Svalbard – ledenik Eisfjord in rusko mesto Barentsburg

by

Letalske karte za na Svalbard so bile že kupljene. Šele potem sva začela brati, kaj se tam daleč gor na severu sploh počne? In prvi stavek, ki sem ga prebrala, je bil: Priti na Svalbard ni drago, vendar premislite vnaprej, če si aktivnosti na Svalbardu lahko privoščite, ker to pa je drago. Hitro sva ugotovila, da je temu res tako. Toda ko si nekje le enkrat v življenju, si privoščiš tisto več. Tako smo si privoščili celodnevni izlet z ladjo Polargirl, ki te popelje do roba ledenika Eisfjord in mesteca Barentsburg. V bistvu je bila to ena redkih organiziranih aktivnosti, ki jih na otoku lahko počneš z majhnimi otroci. Za večino ostalih, ki jih nudijo, kot so na primer hoja po ledeniku, vožnja z vprego haskijev, večdnevno taborjenje v divjini in vzpon na najvišji vrh Svalbarda, je bila najnižja starostna meja previsoka za nas.

DSC01875

Organizator zjutraj pobira turiste pred letališčem in nekaj večjimi hoteli. Oblečeni v dvojne hlače, tople puloverje, velurje, softshell jakne, kape in rokavice smo se vkrcali na ladjo, pripravljeni tudi na največji mraz. Toda imeli smo neverjetno srečo. Cel dan je sijalo sonce in nebo je bilo skoraj brez oblačka. Ko takole pluješ z ladjo na skrajnem severu Zemlje in v soncu opazuješ pokrajino, ki je tako drugačna od naše, je občutek nepopisno lep. Povsod ostanki nekdanjih rudnikov na obali, divji zeleno-rjavi odtenki, strma obala, vrhovi v snegu in ptice, ki so igrivo preletavale ladjo. Bolj, kot smo se bližali ledeniku, bolj zeleno je postajalo morje. Zdelo se je nekako gostejše in okoli nas je plavalo vedno več ledenih plošč. Rob ledenika se je lesketal v soncu in polni navdušenja smo iskali kakšnega tjulna, mroža ali severnega medveda. Nažalost smo videli samo galebe in puffine. No, razen našega 4-letnika, ki je prepričan, da je videl mroža…

DSC02071

Po nekaj urah tudi malce valovite vožnje, ko nas je kar premetavalo na ladji, smo prispeli do Barentsburga. Barentsburg je rudarsko rusko mesto na Norveški, ki pa je dandanes bolj mesto duhov kot pa življenja. Mogoče pa je zato še bolj zanimivo. V pristanišču nas je pričakala svetlolasa Rusinja Lidija, ki nas je v ruski angleščini popeljala po mestu in povedala nekaj najpomembnejših podatkov o mestu.

Skozi mesto vodi ena glavna ulica, ki te popelje mimo velikega Leninovega kipa, v ozadju pa se na hribu bohoti napis “MIR Z MIROM”. V mestu je nekaj živobarvnih na novo obnovljenih stavb (predvsem šola je ena najlepših), zanimiva pa je tudi cerkev, ki so jo postavili le nekaj let nazaj ob spominu na letalsko nesrečo, ki se je zgodila v bližini. Ko vse te stavbe vidiš obsijane v soncu, v ozadju pa se lesketajo mogočni ledeniki sredi neskončnega morja, je občutek neponovljiv in resnično veličasten.

Več o naših vtisih z otočja Svalbard pa si preberite v prispevku Svalbard – otočje na vrhu sveta