Vikend kampiranje blizu doma

by

Ali ne veste, kaj bi počeli ta vikend? Mi smo se nekaj tednov nazaj odločili, da preizkusimo nov šotor in se odpravili kampirat za eno noč na obalo. Za družbo smo se dogovorili s sosedi, okvirni plan pa nekako sproti prilagajali razpoloženju štirih majhnih otrok, ki so se zabavali z nami. Naš prvi cilj v soboto zjutraj je bil Rakov Škocjan, kraški čudež narave, kjer nisem bila že od otroških let. Pravijo, da je to prava šola na prostem in res nas je narava vse prijetno presenetila. Samo nekaj kilometrov stran od avtoceste, vse zeleno, tišina, divji ovinki reke Rak, ki se spretno vijejo od Velikega naravnega mostu do Malega naravnega mostu, vmes pa prepadne jame in divji kanjoni, ki jih je izdolbla reka. Razgledi so dih jemajoči, poti vlažne in strme, tako da smo otroke kar močno držali za roke. Otroci so najbolj uživali ob metanju kamnov v vodo in tekmovali, kdo kamen zaluča najdlje. V parku smo se sicer kar težko znašli, saj so znamenitosti in poti do njih bolj slabo označene. Tudi Veliki most se nam je spretno skrival, dokler ga končno nismo izsledili in ugotovili, da smo se v bistvu že trikrat vozili čezenj. In spet samo žuborenje vode, petje ptic in kvakanje žab…

Naprej nas je pot vodila proti slovenski obali, v Piran na sladoled in kavo ter v Lucijo na kampiranje.

Postavljanje šotora je bilo pravo doživetje, še posebej za najina otroka, ki sta šla na kampiranje prvič. In najboljši del vsega zračne blazine v šotoru, ki so služile kot odličen trampolin.

Premagala nas je lakota in ker je maj mesec špargljev, ga ni boljšega od specialitet z divjimi šparglji – jedli smo šparglje na tisoč in en način, na pici, v pašti, rižoti in ob mesu. Za zaključek dneva pa še sončni zahod ob morju in gledanje nogometne tekme na velikem ekranu v kampu – izpolnitev sanj vsakega 8-letnika in atijev.

Naslednje jutro smo se sprehodili ob morju v smeri proti solinam, se ustavili na igralih, na izvirnem fitnesu na prostem, ki ga nekateri ljudje jemljejo zelo resno (mi smo ga malce manj), prešteli vse konje in koze v ogradi pri “Ribiču Pepetu” in pregledali vse ladje, ki jih obnavlja prijazen ladjar.

Podrli smo šotore in se odpeljali do mesteca Koštabona v slovenski Istri. Naš cilj je bil poiskati slap Supot. Hodili smo in hodili, pa nič. Na poti smo srečali še štiri pogumne popotnike, ki so obupali, preden so cilj dosegli. Kaj pa mi? Vztrajali smo in k vztrajnosti nekako prepričevali tudi otroke, čeprav nismo zagotovo vedeli, ali sploh hodimo v pravo smer. Po skoraj eni uri hoje končno zaslišimo šumenje, prepričani, da je to naš slap, pa je sledilo razočaranje: bil je samo veter in šelestenje listov. Našli smo prepadno steno, slapa pa žal ni bilo, ker je bilo premalo vode. Vseeno je bil to čudovit izlet v naravi. Srečali smo zelo prijazne domačine, se najedli slastnih češenj, ob poti pa je cvetelo toliko materine dušice, kot je že dolgo nisem videla.

Utrujeni od hoje in sestradani smo razmišljali še samo o tem, kam bi šli na kosilo. V Koštaboni so domačini rekli, da ne bo nič s hrano. Peljite se malo naprej, so rekli. In smo se. Slovenska Istra je polna lepih starih kraških vasic, ki se razprostirajo vsaka na svojem hribčku. Najvišja točka tega dela Slovenije predstavlja vas Pomjan. In ravno tu se cesta nekoliko dvoumno razcepi, da ne veš ali gre glavna cesta desno ali levo. Še sreča, saj smo skoraj pomotoma zavili desno, kjer je tudi tabla za Istrsko klet Pomjan. Dejstvo, da jedilnika sploh nimajo in da njihove stene krasijo priznanja petih sončkov iz Nedela, nas je kar malce prestrašilo, da tole ne bo za naš žep. Pa ni bilo nobene sile. Naročili smo vse možne istrske specialitete, začenši z govejo juhico in bobiči, njoki s tartufi, domačimi ravioli s tartufi, čripnjo – meso iz podpeke v teranovi pomaki ter fuže s kokošjo in divjimi šparglji. Zraven pa še slasten doma pečen kruh in kozarec rešofka. Kosilo za prste obliznit in okus po tartufih je trajal še celo pot do doma. Doživetje, ki ga po lastni izkušnji vsem toplo priporočam.