne bo doživel česa podobnega.
In ker imava več sreče kot pameti, nama je po kakšne pol ure uspelo priti nazaj do Sesfonteina, kjer sva pobrala neko starejšo žensko in jo peljala 120 km naprej do mesta Opuwo. V restavraciji sva si privoščila havajsko pico (z ananasom), nato pa sva se malo sprehodila po mestu. Zanimivo je bilo videti toliko različnih plemen na enem mestu, predvsem pisano Herero ljudstvo v pisanih “nošah” in hkrati skoraj gole Himbe. Zanimivo, a je bilo hkrati zelo naporno ves čas prenašati mnogo ljudi, ki prosjačijo za hrano ali denar. Hitro sva odšla iz mesta po stranski cesti mimo vasi Etanga, kjer sem doživela neverjetno izkušnjo.

POT:

9.2.2019 – 15.2.2019

Sesfontein – Opuwo – Etanga – Opuwo – Epupa – Opuwo – Etosha National park (Galton Gate – Okaukejo – Namutoni – Von Lindequist Gate) – Tsumeb – Grootfontein

Severno od mesta Opuwo živijo Himbe v majhnih hiškah narejenih iz lesenih palic in blata. Ustavila sva se v baru in pri Himbah spila eno pivo. Angleško sta govorili le dve učiteljici, ki sem ju spoznala v baru in en fant, ki mi je kasneje prevajal, ostali pa so govorili svoj jezik. Do mene je prišla stara ženica in se želela z menoj pogovarjati. Odgovarjala sem ji v njenem jeziku, kakor me je sproti učil “fant prevajalec”, nakar je ženica z rokami pokazala na moje pivo. V roke sem ji dala svoje pivo, ona pa, kot da ni mogla verjeti, me je globoko pogledala v oči in prav nerodno spila požirek piva. Nazaj mi je izročila steklenico, nato pa začela vsem Himbam okoli nje govoriti, kaj se je pravkar zgodilo. Bog naj me blagoslovi, je govorila v svojem jeziku in kar majala je z glavo, saj ni mogla verjeti. Ne vem, ali je prvič v življenju pila pivo, ali pa je bila navdušena zato, ker ga je dobila iz rok belke.

Bilo je že pozno popoldne in želela sva se odpeljati naprej proti Epupi, a je ceste, kot ni pri nama nič čudnega, na lepem zmanjkalo. Pa sva se obrnila, v vasi ponovno pozdravila Himbe in se odpeljala nekaj kilometrov naprej, kjer sva kar ob cesti prenočila.
V nedeljo sva se po isti cesti vrnila do mesta Opuwo, kjer sva si tokrat na krožniku privoščila zebro. Slastno! Na poti do Epupe sva pobrala dve Himbi in ju peljala nekaj kilometrov naprej. Med vožnjo sem jima malo zapela in zaigrala na ukulele, punci pa sta se prav prikupno smejali. V mestu sva si ogledala znane slapove Epupa falls in si postavila šotor ob reki Kunene. Večer nama je hitro minil ob družbi dveh Belgijcev, dveh Švicarjev, ob pivu in brinovcu.
 
Štirinajsti dan sva začela z lovom na krokodile, a sva videla le veliko razigranih opic na palmah in nekaj krav, ki so pile vodo prav iz reke, kjer naj bi bili skriti krokodili. Ta dan je bil vseeno bolj namenjen počitku.
Cel dan sva kuhala gnujevo meso, v upanju, da bo tokrat nekoliko manj žilav in trd. Na koncu sva iz njega naredila slastno juho. Popoldan sva odšla na tradicionalno tržnico, kjer so Himbe prodajale ročno narejene izdelke. Nekaj malega sva jih kupila, za denarno valuto pa sva izbrala majice in gnujevo meso, ki nama je še ostalo.
Ko sem se naslednje jutro vračala iz kopalnice, sem videla opico, ki je ravno skočila iz najinega prtljažnika. Opica tatica nama je ukradla kruh!
Odpeljala sva se nazaj v mesto Opuwo, kjer sva tokrat pomalicala oriksa. Kako sem vesela, da je Namibija dežela mesa in ne zelenjave. V mestu pa zopet mnogo lačnih otrok in žensk, ki prosjačijo za hrano ali denar. In ko daš kakšnemu otroku bonbon, velikokrat želi še več! Dvajset dolarjev! Dvajset dolarjev!
Malo naprej od mesta sva ob cesti zagledala napis ECO BEER GARDEN. Odšla sva pogledati, spila eno pivo, nato pa sva se zmenila z lastnikom in kar tam prenočila. On namreč želi v prihodnje tu napraviti svoj kamp, a žal nima vode in elektrike. Dala sva mu nekaj denarja za prenočitev, nekaj napotkov in idej, predvsem pa veliko motivacije in pogum, da bo nadaljeval z uresničitvijo svojih sanj.
V sredo sva nadaljevala pot do Etoshe. Na poti sva pobrala 3 Hibme in dva otroka in jih peljala do klinike.
Ob vstopu v Etosha park so naju trikrat popisali in pregledali, ali imava v hladilniku kaj surovega mesa ali drugih živalskih izdelkov (jajca sva predčasno skrila, mesa pa nisva imela). Na začetku sva bila nekoliko razočarana nad slabo cesto in samim bušem, nato pa sva spremenila najino mnenje. Videla sva čudovito pokrajino z ogromno živali – noji, več kot tisoč antilop, več sto zeber, žirafe, sloni, oriksi, šakali, jastrebi, babuni … Vse dobro pa ima tudi svojo ceno – kampirala sva v zelo dragem kampu, kjer pa sva srečala Belgijca iz Epupe.

Živali na poti:

žirafe, noji, antilope (springboki, impale), opice, babuni, nadležne muhe, zebre, oriksi, velik ptič z dolgimi nogami, jastrebi, šakali, kuduji, srne, gnuji, zajci, sloni, flamingo, nosorog lenuh, levinji z mladiči

 Naslednji dan sva nadaljevala z vožnjo po Etosha parku. Ta dan je bil glede živali še celo bolj zmagoslaven od prejšnjega. Tokrat sva videla tudi nekaj zajcev, flaminga, celo nosoroga (rekla sva mu nosorog lenuh, saj se je ulegel pod drevo 150 m stran in se ni premaknil) in dve levinji z mladičema, ki so prečkali cesto, po kateri sva se peljala. Pri izhodu iz parka sva iz hladilnika pozabila dati jajca. Varnostnik je rekel, da skozi izhod ne smeva nesti surovih jajc, zato sva kar tam zakurila ogenj in jih skuhala.
Nedaleč stran sva spala v lepem kampu z bazenom, tokrat pa sva spoznala Portugalca, Kanadčana, Nemko in Norvežanko, ki so se spoznali v nekem hostlu v Namibiji in sedaj skupaj z avtom potujejo po državi.
V petek sva se ustavila v krščanski osnovni šoli Maria Bronn (kjer imajo otroci hkrati internat oziroma “hostel”)  med mestoma Tsumeb in Grootfontein. To so bili trenutki polni otoške energije, veselja in razigranosti.Tu otroci živijo celo leto, domov gredo le med prazniki in šolskimi počitnicami. Petek je dan za čiščenje perila. Otroci so prali svoje obleke in jih sušili na lesenih ograjah na dvorišču. Za dobrodošlico so nama zapeli pesem WELCOME DEAR VISITORS.
Toliko pozitivne energije je bilo prisotne v pesmi, da je celo ati potožil kakšno solzo ali dve. Ja, otroci so res pravi biseri. In prav vsak od njih je najboljši v nogometu. Ravnateljici sva pustila nekaj zvezkov in svinčnikov, nato pa sva se odpeljala do Hoba meteorita, ki je največji najden meteorit na svetu in tehta približno 50 ton. Spala sva v kampu malo naprej od mesta Grootfontein in se seveda ponovno sproščala v bazenu.
Ta teden je bil povsem nekaj drugega, kot tedni poprej. Vstopila sva v zeleno Afriko, polno zelenega grmičevja, trave, dreves in koruze na poljih. Videla sva ogromno živali, celo leve in nosoroga, predvsem pa sva bila v interakciji z veliko ljudmi, ki živijo popolnoma drugačno življenje kot mi.
Si lahko predstavljaš, da živiš sredi grmičevja v majhni hiški narejeni iz lesa in blata? Navdušen si, da imaš veliko vode, čeprav moraš ponjo hoditi več kilometrov in še zdaleč ni tako čista kot naša. Po cele dneve paseš koze ali pa kako drugače pomagaš doma, a tvoje lice je vseeno nasmejano in polno energije, pa tudi pomlajeno. Obraz si namreč mažeš z doma narejenim kozmetičnim mazilom, ki ti varuje kožo pred umazanijo, soncem in piki insektov.
Nadaljevanje sledi…
Ostali deli potopisa so na voljo na:
V kolikor bi tudi vi radi predstavili svoj potopis nas kontaktirajte na info@posvetu.si. Več v spodnji povezavi.
https://www.posvetu.si/blog/potopisi/1/