Po svetu – 2.postanek: Francoska Polinezija – Mo’orea

by Najci

Francoska Polinezija in Mo’orea. A ste mogoče gledali animirani risani film o Moani oziroma Vaiani? Se je še kdo zaljubil v tisti otok, kjer živi Moana? Zelen divji vulkanski otok s polinezijsko vasico, ki ga obkroža turkizno moder koralni greben. Jaz sem se in sanjala sem o njem, želela sem si tja. In sanje so se mi uresničile. Ta otok iz risanke je Mo’orea.

V petek ob 8.uri zjutraj smo bili že v pristanišču na Tahitiju in komaj čakali, da ujamemo jutranji hidrogliser za Mo’oreo. Potnikov je bilo kar nekaj, vendar nam je uspelo dobiti najboljša stojišča čisto na sprednjem delu zunanje palube. Vedeli smo, da bo pihalo, toda vsi smo komaj čakali, da zagledamo sanjski vulkanski otok in ga spremljamo, ko bomo pluli bližje. In kako sanjski je bil res ta pogled na Mo’oreo. Ljubezen na prvi pogled. Noro divje zelene barve, vulkanski otok s strmimi gorami, kjer vrhovi kar sijejo ven iz otoka in čudovit koralni greben okoli otoka. Občutek, ko delaš samo ohhhh in ahhhh, tako je lepo…

Na Mo’orei smo preživeli tri sanjske dni. In ja, takoj povem, še bi lahko ostali. Po treh dneh nam je bilo zelo težko oditi. Najeli smo avto in bili tako popolnoma svobodni pri raziskovanju otoka. Krog okoli Mo’oreje obsega 60 kilometrov in obkrožili smo jo trikrat in še malo. Cesta poteka naokrog ob obali, po sredi otoka cest skorajda ni – z izjemo razgleda Belvedere. Ob poti pa smo se ogromno ustavljali – kar tako, saj so pogledi, ki jih ponuja otok, velikokrat dih jemajoči. Na eni strani turkizno morje, ki začara oči, na drugi strani pa strmi zeleni vrhovi, ki jih lahko občuduješ le z odprtimi usti. Vozili smo se počasi in preprosto uživali v vsakem novem kilometru.

Kaj smo počeli in si ogledali na Mo’orei?

Plaže in snorklanje – Hitro smo našli plaže, ki so imele odlično snorklanje takoj ob obali, tako da kaj veliko naprej nismo več eksperimentirali. Glede na to, da potujemo z dvema otrokoma, vedno poskušamo najti plažo, ki omogoča enostavno snorklanje.

Na zahodni obali je to plaža Painapo Beach, kjer je voda nizka, kar nekaj koral in veliko pisanih koralnih ribic. Prava posebnost te plaže pa so skati, ki plavajo čisto na nizki vodi in se prav nič ne bojijo ljudi. Nasprotno prav pozirajo in pridejo do tebe celo, če samo stojiš v vodi. Snorklanje tu je bilo ravno zaradi teh velikih skatov prav posebno doživetje.

Na vzhodni obali je to plaža Temae, ki se skoraj drži hotelskega resorta Sofitel. Tudi tu je voda nizka, korale in pisane ribica pa so čisto blizu obale. Torej nobenih močnih tokov in enostavno snorklanje kot v akvariju. Ribic je tu res ogromno in plavaš kar med jatami rib vseh barv in velikosti, od najmanjših modrih neonk do skalark in večjih rib. Sanjsko snorklanje, da smo bili v vodi ure in ure in uživali samo v tem, da smo lebdeli med jatami rib in jih opazovali. V skalah smo videli tudi veliko moren, da je bilo snorklanje še malce razburljivo. Otroka pa sta bila lahko v vodi tudi čisto sama, kar tudi paše staršem za nekaj trenutkov 😉

Brez problemov so obiskovalcem dostopne tudi plaže hotelskih resortov kot so Hilton, Intercontinental ali Sofitel, kjer je tudi snorklanje eno najboljših.

Tradicionalni polinezijski ples – Nekje smo prebrali, da v Tiki Village izvajajo brezplačne predstavitvene polinezijske plese vsak dan ob 13.uri. Šli smo tja v soboto, vendar se je žal izkazalo, da imajo te predstavitvene plese le za goste v restavraciji, če je teh gostov več. Na dan, ko smo prišli mi, je bilo vse prazno in predstavitve ni bilo. Sam večerni ples pa izvajajo le dvakrat na teden, ob sredah in petkih zvečer. Tako smo žalostni ugotovili, da nimamo nobene možnosti več, da ples vidimo. V Tiki Village imajo sicer tudi lep muzej s predstavitvijo polinezijske kulture, tradicionalne hiše in vasi, oblek ter sobo s slikami Paula Gauguina, tako da obisk vseeno ni bil zaman.

No, glede plesa pa nismo hoteli tako hitro obupati. Spomnili smo se, da plesne šove organizirajo tudi hotelski resorti za svoje goste. Vprašali smo v Hiltonu in res so imeli polinezijske plese na sporedu v soboto zvečer, po večerji. Seveda smo mi večerjo preskočili in prijazno vprašali, če lahko gledamo samo šov. Zaposleni v Hiltonu so bili neverjetno prijazni. Dovolili so nam, da gledamo šov iz terase (hotelski gostje so sedeli v notranjosti za mizami) in nam čez nekaj minut celo prinesli stole, da smo se lahko vsedli. Po predstavi pa so nas prišli vprašat, kako nam je bilo všeč in se nam zahvalili, ker smo prišli. Res neverjetna gostoljubnost, kakršne nismo pričakovali. Tako smo si polinezijski plesni šov ogledali brez vstopnine. Ples pa je bil enkraten, poln ritmov, bobnov in tamburic, pisanih barv in cvetja ter neverjetnih migajočih bokov. Punce so rojene z občutkov za miganje bokov. Res čudovito.

Razgled Belvedere in plantaže ananasa – Na razgled Belvedere se splača iti čimbolj zgodaj zjutraj. Mi smo bili na razgledu okoli 9h skoraj sami, v pol ure pa se nabralo kar veliko ostalih ljudi in avtomobilov. Z avtom se pripelješ čisto na vrh razgleda, pogled pa se ti odpre na oba zaliva Oponohu Bay in Cook’s Bay ter strme vrhove med in okoli njiju. Pogled je res mogočen. Prav ta spektakularen razgled so uporabljali tudi za snemanje filmov o ladji Bounty, ki je bila zasidrana v teh zalivih. Od tu naprej lahko greste peš še na druge razglede. Mi smo poskusili slediti tablam, vendar je bilo v gozdu zaradi deževja prejšnjega dne vse blatno, tako da na poti nismo dolgo vztrajali.

Ob poti nazaj v dolino smo se ustavili še na arheoloških najdiščih stare polinezijske vasi in si predstavljali, kako so Polinezijci živeli včasih in kako se igrali igre z loki. Potem pa smo zavili še na plantaže ananasov. Teh je na Mo’orei veliko je šele okusen za ananas. Malce manjši je od teh, ki ji doma dobimo iz Costa Rice, toda izredno sladek. Zelo blizu glavne ceste, že tik ob Cook’s Bay je tudi tovarna sokov Rotui. Tam ponujajo degustacije sokov, vendar smo jo žal zamudili. Odprta je cel dan od ponedeljka do petka ter v soboto dopoldne, preostali del vikenda pa žal ne. Odpiralni čas se splača pred prihodom pogledati, da tega ne zamudiš tako kot mi.

Sončni zahodi in Cook’s Bay – Dnevi na Tahitiju in Mo’oreji so kratki, zelo kratki… prekratki. Sončni zahod je okoli 18.ure, odvisno od tega, na katerem delu otoka si. Najlepši sončni zahod smo opazovali nekje na robu Cookovega zaliva, ob rtu Paveo, kjer smo ob opazovanju sončnega zahoda v morju videli tudi morskega psa. Čudoviti pa so bili tudi direktno iz našega bungalova v Cookovem zalivu. Ob pogledih na ta čudovit otok nam je dih zastajal vsepovsod, kjerkoli smo bili.
Naša nočitev v bungalovu na morju – Na Mo’oreji smo imeli za nas sanjsko prenočišče. Prvič v življenju smo si privoščili bungalov na vodi. Resnica je, da je ta bungalovček preko AirBnB, tako da je bila cena z nekaj dobropisi zelo ugodna. Gre za stari bungalov, ki se mu leta v notranjosti že poznajo, vendar je njegova lokacija z razgledom na Cookov zaliv res sanjska. Če temu dodamo še možnost direktnega skoka v morje iz terase, je to zmagovalna kombinacija. Tu smo se kopali za zajtrk, po kosilu, ko je bilo drugje prevroče in tik pred spanjem, ko smo se na terasi razvajali tudi s kozarčkom koktejla v roki. Luksuz, ki si ga še lahko privoščimo – za 145€ na noč.
Sadje in lokalna hrana – Najboljši del hrane na Mo’orei je Lokalno tu raste ananas, mango, banane, kokos, papaja, rambutan, kokos in tudi nekakšni citrusi. Domačini vse to prodajajo kar na stojnicah ob cesti, cene so normalne, sadje pa je odlično. Trgovine so zelo dobro založene, cene malce višje kot doma (odvisno od tega, kaj kupuješ). Veliko smo jedli hrano iz trgovine, na kosilo pa smo šli samo dvakrat in to obakrat v kiosk Snack Rotui. Snack kioski so odprti le med 11. in 15.uro, vendar se lahko zgodi, da jim hrane zmanjka in zaprejo že prej. Ponujajo vnaprej pripravljeno hrano kot so riž s currijem, meso in fižol, piščanec, pohani škampi, pa tudi pomfri. Snack Mahana velja za najboljšega na Mo’orei, vendar nam ga ni uspelo obiskati – v soboto smo bili prepozni, v nedeljo pa je zaprt. V takšnem kiosku smo se štirje najedli za približno 30€.

Mo’orea je sanjska. Ko smo po treh dneh spet odhajali na hidrogliser, mi je šlo po glavi samo to: »Še bi ostala… ne bi še šla… Hočem še še še!!!…« Težko je bilo zapustiti ta rajski otok, to neverjetno naravo, kjer je vse v cvetju, to divjo pokrajino, divje hribe, čudovite zalive, plaže, koralni greben, sončne zahode in pisano morsko življenje ter prijazne ljudi. Oziroma če povem drugače, sem se bomo še vrnili, saj si ta rajski otok zasluži dolge poti do tu. Vse tu je tako sproščeno. Ljudje in njihova kultura, rože v laseh domačink in domačinov ter celo ritmi otoškega regea, vse to pomiri dušo in divje natempirano srce. Se vidimo spet…

In da zgodbo zaključim z risanko o Moani oziroma Vaiani. Če še koga zanima, obe imeni sta iz jezika Tahiti, Moana pomeni ocean, Vaiana pa voda. Deklica Moana je bila izbrana s strani morja, da reši otok in to ji je še kako dobro uspelo. Iaorana & Maururu Mo’orea!