Sumatra 2016, 1.del – Ljudožerci in povabilo na poroko

by

Naša avantura po Sumatri se je začela v Medanu, na letališču Kuala Namu International (KNO), kamor smo prispeli iz Singapurja (via letališče Batam). Sicer prav nič avanturistično, bolj turistično, saj smo si zaradi zelo optimističnega plana za prva dva dni vnaprej najeli avto s šoferjem. Na Sumatri sta dva večja organizatorja prevozov za popotnike: Mr.Rega (regavia@yahoo.com) in Mr.Darmavan (dmawan_skl76@yahoo.com). Sproti smo se na potovanju obračali na oba in še takrat, ko smo za ponudbo spraševali koga tretjega, se je izkazalo, da se le-ta spet obrača na enega od njiju. Za prve dva dni smo avto s šoferjem rezervirali pri Regi, ki je vsaj malo pokazal interes za pogajanje pri ceni (drugače so cene kar fiksne).

zemljevidmedan

Tako nas je na letališču v Medanu pričakal simpatičen mladenič Edo (izg. ej-du), z odličnim znanjem angleščine, velikim smislom za humor, čveka na potenco, poln energije, s kodri v Jamajka stilu in nasmehom do ušes. Že po nekaj urah vožnje je priznal, da je musliman, vendar ne-tipičen: je svinjino, spije kakšno pivo za zdravje, doma ima ženo, vendar hkrati tudi eno Američanko redno na liniji, ker ga res ne pusti na miru in človek pač mora uživati v življenju, kar se mu ponudi 🙂

Še isti dan smo želeli priti do jezera Toba in če bi bila sreča res na naši strani, bi mogoče ujeli tudi trajekt za na otok Samosir. Vožnje je bilo 4-5ur in v pristanišče Parapat smo prišli točno ob 20h, ko naj bi odpeljal zadnji trajekt. V pristanišču smo ugotovili, da naj bi uradno zadnji trajekt odpeljal že celo ob 19:30h, toda bil je ravno petek zvečer in še teden praznovanja po ramadanu, zato je vozilo več trajektov. Naš je odpeljal okoli 21:30h. Bila je tema, sprehajali smo se po pristanišču gor in dol, kupili nekaj hrane na stojnicah, en starček nas je povabil na partijo šaha v gostilno (zmaga za Slovenijo 4:0) in komaj utrujeni od dolgega dneva smo komaj čakali, da pridemo do postelje.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zjutraj smo zgodaj vstali. Malo težko, saj smo bili še utrujeni od cele poti in časovne razlike, toda nekako si kar ne dovolimo predolgega prilagajanja na potovanju. Boljše šok terapija nekaj prvih dni, pa si hitro noter v uri novega časovnega pasa. Za dobro jutro sem šla na vrh terase in ker so vse nastanitve v Tuk-Tuku ob obali otoka, imaš z višine čudovit razgled na jezero. Jezero Toba je v resnici v kraterju ogromnega vulkana in je največje v Indoneziji ter celotni jugovzhodni Aziji. Otok Samosir pa je otok v središču kraterskega jezera. Res lepo.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Glavni razlog, zakaj smo si želeli sem, je ljudstvo Batak. Bili so ljudožerci. Lovili so hudobneže in kriminalce in jih za kazen pojedli. Zanje pa je značilno tudi to, da so gradili posebne vrste hiš, z visokimi špičastimi strehami. Nanje si splezal po lestvi, v spodnjem delu pa so imeli živino (koze, kokoši in vodne bivole, ki so jih uporabljali za delo na riževih poljih). Batak ljudstvo je bilo zelo lepo oblečeno, v pisane barve, imeli pa so tudi svoj tradicionalni ples z lutko, ki uprizarja njihovega kralja. Ritem jim dajejo bobni, plesalci pa v ritmu na hitro stopicajo ter hkrati migajo z rokami v zraku, ženske z dlanmi, moški pa s prsti. Za obiskovalce ples uprizarjajo v Batak muzeju na severu otoka (vsak dan ob 10:30h, ob petkih in sobotah pa še dodatna ob 11:45h). V muzeju je še nekaj hiš, ki si jih lahko ogledaš in razstava osnovnih značilnosti Batak ljudstva, vendar nič posebnega.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ogledali smo si tudi eno najbolj obiskah točk na otoku, King Siallagan’s Stone Chair. To je vasica z nekaj hišami, ena izmed hiš je hiša ljudožerskega kralja Siallagana, na sredini trga pa nekaj kamnitih stolov, kjer so sodili kriminalcem. Sojenje se je vedno končali s krutim ubojem ter krvavim kosilom začinjenim s svežim ingverjem.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Dandanes kanabalizma na otoku ni več. No, vsaj upam, da ne več 🙂 Bili smo eni redkih belih obiskovalcev otoka. Veliko turistov, toda večinoma Indonezijcev, ki pridejo na vikend počitek. Ja, edini belci in tako očitno velika atrakcija, še večja kot kraljeva hiša. Vsi so se hoteli slikati z nami, z vsakim od nas in bilo jim je nemogoče pobegniti. Otroka so mi kar »ugrabili«, ju postavljali poleg svojih otrok in sebe, delali selfije in družinske slike… Ena teta je naši 10-letnici dala v roke kar dojenčico, samo da jo je držala za fotografiranje. Res neverjetno. In to se nam je dogajalo cel dan… no, in v nadaljevanju celo potovanje…

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Malce pozneje pa se je zgodilo nekaj, kar nikakor ne moreš načrtovati. Nekje na poti nas je ustavili promet in ogromno ljudi na cesti. Le kaj se dogaja? Edo je rekel, da je verjetno poroka in da so Indonezijci zelo odprti, da se lahko ustavimo, če želimo. In smo se. Prišli smo blizu in takoj so nas povabili naprej – come, come.. Vsi zelo lepo oblečeni, v pisana tradicionalna oblačila, levo na tleh so sedele starke, desno vsi povabljenci, med njimi ženin in nevesta. Hitro so na »pobrali« in nas peljali čisto do njiju, da sta se lahko slikala z belima otrokoma. In naenkrat smo ostali med njimi, povabljenci in skupaj z njimi, plesali tradicionalne Batak plese. V plesu so ženske in moški hodili pozdravit in poljubit ženina in nevesto in na isti način so jima nosili tudi darila –  kar denar, velike bankovce, večinoma največjega za 100.000 IDR, kar je okoli 8€. Res zanimivo, videti lokalni običaj in celo biti del njega. Zelo smo se zabavali.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Na poti raziskovanja otoka smo se ustavili še na plaži White beach, si odpočili za kakšno urico. Žal je ravno deževalo, tako da se nismo kopali, toda plaža je bil polna indonezijskih turistov, kot poleti na našem morju. Ker nas je do današnjega cilja mesteca Singkil čakalo še vsaj 6 ur vožnje po ovinkastih slabih cestah, smo okoli 15h zapustili otok Samosir. Vzpeti smo se morali na vrh kraterja, na prelaz, kjer je razgledni stolp in čudovit razgled na jezero in še en vulkan na robu kraterja. Čeprav na hitro, mi ni žal, da smo obiskali jezero Tobo in otok Samosir. V slabem dnevu smo doživeli veliko več, kot smo pričakovali in spet lahko rečem samo to: neverjetno, koliko vsega se lahko zgodi na potovanju samo v nekaj urah.

Pot smo nadaljevali na otočju Banyak, več o našem potovanju po Sumatri si lahko preberete tukaj.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA