Vitezi in princese v Provansi

Vitezi in princese so vedno zanimivi in ob njih otroški domišljiji ni videti konca. Ali še danes živijo princese, mami? Kako pa so živeli vitezi? In kje so živeli?

Po Provansi smo potovali 12 dni, 6-mesečnik, 4-letnica in naš Berlingo. In celo potovanje je bilo ena sama pravljica. Povsod smo našli kaj zanimivega in posebnega.

Po kanalih močvirja Camargue smo se peljali s starim tradicionalnim parnikom in vožnja po kanalu je bila ogled pravega živalskega vrta v živo. Videli smo ogromno vrst ptic, flaminge, velike čaplje in majhne pisane ptice, divje konje, ki so se prosto podili čez dolge trave in bike, ki so k obali prišli pit vodo. Ob tem pa so nas prišli pogledat še čisto pravi kavboji!

Čeprav je Carcassonne oddaljen kar nekaj ur vožnje, smo se že zgodaj zjutraj nasmejani podali na pot. In na poti do tja nam ni zmanjkalo zgodb. Pripovedovali smo zgodbe o starih časih, ko so na čudovitih gradovih živeli kralji in kraljice, s kronami na glavah in oblečeni v mogočne pisane obleke in pregrinjala. Pogled na mogočno obzidje mesta Carcassonne je bil v jutranjem soncu prečudovit. Hodili smo po mestnem obzidju in si predstavljali, da smo princese in princi. Staro mesto je ogromno, v celoti obdano z visokim obzidjem, znotraj obzidja pa so stare uličice in trgovinice, ki so nam še bolj burile domišljijo s pisanimi izložbami, polnimi motivov o vitezih, kraljih in grajskem življenju.

Mesto Arles velja za center Provanse in tja smo čisto slučajno prišli ravno v času, ko so po mestu uprizarjali staro-grške olimpijske igre in »viteške« boje. To je bilo res posebno doživetje, še posebej za otroka. »Vitezi« (v resnici rimski legionarji, a v domišljiji najinih otrok in potem tudi v našem pogovoru so hitro prevzeli ime vitezi) so v celih četah popolnoma bojno opremljeni korakali po ulicah, se ustavili pred staro rimsko areno ter uprizorili prave viteške boje. Oblečeni so bili v prave viteške obleke, v eni roki ščit in v drugi meč, s katerim so spretno udrihali okoli sebe. Ko je bilo predstave konec, smo si viteze lahko še od blizu ogledali, otroci majhni in veliki pa so lahko uporabili lesene ščite in meče in se preizkusili v njihovi vlogi.

Ko so vitezi odkorakali naprej, smo se mi prestavili na drugo prizorišče dogajanja – v rimsko gledališče. Tam so uprizorili staro antično gledališko igro v maskah, za tem pa prikazali še 4 osnovne discipline prvih grških olimpijskih iger: metanje kopja, metanje diska, skok v daljino z utežmi v rokah in tek v oklepu. Našli smo si senco med starimi ruševinami, glasno navijali za tekmovalce in uživali v predstavah. Naš 6-mesečnik pa je v prijetni senci kljub vsemu adrenalinu okoli nas mirno spal v vozičku. Po zaključku smo se tudi navijači lahko preizkusili v vsaki posamezni disciplini in priznam, da sploh niso bile enostavne.

Mesto Arles smo si ogledali s turističnim vlakcem, ki ima svojo začetno postajo kar pred rimsko areno. Ravno prav, da smo si malce odpočili in prišli nazaj pred areno tik pred začetkom provansalskim bikoborb. Te bikoborbe so čisto drugačne od španskih. V areni je en mlad, hiter bik, ki ima na rogovih nataknjene prstane. Bika izzivajo mladi fantje, ki jih je naenkrat več v areni in njihov cilj je, da biku z roga odstranijo prstan, pri tem pa spretno in čim bolj atraktivno skačejo čez ogrado ven iz arene. Fantje so bili res spretni, toda kar dolgo časa je trajalo, da so prvemu biku uspeli ukrasti prstan. Vzdušje sicer ni tako vroče kot na španskih bikoborbah, toda o krvoločnosti ni niti sledu, tako da smo tudi z otrokoma uživali. Fantom, ki so bežali pred biki smo se prav zabavno smejali. Ko smo imeli dovolj, smo areno zapustili in se šli zabavat drugam.

Vitezi so hčerko tako navdušili, da smo se naslednji dan kljub prvotno drugačnim načrtom spet vrnili v Arles. Vitezi so pa le vitezi in to ni kar tako. Poiskali smo novo četo in z velikim navdušenjem in resnostjo spremljali njihovo uprizoritev. Tako ni čudno, da smo iz Provanse domov nesli prav poseben spominek – 3 prav posebne lutke: princesa, vitez in dvorni norček. In pravljicam o pogumnem vitezu, ki rešuje princeso, dvorni norček pa mu pri tem nagaja, na poti do doma ni in ni bilo konca.