Sigiriya, osvajanje levjega ponosa – potopis Šri Lanka, 1. del

by

4.1.2015: Priprav je bilo konec in po skoraj 15-ih OLYMPUS DIGITAL CAMERAurah v zraku smo končno prispeli na Šri Lanko. Ja, let je bil dolg, iz Benetk preko Istanbula in Maldivov, ampak v resnici je minil zelo hitro. Moderna letala in potniki, veliki in majhni, ki na poti uživamo vsak v svoji tablici, kjer si lahko izbereš svojo vrsto zabave, igrico, film, risanko ali glasbo. Hkrati je bil let nočni, tako da smo nekaj ur tudi odspali. Z zajtrkom so nas prebudili malce pred Maldivi, tako da smo imeli še lep jutranji razgled nad koralnimi otoki in razkošnimi otoškimi letovišči.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Na Šri Lanki pa se je začelo po šrilanško – počasi. Za prve štiri dni smo najeli šoferja in dobili naj bi se pri izhodu iz letališča. Iskali smo se skoraj eno uro, pa letališče sploh ni veliko. Po treh telefonskih klicih in poskušanju dogovora v polomljeni angleščini, smo se končno našli. Ne vem, kako nam je uspelo najti drugi, stranski izhod iz letališča, šofer pa nas je čakal pri glavnem. Vendar nam je uspelo. Dobili smo super nov kombi z ogromno prostora in prijaznega šoferja z imenom Buddika.

Naš cilj prvega dne je bil doseči Sigiriyo, kar je pomenilo dobre štiri ure vožnje. Kilometrsko razdalje niso velike, toda povprečna hitrost vožnje je resnično 30-40km/uro. In še sreča, da nismo vozili sami, saj je promet na cestah divji. Povsod ogromno avtov, avtobusov, tuk-tukov in tovornjakov. Brez prehitevanja v škarljice tu ne prideš nikamor. Vendar se človek vožnje in prehitevanja hitro navadi. Šofer pač malo potrobi in gremo po desni naprej. Pravilo večjega zmaga in je stvar elegantno rešena, čeprav včasih v tri ali štiri vzporedno na ozki cesti.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

V Sigiriyo smo prišli pozno zvečer in utrujeni od dolge poti skoraj v trenutku zaspali na kraljevskih posteljah prekritih z mrežo proti komarjem. Zjutraj smo se zbudili nenaspani in kar malce zmedeni zaradi ure in časovne razlike. In zunaj? Dež in to močan dež, da so bile povsod luže. Ker časa za čakanje na sonce tudi na tem potovanju nismo imeli, smo se kljub dežju odpeljali do svete levje skale. V nahrbtnik smo spakirali dežnike, palerine in se vseeno pogumno odpravili proti vrhu skale. Sreča spremlja pogumne in nenadoma je dež ponehal, vsaj za nekaj minut. Sprehajali smo se čez vrtove, potem pa začeli z vzpenjanjem čez nešteto stopnic in spet je začelo deževati. Odprli smo dežnike in nadaljevali pot proti vrhu. Stopnice do vrha so kar divje, nekaj časa vklesane v steno, potem pa kovinske, postavljene ob rob skale. Sicer je povsod ograja, toda ko se takole vzpenjaš, je pogled skozi stopnice kar strašljiv. Ob najbolj strmi poti navzgor, ko je tudi najbolj deževalo, sta se nam priklopila dva “vodiča” pomočnika, ki sta naenkrat začela skrbeti za otroka in jima pomagati. Domačini nas turiste povsod najdejo, da bi nam pomagali in s tem zaslužili nekaj denarja. In potem se jih je skoraj nemogoče znebiti.

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Sigiriya je najbolj znana in tudi najbolj obiskana turistična znamenitost Šri Lanke in ena prvih svetovnih znamenitosti, ki jih je pod okvirje vzel UNESCO. Ime v sinhalščini pomeni “levja skala”, na kar spominjajo levje šape na sredini vzpona. Skalnati osamelec se dviga skoraj 200 metrov nad nižino. Večino zgodovine je bil tukaj budistični samostan, v petem stoletju pa je bila kratek čas tudi prestolnica v času vladanja kralja Kashyape. Poleg izjemne lokacije, razgleda iz skoraj 200 metrov visokega skalnatega osamelca in adrenalinskega vzpona so zelo zanimive tudi stenske poslikave (freske) na navpični skali, ki naj bi nekoč pokrivale površino kar 140 X 40 metrov (trenutno je ohranjenih še nekaj kvadratnih metrov) in ki prikazujejo ženske, njihov pomen pa je še vedno nepojasnjen.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Skalo in vrh smo kljub divjemu nalivu uspešno osvojili. Sicer z dežniki v rokah in premočeni do kosti. Videli smo kraljevi bazen poln vode, razgleda na okolico pa v dežju ni bilo. Mogoče pa še kdaj drugič? 🙂

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Po vzponu smo imeli v načrtu jahanje slonov. Že doma sva otrokoma omenila, da dajo slonu, ki ga turisti jahajo, na hrbet kovinsko ograjo, ki zanj ni ravno prijetna. Ko sta to v živo videla, je bila ideja o jahanju takoj pozabljena. Nista želela, da slona boli. Poleg tega pa je slon v živo res tako ogromen, da niti nista hotela na njega. Hitro smo se dogovorili, da bomo slone šli rajši gledat v njihovo naravno okolje v okviru narodnega parka.

Ker je še vedno deževalo, smo se odpravili na pot proti mesti Kandy, o zanimivostih na poti in v samem mestu pa več TUKAJ.

Vse slike so narejene s fotoaparatoma Olympus OM-D EM-1 in TG3, ki ju je posodilo podjetje Avtera.