Otoček Apo – plavanje z želvami in še veliko več

Filipini so res čudoviti, toliko lepih kotičkov je povsod, veliko lepih otokov in plaž… Ko sva se doma odločala, kaj izbrati, sva imela v igri otok Siquior in samo enodnevni izlet na Apo, ali pa obalo Negrosa in prav tako samo kratek izlet na Apo. Toda prijatelji, ko so bili na otočku Apo decembra, so bili nad njim tako navdušeni, da sva vse ostale variante v okolici pozabila in izbrala samo Apo. Tako smo štiri cele dni preživeli na otočku, kjer ni elektrike (razen treh ur zvečer), kjer ni cest, ne avtomobilov in ga lahko počez in nazaj prehodiš v dobri uri.

Glede na naš način potovanja, ko ponavadi skoraj dnevno menjamo lokacije, je bila to kar malce nenavadna odločitev. Toda nekako sem verjela, da bo to nekaj posebnega. Nekaj tistega, kar potrebujemo v tem divjem tempu življenja, ki ga živimo. Bilo je točno tako oziroma še boljše.

Na otoček Apo pelje čoln iz mesteca Malatapay na Negrosu. Da smo prišli do tja iz Osloba, kjer smo plavali s kitovci (prejšnji članek), smo najprej potrebovali tuk-tuk, nato čoln-trajekt za povezavo med otokom Cebu in Negrosom, nato še en tuk-tuk in avtobus do Malatapaya. Vendar redne linije na Apo ni. Tam so ribiški čolni, s katerimi se posebej dogovoriš za prevoz. Na našem čolnu nas je bilo osem: mi štirje, dva filipinska ribiča, eden šofer, drug krmar in dva majhna prašička, ki sta se celo pot oglašala iz vreče. In vsi smo bili premočeni do kože. Še sreča, da sva že doma brala o tej vožnji, tako da smo bili pripravljeni – nahrbtniki prekriti z vrečo za smeti, mi pa v kopalkah. Po kakšnih 45-ih minutah preskakovanja in rezanja valov, smo prispeli na otok Apo.

 Na otoku sta samo dve možnosti za nastanitev popotnikov:  Liberty Lodge in Mario’s Homestay. Mi smo izbrali Mario’s Homestay. Rezervirali smo že od doma in to kar nekaj mesecev pred prihodom. Še dobro, saj sem v teh štirih dneh večkrat slišala: »Sorry, we are full.« Dobili smo luštno sobico z balkonom in pogledom na morje in sočni zahod. V penzionu vse poteka po domače in na zaupanje – vzameš pivo ali vodo in na tablo napišeš, kaj si vzel.  Ob odhodu potem plačaš za vse skupaj.

Glavni razlog za obisk Apa so seveda želve. Res me je zanimalo, ali jih bomo sploh našli? Ampak samo stopili smo v vodo in res so bile kar tam. Čisto blizu obale, na dober meter globoki vodi, se cele dneve hranile z morsko travo in kar niso nehale. Mi pa smo plavali okoli njih, jih opazovali, kako jejo, kako plavajo, kako grejo po zrak in spet nazaj pod vodo. Vedno jih spremljajo tudi ribe in čistilci, ki se jih držijo. Nad želvami smo bili čisto navdušeni in punci sva se skoraj preselili pod vodo. Želve so res zelo zabavne. In če ti uide ena, ker plavajo pa zelo hitro, je tu že nova, ki jo lahko opazuješ.

 In če imaš želv dovolj, so malce naprej celi vrtovi koral in koralne ribice vseh barv in velikosti. Tudi Nemota smo našli oziroma pravilno rečeno klovnsko ribico, ki se je skrivala v morski vetrnici in kukala k nam. Snorklanje je res čudovito, enostavno in zelo primerno tudi za otroke. Za tiste, ki imajo rajši potapljanje, pa je tu možnosti ogromno.

 In kaj smo na otočku še počeli? To je majhen otok, vendar kot večina tropskih otokov zelo strm. Eno popoldne smo izkoristili za planinski pohod do svetilnika na vrhu otoka. Hodili smo skozi džunglo, opazovali palme, lijane, bananovce, do vrha prečkali pašnike, kjer se pasejo krave, koze in kokoši, ob njih pa so preproste kolibe verjetno najbolj revnih domačinov oziroma tistih, ki se radi umaknejo na samo iz vasi ob morju.

 Na otoku smo se zelo hitro udomačili. Celo torto smo uspeli organizirati za našega 6-letnika, ki je tu praznoval svoj rojstni dan. Domačinov na otoku ni veliko, tako da smo na videz hitro vse spoznali. Isti mladenič, ki je dopoldne na uličici prodajal majice, je zvečer ponujal riž in meso, v cerkvi v nedeljo dopoldne igral kitaro in vodil glasbeni del maše (ki je bila mimogrede razvajanje za ušesa in srce, saj je petje Filipincev čudovito), v ponedeljek zvečer pa vodil šolski orkester, ki je vadil filipinske plese in ritmično glasbo za dobrodošlico študentov iz San Diega. Za tako majhen otok se je v treh dneh neverjetno veliko dogajalo.

 In res, domačini so nas takoj sprejeli medse, vsi tako prijazni, domači in preprosti. Tudi Mario, šef penziona, kjer smo stanovali, je cele večere preživel s svojimi gosti, na veliko razlagal o potapljanju, o otoku, kako je bilo včasih, ko so želve še lovili. Bil je tudi župan otoka in pred 20-iti leti so želve zaščitili, lov prepovedali in zato se ljudi ne bojijo več in ne bežijo stran.

 Na Apu bi lahko ostala še in še… Tako domač je in pristen. Življenje tukaj je tako mirno in naenkrat se ti nikamor ne mudi… Padeš pod vpliv »Filipino time« in kako zelo paše 🙂 Pojdite, poskusite nekaj dni, potem pa mi povejte, ali je res ali ni? Priporočam zelo zelo…

Na otok Apo smo prispeli direktno iz plavanja z morskimi psi kitovci v Oslobu, pot po Filipinih pa smo nadaljevali med čokoladnimi hribčki Bohola. Celoten potopis si oglejte na TEJ POVEZAVI.