Brezmejnost Namibije – 2. del (kampiranje v divjini)

Osmi dan se je začel povsem običajno. Vožnja, vožnja, vožnja. Odpeljala sva se iz Shepherds campa proti Ausu, kjer sva trem otrokom z bonbonom polepšala dan. Kakšno veselje! Na poti do Luderitza so naju spremljali divji konji, da pa sva si pot naredila še bolj zanimivo, sva se nekaj časa z avtom po brezpotju podila za nojem (ati vozi tako počasi, da nama je kmalu ušel). Ko sva si zaželela nekoliko raztegniti mišice, sva preizkusila najino srečo z iskanjem diamantov na hribčku kakšen kilometer stran od glavne ceste. Na žalost (verjetno na srečo) sva ostala praznih žepov.

V Luderitzu sva si ogledala Shark Island (včasih je bilo tam koncentracijsko taborišče), nato pa naju je preko Couchsurfinga sprejel Paulus, ki naju je peljal na ogled ribiške tovarne. Igrali smo biljard (obakrat sva izgubila), pili pivo in slovenski šnops, z atijem pa sva mu za piko na i pokazala, kako se pleše polko in valček. Naj tudi Namibijci spoznajo Avsenika.

Naslednji dan sva si ogledala Diaz Point, kjer sva opazovala flamingote, tjulnje, na otoku stran pa sva videla majhne črne pikice – pingvine. Pravijo, da jih je sedaj sedem tisoč, včasih pa jih je bilo celo sto tisoč. Takrat mi je bilo žal, da sabo nisem vzela daljnogleda, fotoaparata ki dobro zoomira ali pa si doma kupila vsaj očala ali leče.

V Kolmaskopu si ogledava mesto duhov, nato pa odrineva po stranski cesti (imenovala sva jo ž-cesta) do depresije Koichab, proti mestu Aus. Po približno 140 km vožnje pa tragedija!!! Sipina je zasula najino pot! Deset kilometrov pred ciljem! Levo sipina, naravnost pa ograja nekega farmarja. Odločiva se, da poskusiva ob ograji, nekje jo namreč mora biti konec. Ampak ne! Po tridesetih ali štiridesetih kilometrih, ko sva prečkala že tri gore in se spretno ognila desetim okostjem oriksov, sva obupala in se približno 15 km peljala nazaj po brezpotju, kar prečno, vse do sipin. Je bilo že prav, da sva se izgubila. Najbrž je bil to edini način, da sva preživela najlepšo noč. Ogenj, večerja, pivo, ukulele, petje, sipine (obarvane z zadnjimi sončnimi žarki) in kasneje na milijone zvezd. Lepše kot na vseh razglednicah.

Po isti poti kot sva prišla, sva se v ponedeljek odpravila nazaj – mimo depresije do glavne ceste in nato do mesta Aus. Ponovno sva ob poti videla “najinega” noja, kasneje sva pa enega poskusila tudi na krožniku. Odlično! Pot sva nadaljevala proti severu, prenočila pa sva na čudoviti preriji polni konj in umazanim bazenom.

Na poti do Sesriema sva se ustavila pri gradu  Castle Duwisi. Grad v Namibini? Ja, Američanka je spoznala bogatega Nemca in si zaželela grad, kjer ga še ni. Zakaj pa ne? Joj, babe!

Kamp nama pri Sesriemu sprva ni bil najbolj všeč, drug je bil predrag, zato sva se še dobro uro vozila naokoli, a na koncu sva pristala prav v tem prvem kampu. Pa sploh ni bil tako slab. Imeli so bazen, kjer sva spoznala zabavne in zgovorne Južnoafričane. Tri družine (6 odraslih in en študent). Seveda se prijateljske vezi najbolje spletejo s slovenskim šnopsem. Ni bilo dolgo, ko so že vsi znali govoriti slovensko: “Na zdravje!”, oni pa so nama v zahvalo ponudili steklenico njihovega vina.

Dvanajsti dan najinega potovanja se je zgodil čudež. Deset minut čez šest sem zbudila atija in mu rekla, da je čas, da vstaneva. Jaz, ki tako rada dolgo spim! Čas je bil, da se odpraviva proti sipinam v Sossusvlei in poskusiva ujeti vsaj še malo sončnega vzhoda. Tega sva vseeno zamudila, a nič zato. Ustavila sva se pri prvi sipini, pojedla zajtrk, vzela ukulele in se bosa odpravila na vrh. Ni tako lahko! Dobro uro sem potrebovala, da sem naredila kakšnih dvesto ali tristo metrov nadmorske višine, ati pa je vmes že obupal. Ampak se je splačalo – čudovit razgled in glasna pesem na vrhu. Dopoldan sva prebila ob vožnji med sipinami, popoldan in večer pa ponovno ob bazenu z Južnoafričani.

Trinajsti dan, nesrečni dan. Hladilnik ne dela! Zmenila sva se, da nama ga popravijo v Swakopmundu. Na poti do tja sva zagledala velik stolp in se odločila, da greva pogledat, kaj to pravzaprav je. Cesta ni vodila do stolpa, midva pa sva se vseeno odločila, da ji slediva. Na karti vidiva, da gre pot naokoli, a take stranske ceste imava midva najraje in to kar skozi osrčje puščave Namib. Malo pred vasjo Goabeb opaziva tablo, na kateri piše MIRABIB CAMPING. Sredi puščave? Saj nisva že več kot sto kilometrov srečala nobenega avta! Tam pa naju je pričakala pravljica. Mogočna gora, ob njej pa zapuščen kamp. Nešteto skal, v skalnatih luknjah  pa kamnite mize, stoli in leseni WC-ji na štrbunk. Hm… le koliko živali mora tukaj živeti med skalami, glede na to, da bi vsaka luknja lahko bila brlog za manjše in tudi večje živali. Pa sva obdržala pogum, šla malo poplezati in na skalah previdno opazovala, iz katere strani nama bo zarjovel kakšen lev, skočil na naju kakšen tiger ali iz katerega grmovja bo švignila kakšna kača. Pa naju je k mizi prišel pogledat le en zajček, ki se mi je malo zasmilil, zato sem mu nemudoma pripravila posodo z vodo. Voda je kasneje privabila tudi druge živali, a ko sva jih pogledala, so že švignile mimo naju (kakšen šakal in rakun ali kaj podobnega). Noč je bila polna adrenalina, a najboljša dogodivščina se je ponovno zgodila v spontanosti, ko sva resnično doživela pravo Afriko.

Zbudila sva se v oblačnem jutru, pojedla zajtrk in pospravila posodo, v kateri ni bilo nič več vode, zgolj mnogo različnih živalskih sledi. Nadaljevala sva z vožnjo po Namibu, cesta naju je vodila skozi več zelo revnih vasi, temačnega, oblačnega in industrijskega mesta Walvis Bay vse do Swakopmudna. Tam sva najprej popravila hladilnik (in popravilo tudi drago plačala), nato pa sva se nekoliko sprostila v lokalnem muzeju. Celo popoldne sva preko Couchsurfinga iskala prenočišče in ker ga do večera nisva dobila, sva se odpeljala nekaj kilometrov severno po cesti in prespala kar na plaži ob Atlantiku.

Najboljše dogodivščine doživiš, ko greš izven cone udobja. Če tega ne storiš sam in če imaš veliko srečo, te življenje samo pripelje do tega. Afrika ni kampiranje z ostalimi turisti, ampak kampiranje z zajci in šakali v naravi. Med gorami, v puščavi in ob oceanu.

Fotogalerija:

Bi širni Sloveniji predstavili svoj potopis? Sedaj imate priložnost!