Zahod ZDA – en teden po parkih Zahodne ZDA

by
Greste z nami na podobno turo čez 1. maj 2024? Več TUKAJ

Za zaključek našega potovanja okoli sveta smo želeli malce obuditi spomine na zahod Amerike, kjer smo že velikokrat potovali, ko sta bila otroka še dojenčka oziroma veliko manjša. Zahod Amerike naju nekako vleče. Tu sva bila že leta 2005, še sama, potem 2008 v troje, pa 2011 in 2015 že štirje. Ampak nekako se otroka ne spomnite veliko – le zakaj, saj sta imela že več kot 1 leto 😊

Tako me je doma zagrabila nostalgija, da si želim spet videti zahod Amerike, zato smo iz Havajev leteli v San Jose, mesto južno od San Francisco. San Francisco smo že večkrat obiskali. Žal letos za ponovni obisk ni bilo časa, čeprav meni osebno San Francisco velja za najljubše mesto zahodne obale – več v članku na tej povezavi.

V San Joseju smo najeli avto in se peljali do parka Yosemite. Čeprav je bil že konec julija, so prelaz Tioga odprli komaj nekaj dni nazaj. Zaradi rekordne količine snega je bil prelaz zaprt vse do srede julija, vode pa je največ v zgodovini in je vse neverjetno zeleno, tudi tam, kjer je normalno puščava in vse suho. Celo jezera so ponovno nastala tam, kjer jih ni bilo že desetletja. V park smo vstopili na zahodni točki, cesta se počasi vzpenja, na vrhu se odpre pogled na prostranstvo in neskončne gozdove. Veliko je še mrtvih dreves, posledice največjega naravnega požara leta 2013 so še vidne.

Najprej smo našli razgled na Half Dome, potem pa se peljali do Toulumne Grove, ki je čudovit dom kar nekaj velikanskih sekvoj, ki so stare tudi več kot 2000 let. Pohod traja približno 45 minute v eno smer, najprej navzdol, nazaj pa navzgor. Kljub višini je pot obvladljiva, zelo prijazna, zanimiva in ob branju poučnih tabel hitro mine. Cilj poti pri sekvoji, skozi katero so mnogo let nazaj naredili tunel. Točno ta sekvoja je nažalost zdaj že odmrla. Se je pa zanimivo sprehoditi skozi tunel.

Naprej smo se peljali do Olmsted Point, uživali v razgledu, si privoščili malico ob enem od jezer ter nadaljevali pot do Toulumne Meadows. Sprehodili smo se po urejeni sprehajalni poti čez gorska mokrišča, opazovali razglede, jezera ter travnike, ki so komaj zaživeli po dolgi zimo. Rastline so bile še vse nežne, popki sveži, cvetovi so se komaj odpirali. Povsod so bila opozorila, ki so prosila obiskovalce, naj na travnike ne hodijo ravno iz tega razloga, saj se narava šele prebuja po zimskem spanju. Mirno, lepo je bilo.

Pot smo nadaljevali čez Tioga pass proti izhodu na vzhodni strani parka. Tu so bili razgledi najlepši, gore res visoke in blizu, gorska jezera čarobna, ob cesti pa končno tudi sneg, da smo se lahko sredi vročega poletja okepali in igrali na snegu.

Park Yosemite je res lep, velik in odličen tudi za večdnevni obisk in planinske pohode. Mi smo park obiskali že večkrat, tako je lahko na tej povezavi preberete še kaj več.

Ko zapustiš park zasnežen Tioga Pass in park Yosemite, se cesta strmo spušča in v daljavi že zagledaš Mono Lake. Še eden izmed delov zahodne Amerika, ki nama ostaja v zelo lepem spominu in se sem radi vračamo. Mono Lake je prav posebno jezero, polno apnenčastih tuf, ki se odsevajo v vodi. Temperature se naenkrat dvignejo na 40 stopinj, puščava okoli jezera je bila letos vsa zelena in nivo vode v jezeru višji, kot se spomnimo. Zanimivo, kako se narava spreminja z leti.

Nazadnje smo potovali tu mimo leta 2011, pa tudi leta 2015, več na spodnji povezavi,  smo pa sedaj z veseljem obujali spomine – tudi s fotografiranjem 🙂

Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno in celo cesta do zgodovinskega parka Bodie se je ravno nekaj tednov pred našim prihodom odprla, tako da smo park po 12-letih ponovno obiskali. Bodie ima zame res en poseben čar. Leži sredi puščave, na zelo težko dostopnem terenu, kjer je cesta večino časa leta zaprta zaradi snega. Bodie velja za nekakšno mesto duhov. Leta 1859 so tu našli zlato in do leta 1880 je imelo mesto že okoli 10.000 prebivalcev. Takrat je zlata zmanjkalo in prebivalci so mesto zapustili skoraj dobesedno čez noč. Danes je še marsikaj tako kot na predvečer zapustitve – razen kosila ni na mizi. Mesto je kot zamrznjeno v času. Vidimo lahko cerkev, šolo, več salonov, vstopimo v hiše in vse je res lepo ohranjeno.

Tokrat nas je Bodie resnično presenetil, saj je bilo vse zeleno in v visoki travi, pa čeprav se nahaja sredi puščave. Tudi rangerji v parku so potrdili, da ne pomnijo leta, da bi bilo v mestu toliko snega in vode ter da bi bilo mesto tako zeleno še v mesecu juliju. Za primerjavo tale slika obujanja spominov, prva iz konca maja, leta 2011, druga pa od zdaj, julij 2023. Pa otroci tudi rastejo 😊.

Prenočitev smo si našli v kraju Mamooth Lakes, v mondenem starinskem hotelu ob smučišču Mamooth Lakes, ki je obratovalo tudi konec julija. Smučali sicer nismo, smo si pa privoščili kopanje v zunanjem bazenu z razgledom na smučišče. Naslednji dan smo napolnili rezervoar s poceni gorivom v indijanskem rezervatu v Bishopu (prihranek je res velik) ter nadaljevali vožnjo vzhodno ob verigi Sierre Nevada naprej proti Lone Pine. Ob poti smo se najprej ogledali še brezplačen muzej Eastern California, kjer smo spoznali nekaj o zgodovini in življenju v tem krajih.

Ustavili smo se še v Manzanar National Historic Site, ki je postavljen v spomin na 110.000 moških, žensk in otrok z japonskimi koreninami, ki so leta 1942 po napadu Japoncev na Pearl Harbor morali zapustiti svoje domove in živeti v taborišču sredi puščave. Nam je bil obisk tega taborišča še toliko bližji, saj smo se ravno vrnili iz potovanja po Japonskem ter le nekaj dni nazaj obiskali tudi  Pearl Harbor. Življenje nedolžnih ljudi v puščavi, kjer so vremenske temperatura krute tako poleti kot pozimi, je bilo res težko.

Sredi dneva smo prispeli v Lone Pine in si privoščili naš tradicionalni postanek v restavraciji Mt.Whitney. Vedno, ko potujemo tu mimo, si privoščimo klasičen ameriški burger v družbi slavnih hollywoodskih zvezdnikov iz kavbojskih filmov na steni. Tokrat smo si v mestu ogledali še simpatičen muzej Western Film History, kjer smo videli kar nekaj filmskih rekvizitov in spoznali, kako so snemali kavbojske filme in koliko so jih posneli v tej krajih okoli Alabama Hills.

Seveda smo se odpeljali tudi v puščavo, pod Alabama hills, proti vznožju gorovja Sierra Nevada in se še sami malce izgubili na puščavskih brezpotjih in uživali v divji puščavski vožnji.

Popoldne smo nadaljevali vožnjo proti Death Valley ‐ Dolini smrti, kjer smo prvič v življenju začutili peklensko temperaturo 51°C. To je pa ekstrem, da komaj zdržiš nekaj minut na zraku. Piha tako vroč veter, da te peče po obrazu in koži. Mobitel pa zaradi vročine po nekaj minutah ugasne in ne zmore več. Tako se v dolini smrti tokrat nismo preveč sprehajali in smo jo rajši le prevozili. Ustavili smo se na Bad Water in spet začutili najnižjo depresijo na svetu, občudovali barvito Artists Palette in tik pred sočnim zahodom pogledali tudi na Zabriski Point.  Več o Dolini smrti iz prejšnjih potovanj tudi tukaj.

Ko smo zapuščali Dolino smrti, je zašlo tudi sonce in v temi smo se peljali do zabavnega, pisanega Las Vegasa, ki je bil pozno zvečer buden bolj kot sredi dneva. Povsod svetlobni učinki, pisani laserski žarki iz hotelov, glasna glasba iz nočnih klubov in klasična glasba ob vodometu pred hotelom Bellagio. Ogledali smo si tudi najnovejšo pridobitev Las Vegasa, kroglo oz. največjo okroglo dvorano Sphere, kjer je barviti svetlobni šovi s 3D učinki menjajo kar na nekaj minut. Parkirišče zraven krogle je skoraj nemogoče dobiti, saj je to trenutno največja atrakcija Las Vegasa. Tako smo za nekaj minut samo ustavili avto ob robu ceste, ob znaku »dela na cesti« in vseeno uživali v spektakularnih svetlobnih šovih.

V Las Vegasu se je moja ameriška tura obujanja spominov zaključila. Zahod Amerike je vedno čaroben in naravo nekaj posebnega, da se z velikim veseljem vračam sem. Ostali člani družine so imeli še dodatne 4-dni za ogled različnih nacionalnih parkov, kot so Grand Canyon, Bryce Canyon, Zion, Lake Powell in Antylope Canyon. Za konec še vožnja do Los Angelesa, od koder smo preko Varšave leteli nazaj domov. Več o tem delu pot pa drugič.