Razgibana Lizbona

Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič

15.8.2015:  »Deset evrov,« je v polomljeni angleščini od mene zahteval voznik taksija, ki me je popeljal od letališča do hotela v poslovnem središču mesta.

»Ampak števec kaže 4,75 evra,« mu pokažem na taksimeter.

»Ne, ne, deset evrov,« je vztrajal pri svojem in pokazal na kovček, ki sem ga imela pri sebi.

Dobro, ne bom se prerekala z ostarelim Portugalcem, ki le za silo govori angleško, sem sklenila in plačala znesek – ob tem, da sem zahtevala račun. Seveda ga je napisal na roke. In seveda mi je drug taksist za isto razdaljo računal nekaj več kot štiri evre – toliko pač, kolikor je kazal števec.

Razgibana Lizbona v vseh barvnih odtenkih

To je prvi vtis današnje Lizbone, ki sicer na vsakem koraku izžareva svojo barvitost, pri čemer imam v mislih predvsem barvne fasade mediteranskih mestnih hišk, in odprtost, ki jo na nek način ponazarjajo še tako različni ljudje vseh barv in narodnosti, ki so prišli v to mesto po svojo priložnost – ali pa so v njem kar odrasli. Po drugi strani pa so prav mladi temnopolti najpogosteje videni prišleki, ki zjutraj pospravljajo svoje spalne vreče ali omote iz oblek, v katerih so prespali noč, izpred novoletno okrašenih trgovin, ki bodo zdaj zdaj odprle svoja vrata. Če se Lizbona za naše razmere dokaj pozno prebuja (kavarne in trgovine se navadno odpirajo ob 10. ali 11. uri dopoldne), pa je dokaj kmalu odprt zavod za zaposlovanje, kjer pred vrati stoji dolga vrsta ljudi že kakšno uro pred uradnim začetkom delovnika.

Evropska sedanjost že zakrila bleščečo preteklost

Kljub navedbi ene izmed turističnih agencij, da je Portugalska z eno nogo v evropski sedanjosti, z drugo pa v bleščeči preteklosti zlate osvajalske dobe, je danes veliko bolj zaznati prvo dejstvo. Evropska sedanjost torej, ki pa je daleč od rožnate. In če je znano, da je Portugalska s svojim več kot desetmilijonskim prebivalstvom ena izmed ekonomsko manj stabilnih držav članic EU, ki je že zaprosila za mednarodno pomoč in se sooča tudi z visoko nezaposlenostjo, pa je žal manj znano, da ime države izhaja iz besedne zveze Portus Cale, kar v prevodu pomeni »lep pristan«. Tako se je namreč imenovala grška in kasneje rimska naselbina ne ozemlju današnjega mesta Porto. Sama sem deželo in predvsem njeno prestolnico na daleč doživela kot čudovito, od blizu pa kot nekoliko izčrpano tvorbo.

Znameniti trg Rossio, ki je navadno tudi prostor za državna praznovanja.

Kot je sicer mogoče zaslediti v številnih prispevkih, blišč in beda v Lizboni res domujeta v istem času in prostoru, kar je mogoče doživeti denimo že ob sprehodu po starem mestnem jedru, kjer prostor med sicer prijaznimi granitnimi kockami zapolnjujejo odvrženi cigaretni ogorki, ob robu mestnih uličic pa vreče smeti čakajo smetarske tovornjake. Če bi bile v zabojnikih (teh sploh ni bilo videti), jih morda ne bi sem in tja raztrgali galebi in si postregli z ostanki. Tega seveda ne gre zameriti veličastnim pticam, ki s svojim predirljivim zvokom opozarjajo, da je čisto zraven mogočni Atlantik.

Skorajda nemogoče si je predstavljati, da je bila pred skoraj petimi stoletji Portugalska glavna ekonomska, politična in kulturna sila, njen imperij pa je segal na vse celine. Danes ta država ponuja predvsem priložnost za poslovneže, ki jih zanima njena nekdanja kolonija, hitro razvijajoča se – kar dvestomilijonska – Brazilija. Portugalska namreč predstavlja most za vstop tako v portugalsko govorečo državo na drugi strani Atlantika kot v severnoafriške dežele onstran sredozemskega morja. In če je v 15. stoletju Portugalski odprl vrata v svet pomorščak Vasco da Gama – ta je deželi omogočil tudi pomorsko trgovinsko povezavo z Indijo – se zdaj z njegovim imenom ponaša ne le (simbolično) največji most v Evropi, ki z dobrimi 17 kilometri prečka reko Tejo, ampak tudi (ironično?) veliko nakupovalno središče v osrednjem delu lizbonske poslovne četrti. Slednja je v celoti del zase in jo je le težko povezati s sicer tudi precej oddaljenim starim mestnim središčem, ko pa človek stopi v natrpano gigantsko trgovsko središče, je slika povsem zmedena. Koliko revščine na eni in koliko bogastva na drugi strani!

Pregrešno draga pristnost

Ko o svojih mešanih občutjih v tem več kot polmilijonskem mestu, ki je obenem tudi najtoplejša prestolnica v Evropi, zaradi prijetnih temperatur pa sem v decembru občasno nosila le topel pulover, povem naključnemu znancu, ki živi na severu države, v Lizboni pa je študiral, mi odvrne, da je življenje na periferiji še težje kot v glavnem mestu. Mladi tako navadno takoj po študiju, če le imajo priložnost, odidejo s trebuhom za kruhom (ali sodobneje: z možgani za kariero) v tujino, najraje kar čez lužo. Tisti, ki ostajajo doma, pa pač pristajajo na slabo plačana dela oz. na največ tisoč evrov za trdo mesečno delo. Po drugi strani so cene v trgovinah zelo podobne našim, če ne ponekod še nekoliko višje. Zagotovo pa je dražje razkošje. Tako sem denimo samo za poldrugi deciliter naravnega pomarančnega soka odštela dobre štiri evre. Kljub odličnemu okusu pristnih portugalskih pomaranč se mi je to zdelo pregrešno veliko.

Lizbona se ponaša z marsikatero občudovanja vredno zgodovinsko stavbo

Da ne omenjam, da je treba vsako stvar plačati: plačljiv je bil internetni dostop v hotelu, čeprav je skorajda povsod po Evropi že brezplačen, doplačati pa sem morala tudi dva evra na noč za sobo, in sicer za ekološko naravnanost oz. za nadaljnje ukrepe energetske učinkovitosti, ki so si jih – ali si jih pa šele bodo, tega ne vem – omislili v tem »ekohotelu«. »Ekohotel« zato, ker me je na mizici v hotelski sobi pričakal zelen letak, ki je sporočal nekaj o njihovi okoljski ozaveščenosti, bistvo pa je bilo, da je tuje goste vabil v naravni park Monsanto, enega največjih urbanih parkov na svetu, kamor spada tudi del mesta Lizbona. Vsega tega niti ne bi pisala, če ne bi opazila, da v hotelu povsem pretiravajo z ogrevanjem prostorov in da imajo absolutno preveč razsvetljave.

Bistvo mojega obiska novoletne Lizbone je bila sicer ekokonferenca, na kateri je bilo govora predvsem o varovanju voda. Ni naključje, da je evropski dogodek na dano temo potekal prav na Portugalskem, saj je država poleg drugih mediteranskih držav zaradi spreminjanja podnebja precej izpostavljena nevarnosti pomanjkanja pitne vode. Po drugi strani država slovi po dobrem vinu, zadovoljila pa bo tudi ljubitelje morske hrane. Mene, kot izjemno ljubiteljico sladkarij, so obsedli tradicionalni portugalski kolački pasteis de nata, majhni zlato rjavi jajčnosmetanovi kolački, bogato posuti s cimetom. Dobesedno z enim v ustih sem se tudi poslovila od razgibanega mesta 2600 kilometrov od doma.