Sumatra 2016, 4.del – Sončni vzhod na vrhu vulkana Sibayak na 2.212m nadmorske višine

Čisto zares, vstali smo ob štirih zjutraj. Odhod ob pol petih. Za prevoz in turo smo se dogovorili kar v penzionu, kjer smo prenočili v Berastagiju. Z avtom smo se peljali pod vznožje vulkana Sibayak, od tu naprej pa vodi pot do vrha vulkana. Z nami je šel sin lastnika penziona. Louise, prijazen študent, ki rad fotografira in odlično govori angleško, kar je tu v Indoneziji prava redkost. Zunaj je bila še popolna tema. Louise je imel s sabo veliko svetilko, s katero nam je osvetljeval pot, pa še sami smo imeli naglavno svetilko, ki je tudi pomagala. Brez bi bili izgubljeni.

Pot je bila na začetku zelo strma po asfaltni cesti, ki je bila zelo uničena. Nekateri pogumni šoferji so vozili tudi čez ta del, mi smo šli peš in se že kar nadihali še do samega uradnega začetka vzpona. Le ta je naprej vodila skozi džunglo, plezali smo čez visoke stopnice, potem po skalnati poti naprej, mimo nekaj prepadnih delov, kjer je v temi izgledalo, da poti skorajda ni, toda smo pogumno nadaljevali. Najtežje pri vsemu je ravno to, da je tema res tema, brez svetilke ničesar ne vidiš. In vulkani so vedno strmi, tako da je tudi pot strma. Bilo je mrzlo, pa še deževalo je vsake toliko. Višje, kot smo prihajali, bolj je bilo mrzlo.

Samo še malo…

Otroka sta pogumno hodila. Premagali smo vse ovire in malce pred šesto uro prišli tik pod vrh vulkana, na rob kraterja. Počasi se je začelo daniti in lepo se je videlo žveplo, ki smo ga že ves čas slišali brbotati kot kakšen slap.

Še vzpon čez melišče lave in osvojili smo vrh vulkana Sibayak. Potrebovali smo kakšno uro in petnajst minut in prišli na vrh tik pred sončnim vzhodom. Za nagrado se nam je na trenutke na vrhu tudi v resnici prikazalo sonce. In ja, sončni vzhod je bil čaroben in trdno zaslužen. Baje smo imeli kar srečo, da smo sončni vzhod resnično videli. Louise je bil v tem tednu na vrhu že četrtič, pa je sonce to jutro prvič videl. Kakšna sreča za nas 🙂

in nam je uspelo!

Bolj, kot se je danilo, lepši je bil razgled. Končno smo videli vrhove okoli sebe, dolino in vasice pod nami, krater in sosednje vulkane. Vsaj na trenutke, ko je veter odpihal oblake, je bil razgled čudovit.

prvi sončni žarki

pogled na krater vulkana

Sicer je bilo na vrhu zelo mrzlo. Oblekli smo vse, kar smo imeli s sabo v Indoneziji, pač več plasti, kot čebule, vendar je bilo še vedno premalo. Kakšen velur/flis bi nam še prav prišel, vendar ga samo zaradi tega vzpona nismo jemali s sabo na potovanje. Tako da smo se kar hitro odpravili nazaj dol. In končno smo videli tudi pot, kjer smo v temi hodili. Pot je lepa in zanimiva, če jo vidiš. Ob vulkanu raste veliko cvetočih grmov, ko pa se začne del skozi džunglo, je to res prava džungla, vse je divje zeleno. Nazaj pri avtu smo bili že ob osmih zjutraj.

pobočje ognjenika

ta predel je v temi izgledal prav grozljivo, saj nisi vedel, ali je globina prepada 2 ali 200m…

Spust skozi džunglo

Ko sva se odrasla člana družine o tej ideji sončnega vzhoda na vulkanu pogovarjala doma, si nisem ravno mislila, da bomo to res izvedli. Pa smo in bili potem čisto ponosni nase, še posebej otroka. Torej se vse da tudi z malimi otroki 🙂

Pogledat smo šli še Hot springs ob vulkanu, pa nam ni bilo všeč. To sta samo dva vroča betoniran bazenčka, kjer se lahko namakaš po turi na vulkan. Nismo se odločili za kopanje, tako smo šli kar naprej na dolgo vožnjo proti Tangkahanu. O dogodivščinah tam pa naslednjič.

Več o našem potovanju po Sumatri lahko najdete tukaj.