Po svetu – 1.postanek: Nova Zelandija

by Najci

Nova Zelandija je bila naša prva destinacija na poti okoli sveta. Na voljo smo imeli 7 dni, kar je dovolj za severni otok, žal pa premalo za obisk tudi južnega otoka. Po prestopih v Istanbulu in Hong Kongu smo v Aucklandu pristali okoli 12.ure po lokalnem času in prvi dan kaj veliko več kot prevzem avtodoma in nakup hrane za naslednjih 7 dni nismo uspeli narediti. Za prevzem avtodoma je kar potrebno računati vsaj dve uri, saj traja, da ti vse razkažejo. Ker smo potovali julija, ko je v Novi Zelandiji zima, so bili dnevi zelo kratki. Po peti uri popoldne se je že začelo temniti, ob šestih pa je bila zunaj tema. Prvi večer nam je to odgovarjalo, saj smo bili utrujeni od poti in hkrati tudi zmedeni zaradi časovne razlike. Otroka sta zaspala že pred peto popoldne, kar med vožnjo do počivališča, kjer smo potem res spali. In kaj je to pomenilo? Seveda, da smo se zbudili sredi noči, sredi čiste temi, popolnoma naspani. Ja, prvi dnevi so bili malce zmedeni in zdelo se mi je, da je v Novi Zelandiji ogromno teme in zelo malo dneva. Ampak saj je tako tudi pri nas pozimi, a ne?

Za Novo Zelandijo nismo pripravili točnega plana poti. Malce smo se prepustili okolju, trenutnim željam in predvsem vremenu. Na žalost napoved za širšo okolico Aucklanda ni bila dobra – veliko dežja in vetra. Tako smo sproti spremljali vremensko napoved in včasih naredili tudi nekaj kilometrov več ter krožili naokrog samo, da bi našli sonce. Mislim, da nam je kar dobro uspevalo, saj dežnikov sploh nismo odprli. Zima na severnem otoku je drugače prijetna, povprečne temperature so bile okoli 15°C, v hribih malce nižje, ob morju malce višje. Tako smo se na vrhu snežnih vulkanov zavili v kape in tople puhovke, ob morju pa skakali naokrog v kratkih rokavih.

Najeli smo velik avtodom s samostojnim straniščem, tušem in notranjim ogrevanjem in vse nam je prišlo zelo prav. Spali smo namreč na počivališčih za avtodome, kjer je nočitev dovoljena s posebnim znakom. Informacije o tem, kje in kakšna so ta počivališča, lahko najdete na uporabni mobilni aplikaciji CamperMate, ki nam je zelo pomagala pri potovanju. Takšna prenočišča so brezplačna in glede na naše izkušnje vedno lepo urejena ter ponavadi ob čudovitih lokacijah (ob jezeru ali na razglednih točkah). Uradnih kampov sploh nismo potrebovali, saj lahko tudi vse druge potrebe avtodoma (voda, WC) opraviš ob poti brezplačno na mestih, ki so temu namenjeni (ponavadi kje ob bencinskih črpalkah). Varčevali smo tudi s hrano in si sami kuhali kosila oziroma večerje. Mislim, da je avtodom idealen za potovanje po Novi Zelandiji.

Ko se voziš po Novi Zelandiji, je pokrajina tista prava novozelandska, v tisočih odtenkih zelene. Povsod griči in hribi, krave in ovce, v ozadju pa tudi visoke gore in vulkani v snegu.

Ker smo vstajali zgodaj, smo za nagrado videli kar nekaj čarobnih sončnih vzhodov. Prvi je bil ob jezeru Mangamahoe, ob vulkanu Taranaki. Divje race in goske so se igrale v jezeru, sonce pa se je zbujalo za hribom in nebo in vodo obsijalo z noro rdečo barvo. Za kakšno minuto ali dve je bilo vse rdeče, potem se je rdeča prelila v oranžno, nato v rumeno in zbudil se je nov dan.

Kaj smo si ogledali v Novi Zelandiji?

Vulkani: Nekoč so bili štirje bratje vulkani, ki so živeli skupaj: Raupehu, Tongariro, Ngauruhoe in Taranaki. Vse je bilo v redu, dokler Taranaki ni postal hudoben in začel ves čas nagajati ostalim trem bratcem. Nekega dne so ga imeli dovolj in mu rekli: »Izgini od tu!« In res, čez noč je Taranaki izginil daleč stran in zdaj živi ločeno od drugih, popolnoma sam, sredi ravnine ob morju. Mi smo obiskali vse štiri brate.

Taranaki je res pravi posebnež, osamljeni vulkan, ki se dviga iz zelene ravnine le nekaj kilometrov od zahodne obale. Mogoče zveni neverjetno, toda vozili smo se čisto pod njim, ga obkrožili in skorajda zgrešili, saj se je popolnoma skril v meglicah. Še zdaj je nagajiv J In še sreča, da je malce zapihalo in razkadilo ozračje, da smo ga našli.

Ostali trije vulkani pa se držijo skupaj in dvigujejo svoje s snegom pokrite vrhove v divji misteriozni pokrajini Tongariro narodnega parka, ki je res strašljiva kot v filmih o Hobbitu in Gospodarju prstanov. Na vseh vulkanih so urejena smučišča, kjer lahko sredi našega poletja uživate v snežnih radostih.

Waitomo Caves: Sprva te jame niso bile na našem spisku želja, saj se nam vedno zdi, da imamo v Sloveniji že dovolj čudovitih jam in jih ne rabimo iskati še po svetu. Pa vendar smo slišali toliko lepega, brali mnenja navdušenih obiskovalcev, dobili celo popust za vstopnino od agencije za najem avtodoma, pa še v primeru dežja so jame odlična izbira, da dan vseeno dobro izkoristiš. Tako smo šli v jame in tudi sami prišli ven navdušeni.

Obiskali smo dve jami, Ruakuri Cave in osnovno Waitomo Glowwarm Cave. Te jame imajo nekaj edinstvenega na svetu – v njih živijo posebni črvi, ki se svetijo v temi. V delih jame, kjer živijo, je jama polna modro-belih kristalnih lučk, ki se svetijo po celem stropu. Te črvi imajo res zanimivo življenje. Spletajo dolge tanke pajčevinaste nitke, na katerih lovijo muhe in komarje. Žuželke pojejo, predelano hrano pa izločajo iz svojega telesa v obliki svetleče lučke. Res neverjetno.

Ruakuri jamo smo prehodili v okviru vodene ture. Je čudovita jama, zelo lepo urejena, polna stalagmitov in stalaktitov, stebrov in zaves, videli pa smo že tudi prve svetleče črve.

Najbolj čarobni pa so svetleči črvi v osnovni Waitomo Glowwarm Cave. Jama na začetku ni nič posebnega. Bistvo obiska pa je vožnja s čolnom po podzemnem jezeru oziroma reki. Pelješ se po popolni temi in v popolni tišini. Edina svetloba, ki se pojavi, so svetleči črvi, ki jih je na milijone, tik nad tabo, čisto blizu, kot zvezdno nebo v najlepši različici. Čarobno doživetje, ki napolni dušo. Fotografiranje je prepovedano, spodaj pa je uradna fotografija iz njihove spletne strani.

Wai O Tapu: Med jezerom Taupo in jezerom Rotorua se razprostira divja vulkanska pokrajina, ki je polna gejzirov, izvirov vroče vode in blatnih jezer. Marsikje se lahko ustaviš in možnosti za ogled vulkanskih jezer ter tudi kopanja v vročih izvirih je kar nekaj. Razlog, zakaj smo se odločili za ogled Wai O Tapu je bil Champagne Pool, ki je s svojimi živopisanimi barvami krasil vse prospekte. V resnici nam je bil všeč celoten park. Urejenih je kar nekaj sprehajalnih poti, izbiraš lahko med krajšim (1km) ali daljšim krogom (3km). Super jutranja rekreacija med vražjimi kraterji, žveplenimi tolmuni in barvitimi vulkanskimi jezeri s prav poetičnimi imeni – paleta slikarja, jezero šampanjec, opalno in smaragdno jezero. Vsa imena izhajajo iz barv, ki se prelivajo po teh jezerih in pogledi nanje so res čudoviti. Vonjave so sicer malce manj prijetne 🙂

Na drugi lokaciji ima park tudi ločeno blatno jezero in največji gejzir v okolici Lady Knox, ki sicer z malce pomoči pri aktivaciji izbruhne vsak dan ob 10h zjutraj.

Te Puia: Srečanje z Maori in njihovo kulturo je nekaj, kar v Novi Zelandiji res ne smeš zamuditi. Odločitev, kateri maorski center obiskati ni enostavna. Nekatere vasi organizirajo samo večerno maorsko prireditev z večerjo (za katero smo tudi iz več virov slišali, da je odlično doživetje), druge pa vključujejo tudi dnevne aktivnosti. Ker smo bili pod vplivom časovne razlike zvečer zelo hitro zaspani, smo se odločili za obisk Te Puia centra. Vstopnina vključuje maorskega vodiča, ki nam je povedal veliko o življenju in zgodovini Maorov, vodeni ogled po vulkanski pokrajini, kjer smo izvedeli tudi, kako še danes vročo vulkansko vodo uporabljajo za kuhanje in peko, ogled maorskega muzeja in predstavitev njihove šole izdelovanja maorskih izdelkov, v katero se lahko vpišejo le fantje maorske krvi, stari med 18 in 30 let.

Te Puia pa ima še nekaj – hišo kivijev, kjer smo prvič videli te plašljive ptice, ki živijo samo v Novi Zelandiji in so aktivne le v popolni temi. Še tukaj jih je bilo skoraj nemogoče videti, v naravi pa sploh ni mogoče.

Za zaključek smo bili še gostje maorske prireditve, kjer nam je skupina Maorov predstavila tradicionalne plese, igre, petje in seveda tudi slavno Hako, s katero so v preteklosti prestrašili marsikaterega nasprotnika in včasih zmagali v boju, še preden je do njega sploh prišlo.

Mount Maunganui: Glavni razlog, zakaj smo se ustavili tu, je, da tu živita dva simpatična Slovenca, ki sta nam pripravila najboljšo večerjo na potovanju (hvala za gostoljubje Jan in Rebeka). Ampak sedaj, ko vem, kako je tu lepo, bi se z veseljem še kdaj vrnila. Na peščeni plaži Mount Maunganui smo preživeli najlepše jutro in dopoldne v Novi Zelandiji. Bosi smo se sprehajali po plaži, iskali školjke v mivki in preskakovali valove. Zame idealna zima – tako lepo, prijetno. Iz minute v minuto je postajalo topleje, da smo se kmalu v kratkih rokavih nastavljali jutranjim sončnim žarkom in se zabavali s plesanjem Hake na plaži. Še sprehod na vrh gore Maunganui, pa je bila ura 12, da sploh nismo vedeli kdaj.

McLaren Falls: Tu mimo smo se peljali na poti iz Mount Maunganui proti Hobbitonu in splača se ustaviti tu. Vhod do slapov poteka skozi čudovit park ob jezeru in skozi gozd. Do slapu je kakšnih 10 minut hoje, ob potoku in čez pravi deževni gozd oziroma lahko rečem kar džunglo. Res neverjetno, v Novi Zelandiji je prava tropska džungla, sama praprot, palme in divje zelene barve. Mešanica, ki mi nekako ni šla skupaj z Novo Zelandijo, ampak očitno že gre, če je tu 🙂

Hobbiton Movie Set: Tudi Hobbiton sprva ni bil na naši list želja, saj nismo ljubitelji filmov o Hobbitu, Gospodarja prstanov pa sploh ne poznava. Doma sem brala o tem in priznam, zdelo se mi je čisto brezveze plačevati visoko vstopnino za štiri osebe, pa filmov sploh nisem gledala. Ampak ko si naenkrat tam in potuješ po tej divji skrivnostni pokrajini, se želje kar same pojavijo. Naenkrat smo začutili, da te hiške moramo videti. Na koncu nam je bil to najboljši del Nove Zelandije. Filmsko sceno z vasjo Hobbiton so postavili v idilično sanjsko pokrajino. Bolj zelena ne bi mogla biti. Med grički so zgradili vasico, s 44-Hobbit hišicami, vrtovi, drevesi in celo stojali za perilo, kjer se sušijo majhne obleke. Sprehajalna pot se vzpenja skozi celo vasico, pred tabo pa se odpira pogled na celo vas in jezero na sredini. V vseh pisanih barvah je vasica tako pravljična in čarobna, da smo bili čisto navdušeni.

Wellington in muzej Te Papa Tongarewa: Vse do Wellingtona na jugu smo se peljali predvsem zaradi muzeja Te Papa Tongarewa, ki je po nekaterih ocenah eden najboljših muzejev na svetu. No ja, smo rekli, ko smo muzej zapuščali. Saj je lep, vendar žal nič posebnega. Nekaj osnov o selitvah polinezijske civilizacije, Maorih ter naseljevanju Nove Zelandije smo spoznali, vendar pa smo obiskali že boljše muzeje. Če vas pot zanese tu blizu, vstopnina je brezplačna. Zvečer smo naleteli še na ognjemet v čast praznovanja maorskega Novega leta. Ognjemet bi moral biti že pred enim tednom, pa je v zaliv Wellingtona zašel kit in so z ognjemetom morali počakali, da se kit umakne in nadaljuje pot drugam.

Za konec še nekaj splošnih nasvetov za Novo Zelandijo:

Kupite karte za prireditve vnaprej preko spleta (za Hobbiton imaš vnaprej določen urnik in termini so lahko hitro polni, prav tako za maorske prireditve ali Waitomo Caves)
Cena hrane v trgovinah je podobna kot v Sloveniji (Pak’n’Save trgovina je nekakšen diskont, kjer smo našli vse za zalogo za en teden potovanja)
Avtodom je v Novi Zelandiji zakon!
Če vam čas dopušča, se na severnem otoku splača peljati do skrajno severne točke otoka, do Cape Reinga, kjer je čudovit svetilnik in razgled na vse strani – nam žal časovno ni uspelo, mogoče kdaj drugič.
Zabavajte se! Mi smo se – haka 🙂