Boston – kraj, kjer so se začele ZDA

Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič

8.8.2015: Boston, prestolnica zvezne države Massachusetts, ene izmed šestih držav, ki tvorijo Novo Anglijo (New England), je prav posebno mesto. Ima najstarejšo restavracijo v Združenih državah Amerike (Union Oyster House), kjer je pred začetkom predsedovanja redno obedoval tudi John F. Kennedy. Ima najstarejšo železnico v ZDA (ki je, mimogrede, potrebna temeljite prenove). Ima tudi prvo javno knjižnico v ZDA, eno največjih ameriških simfonij pa »skorajda« tudi najstarejšo izobraževalno institucijo v ZDA (Univerzo Harvard, ki se nahaja le streljaj od Bostonske univerze, v mestu Cambridge). Zagotovo pa ima Boston prvi maraton, ki je z začetkom v letu 1897 celo najstarejši letni maraton na svetu. Hrana, promet, izobraževanje, kultura in šport – vse prvič v danem mestu in vse našteto še danes na prvem mestu!

Utrinki iz Bostona – največjega mesta v regiji Nova Anglija z okoli 625 tisoč prebivalci

In zakaj ima Boston toliko »prvih«? Ker je to prva naselbina Evropejcev, ki so prišli po boljše življenje v novi svet (prvi Evropejec, ki je prišel v Boston, je bil William Blackstone leta 1623), ker so se tam začeli tudi prvi upori britanskemu imperiju oz. kolonialistom in ker je tam tudi vzniknila državljanska vojna. Z lahkoto torej lahko rečemo, da je Boston kraj, kjer so se začele današnje Združene države Amerike. In prav zato je mogoče dokaj hitro dojeti mentaliteto nekaterih Američanov, ki menijo, da je orožje nujno za lastno obrambo (ne pravim, da jo podpiram, sem pa prišla do njenega razumevanja). »Skozi desetletja smo se Američani počutili ogrožene s strani Britancev in kasneje med seboj,« je pojasnil mladi Hunter, ki pa se s tem, da ima lahko vsak orožje, kar je v ZDA zopet aktualna debata, sam ne strinja. Mesto Boston pa kot rojeni Bostončan naravnost obožuje, saj zagotavlja polno življenje, in to tako študentom kot delavcem ali ustvarjalcem.

Pred bostonsko javno knjižnico, ki so jo kot nosilko znanja zgradili kot prvo javno knjižnico v ZDA sredi 19. stoletja

Od Red Soxov do rock koncertov

In kakšen je Boston danes? Sproščeno, prijetno, celo ulično zelo zabavno (zaradi fantastičnih uličnih zabavljačev), pa tudi drago mesto. Na listi najdražjih ameriških mest se srečuje z New Yorkom, Washingtonom, Houstonom in Los Angelesom. A smo že začeli s »prvimi«, velja dodati, da je Boston dobil tudi prvi mestni park, ki je v filozofijo ameriških mest vnesel prepričanje, da morajo meščani imeti kraje, kamor se lahko zatečejo pred mestnim vrvežem in vsakodnevnim hitenjem. In »prvih« še ni konec! Boston je tudi domači kraj baseballske ekipe Red Sox, njihov domači stadion Fenway Park, kjer igrajo že od leta 1901, pa je verjetno eden najbolj slavnih baseballski stadionov na svetu. Stadion se nahaja v neposredni bližini Bostonske univerze, ki je s 30.000 študenti letno ena največjih zaposlovalcev v mestu in kjer sem imela tudi sama priložnost prebiti dobra dva tedna. (Do ogleda tekme sicer nisem prišla, sem pa po številnih obiskovalcih tekem, ki so parkirali tudi na kampusu, opazila, da je ogled tekme predvsem družinsko doživetje.)

V mestnem parku

Življenje v Bostonu je nasploh lahko precej drago, lahko pa si omislimo tudi veliko zabavnih aktivnosti in to zelo poceni, če ne celo zastonj. Že samo sprehod po mestu – tudi v Bostonu, tako kot v New Yorku, domujeta Little Italy (Mala Italija) in Chinatown (Kitajsko mesto) – obeta možnost poslušanja enkratnih uličnih glasbenikov – podobno kot tisti iz newyorškega centralnega parka bi se lahko tudi bostonski v manjših državah, kot je naša, nadejali vsaj domače slave –, ki bodisi brenkajo na strune bodisi tolčejo na plastične kante, ki jim ponazarjajo bobne. Mimogrede človek naleti na rock koncert v pristanišču, ob katerem čez cel dan sede na urejeni travi uživajo tako malčki kot njihovi starši, na ulicah pa lahko različni komedijanti in nastopači (performerji) do solz nasmejijo sproščenega sprehajalca. Če ta primakne potem še kak dolar, dva ali pa pet v vrečo, s katero na koncu performer pobira zaslužek za svoj nastop, pa lahko še vrnemo nekaj sreče temu, ki jo je tudi trdo zaslužil. Mesto pa si lahko za nekaj več dolarskih desetakov ogledamo tudi z račjo vožnjo – to je vožnja na vozilih, ki jih je ameriška vojska uporabljala v Vietnamu in se je mogoče z njimi peljati tako po cesti kot pluti po vodi.

Bostonski mestni utrip

Streljaj do univerzitetnega Cambridgea

Od Bostonske univerze do Cambridgea je presenetljivo blizu, pešca pa bo tja vodila prijetna pot ob reki Charles, kjer teče neverjetno veliko ljudi, od mladih in starejših, do zelo suhih in tudi zelo obilnih, najpomembnejša povezava med mestoma pa je most Longfellow, po katerem se bojda vsak delovni dan prepelje več kot 28 tisoč vozil in okoli 90 tisoč potnikov javnega prometa. Ob sestopu z mosta obiskovalec hitro sreča znani MIT – Massachusettski inštitut za tehnologijo, ki je nastal že daljnega leta 1861, da bi spodbudil ameriško industrializacijo, in MIT-jev tehnološki muzej. Naprej, v samem centru Cambridgea, pa se nahaja tudi prestižni Harvard, najstarejša institucija visokošolskega izobraževanja v Ameriki, nastala leta 1636, imenuje pa se po njenem ustanovitelju Johnu Harvardu. Danes sprejme le približno 8 do 10 odstotkov kandidatov, ki želijo tam študirati, prijav pa se jim letno menda nateče približno 30 tisoč. Po univerzi se imenuje tudi osrednji trg v mestu Cambridge, ki pa je ime dobilo po britanski šoli Cambridge, in sicer zato, ker so bili mnogi priseljenci in ustanovitelji novega mesta diplomanti omenjene britanske šole. Ni naključje, da je razvoj ameriškega Cambridgea tako poganjala prav harvardska univerza. Morda prav zaradi tolikšne intelektualne elite na enem mestu zmoti, da pa je prav na harvardskem trgu največ beračev na tako majhnem prostoru, in to še sploh ob ironiji, ko tudi manjši park v neposredni bližini krasi vpadljiv kip s plemenitim zapisom »Nikoli več ne bi smeli ljudje stradati v svetu obilja«.

Pogled na Boston z Atlantika

Plovba na Georges Island

Georges Island je eden največjih otokov v bostonskem okolju, ki ima sicer kar 34 otokov, do njega pa je le enajsti kilometrov ali pol urice prijetne vožnje s trajektom, ki zelo pogosto vozi tjakaj. Otok je kot kulturno zaščiteno območje, kamor sicer ne smejo domači ljubljenčki, zelo lepo urejen, na njem si je mogoče ogledati utrdbo Fort Warren, ki je služila za obrambo pred kolonialnimi napadi, kasneje pa tudi kot zapor za politične zapornike. Utrdba je nastala že sredi 19. stoletja, njen nastanek pa so podprli tudi Francozi. Na otoku se je tako mogoče podati v zgodovino – skorajda dobesedno, saj je utrdba v velikem delu odprta in tako je mogoče pristopiti k nekdanji pekarni pa tudi k topovom –, si privoščiti piknik na urejenih travnikih ali pa le pomeditirati ob morju in vselej prerekajočih se galebih.

Utrdba Fort Warren na Georges Island

Skok v sosednji Providence

Boston pa nima v svoji bližini le znamenitega Cambridgea in otokov, ki omogočajo odklop, ampak tudi prestolnico druge zvezne države – to je Providence v državi Rhode Island, do katere je le 70 kilometrov in jih je mogoče premagati v enourni vožnji z avtobusom. S populacijo nekaj manj kot 180 tisoč ljudi je Providence tretje največje mesto v Novi Angliji, je bilo pa tudi to eno prvih mest v današnjih ZDA. Mesto je res majhno, ima pa veličastno mestno in osupljivo zvezno hišo (State House). Ljudje imajo že precej drugačen naglas v primerjavi z bostonskim, ulice pa kažejo manjšo kupno moč, pa čeprav je bil na vroč poletni dan za razliko od praznih ulic mestni trgovski center popolnoma nabit. Ljudje so sicer opazno manj nakupovali in se bolj hladili ter krepčali s slovitim zahodnim »junk food-om«.

Zvezna hiša (State House) v Providenceu, Rhode Island

Žal je zato – tako v Providenceu kot v Bostonu – težje priti do naravnih sokov in manj sladkih ali slanih prigrizkov. Ko sem, denimo, tudi v Bostonu v dobro založeni kavarni povprašala za naravni sok iz stisnjenih pomaranč, mi je natakar ponudil običajen pomarančni sok, ki pa da »ima popolnoma enak okus kot pravi«. Tudi limonada, ki si jo lahko privoščimo na ulici, je vselej sladka. Ampak to je pač ameriški način življenja. Kot tudi to, da so tudi v Bostonu, enako kot v New Yorku, ulične svetilke prižgane tudi ob soncu, po cestah pa se v veliki meri vozijo požrtni enoprostorci. No, žal pa je energetska potratnost še vedno ena od stvari, v katerih so Američani prvi na svetu, pri čemer pa velja omeniti, da je sicer prav bostonsko letališče prvo – spet smo pri »prvih« – med ameriškimi letališči, ki je pridobilo certifikat za energetsko učinkovitost.