Po svetu okoli sveta – Tokio

Prejšnji prispevek: Nočni Singapur

5.5.2015

Pred obiskom Japonske je bilo v vseh nas čutiti prijetno razburjenje, saj nihče od nas še ni bil v deželi vzhajajočega sonca, marsikdo od nas v življenju pa še sploh ni poskusil niti sušija. Po nekaj začetne zmede, posledice dejstva, da nismo mogli plačati kart za vlak s karticami, našim bančnim karticam prijazni bankomati pa so bili dobro skriti, smo se le znašli na rednem vlaku, ki te v dobri uri iz letališča Narita pripelje do centra enega od največjih mest na svetu. Nekaj riževih polj in ogromno malih hišk in blokov je bil prvi vtis o deželi, predvsem na postajah pa si lahko videl le eno: ljudi, ogromno ljudi. Prva postaja je bil park Meiji, na sredi katerega je velik, a japonsko skromen tempelj, posvečen cesarju Meiji, ki je v drugi polovici 19 stoletja prekinil (z manjšo »pomočjo« ameriške mornarice) večstoletno zaprtost japonske družbe pred zunanjim svetom in jo v le nekaj desetletjih iz tradicionalne kmetijske države postavil ob bok razvitim industrijskim državam Evrope.

Iz parka smo se odpravili proti mestni hiši, kjer je iz 45 nadstropja stolpnice na voljo brezplačen razgled na ogromno mesto, v ozadju pa se vidi tudi slovita gora Fuji, ki pa smo jo zaradi mraka lahko le še slutili v meglicah. Hitro se je znočilo in kmalu smo lahko v vse smeri na desetine kilometrov daleč opazovali lučke mesta Tokio, sosednje Jokohame in drugih naselij, ki skupaj tvorijo največjo neprekinjeno naselbino na svetu, v kateri živi 38 milionov ljudi.

Naš naslednji postanek pa je bilo prav simbolično središče vse te nepredstavljive množice ljudi, tokijski »Times Square«, največji prehod za pešce na svetu Shibuya. Poceni in izjemno razvejan sistem podzemne nas je izvrgel prav na sredo te množice ljudi, ki se ob zeleni luči požene iz petih ali šestih strani čez veliko križišče. A kdor je pričakoval kaos se je zmotil, kljub množici in vsem mogočim križanjem poti so ljudje ostali strpni in podobno kot na železniških postajah lahko kot »napol balkanec« le občuduješ, kako se lahko toliko ljudi na tako malem kraju obnaša tako kulturno in brez zastojev in nestrpnosti.

Neonske luči sosednjih ulic nas niso zaslepile in brez težav smo našli naš izbran prostor za tradicionalno japonsko prehrano – suši. Na podlagi opisov na spletu smo se odpravili v restavracijo Genki Sushi, ki naj bi na centralni lokaciji ponujala dobro hrano za žepu prijazne cene, pa še imena jedi naj bi imeli napisana tudi v angleščini, kar naj ne bi bilo pravilo v bolj domačinom namenjenih restavracijah. Pred lokalom je bila kar dolga vrsta, kar nas je kar malo prestrašilo, a je na srečo vse potekalo zelo hitro in že čez dobrih 5 minut nas je prijazna hostesa odpeljala do futuristične mize ob steni lokala. V tradiciji klasičnih »sushi roll« restavracij se nameč sedi tako, da vsi gledajo v eno smer, le da je namesto tekočega traka s hrano tukaj pred tabo LCD zaslon na dotik, na katerem izbereš želeno hrano in čez nekaj minut ti jo poseben »avtomobilček« po posebni stezi pripelje tik pred tvojo mizo. V pomoč pri naročanju so na steni za stezo tudi plakati z opisom različnih obrokov. Večin obrokov stane po 100 ali 200 jenov (1 ali 2 evra), hrana pa je bila zelo okusna, tako tistim, ki so bili sušija že kar navajeni kot tistim, ki smo to tradicionalno japonsko hrano poskusili prvič v življenju.

Po večerji se je naš kratek obisk te skrivnostne dežele na žalost bližal koncu. Predstavniki letalske družbe Delta, s katero smo leteli naprej proti Los Angelesu, so nas namreč že v Singapurju opozorili, da je na letališču Haneda (centralno locirano tokijsko letališče, večinoma namenjeno notranjim letom in po številu potnikov 4. najprometnejše letališče na svetu) lahko ogromna gneča in da moramo biti na njem vsaj 3 ure pred letom. Malo manj kot 3 ure pred letom smo tako z monorailom iz centra prispeli na terminal, ki pa je bil začuda povsem prazen in takoj smo lahko opravili »precheck« za vhod v ZDA. Zaposlenim na kontroli je bilo očitno kar malo dolgčas in so se hoteli zamotiti z zanimivo družbo, ki leti iz neke daljne nepoznane Slovenije v ZDA preko vzhoda, na enosmerni karti. Slovenija, kaj je sploh to? Evropa? Ste 100% da ne potrebujete vize za ZDA? Kaj ne bi bilo bližje, če bi šli v ZDA iz druge smeri? Od kod pa ste prišli? Se pravi je najbližja pot iz Slovenije v ZDA preko Italije, Združenih Arabskih Emiratov, Singapurja, Indonezije, Malezije, še enkrat Singapurja in Tokia?!? Imate povratno karto? Nimate? Aha, nazaj domov greste s še enim enosmernim letom in to v London? Kaj pa boste tam? Ahm, potem greste iz Londona v Benetke, ja kaj pa boste tam? A da ste tam blizu doma, kako, a ni to Italija? 🙂 No vseeno so nam dali pravi »štempelj«, v bistvu je bil vsaj meni celoten postopek prav zabaven, moja uradnica pa prav prikupno zmedena, ko je hotela nekako sestaviti vso zgodbo v neko logično celoto. In še vedno nam je ostalo dobro uro časa za počitek v še četrti VIP loži na naši poti.

Naslednji prispevek: Los Angeles

Stroški:

• letalska karta Singapur – Tokio 66€ (¼ od 264€)
• vlak letališče Narita – center Tokia 1200JPY / 9€
• metro City hall – Shibuya 300 JPY / 2,2€
• metro Shibuya – monorail 300 JPY / 2,2€
• monorail do postaje Haneda 490 JPY / 3,6€
• večerja Genki Sushi 600 JPY / 4,5€

————————————————————————-

Prevožena razdalja:

• avto, taksi, avtobus: 0 km (skupaj 567 km)
• vlak: 120 km (skupaj 170 km)
• letalo: Singapur – Tokio (Narita) 5350 km (skupaj 18192 km)

Tabela stroškov:

Opomba: Stroške bom vodil za sebe osebno, skupne stroške (npr. nočitev v večposteljni sobi, skupni prevoz, ..) bom delil glede na število oseb. Na ta način bom zagotovo nekaj privarčeval, a tudi za solo popotnika strošek ne bi smel biti večji za več kot 100€. Upošteval bom javne cene za vse storitve, ki jih bomo mogoče dobili s popustom na račun promocije na naši strani, tako da bo končni znesek primerljiv s stroškom vsakega od vas. V celotni strošek ne bom upošteval stroška zabave (npr. alkohola, ki je v nekaterih državah precej drag, vstopnin v nočne lokale, iger na srečo, dragih adrenalinskih aktivnosti in drugih ekscesov, ki si jih bom mogoče privoščil na poti, a niso del osnovne turistične ponudbe) ter stroška nakupov (npr. spominkov, oblek, tehnike, …), bom pa dodatno vodil tudi to statistiko.