Raziskovanje riževih teras v Batadu in Banaue

Iz Bohola (več v prejšnjem članku) smo zgodaj zjutraj leteli za Manilo, preživeli dan v Manili in zvečer ujeli nočni avtobus za Banaue.

Mislim, da več kot en odstavek za Manilo ni potreben. V Manili vlada prometni kaos. Na letališču smo najprej eno uro čakali na taksi, ko smo taksi končno dobili, pa smo za tistih osem kilometrov do starega dela mesta potrebovali več kot eno uro. Ceste so tako polne, da ko smo popoldne iskali taksi, ki bi nas peljal od starega dela mesta do Asia shopping mall-a, nas nihče ni hotel peljati, saj je do tja po besedah taksistov nemogoče priti. Tako smo raziskovali samo stari del mesta. Že ob 8h zjutraj je bilo soparno vroče, da si komaj dihal. Sprehodili smo se skozi park Rizal, si ogledali kitajski botanični vrt, stari del (Intramurus) s staro trdnjavo, najstarejšo cerkvijo na Filipinih in obiskali eno od res lepih starih stavb, ki je bila nekoč dom bogatih trgovcev (Casa Manila). Sredi dneva je bilo tako vroče, da smo se skrili v bližnji Ocean Park in preostanek dneva preživeli pod klimo.

Center Manile

Ob desetih zvečer smo imeli nočni avtobus za Banaue. Vedeli smo, da je na teh avtobusih klima na maksimum in med vožnjo vsi zmrzujejo. Oblekli smo vse, kar smo imeli, se pokrili z rutami in odejami, ki smo jih samo zato nosili s sabo. Še sreča, lahko zdaj rečem, ker ne busu je bila res ledenica. Drugače smo vožnjo na pol-sede prespali in ob 6:30h prispeli v Banaue. Po plačilu obvezne registracijske pristojbine, sem presenečena opazila tablo z našim imenom. Čudno, saj smo nočitev v Batadu rezervirali preko Agode in res nismo pričakovali, da bi nas kdo tu pričakal. Mladenič, ki nas je čakal, je rekel, da ga je poslal lastnik penziona, da bomo šli najprej na zajtrk, potem pa naprej. Tale »potem naprej« nam je pozneje kmalu postal jasen, da je mladenič v bistvu samo vodič, ki je želel najti turiste za dnevno turo in čez riževe terase. Ker smo mi želeli iti sami, smo sodelovanje z njim hitro zaključili. Javni jeepney za Batad nam je žal že odpeljal (vozi samo en na dan in to zgodaj zjutraj), tako da smo se morali znajti drugače.  Najeli smo tuk-tuka do bližine Batada, samo do vrha sedla, pa že do tu je bila vožnja divja. Povsod okoli nas prepadni pogledi na sicer lepo džunglo in čudovite riževe terase, toda ceste so neverjetno strme, da smo z vstajanjem in nagibanjem v tuk-tuku pomagali šoferju, da je zmogel pot in se nismo prekucnili. Z vrha sedla in do konca ceste je bilo še kakšnih 2km, tako zelo strmih, da tuk-tuki sem ne vozijo. Hodili smo peš in od mesta, kjer se cesta zares konča, je do vasi Batad še 15 do 20 minut hoje. Lepa potka, toda velikokrat ob steni in prepadna na drugi strani, pot skozi džunglo s čudovitimi pogledi na riževe terase. To pot tudi domačini, velikokrat otroci, nekajkrat prehodijo, saj vse surovine, hrano in pijačo, zase in za turiste, do vasi nosijo peš, na lastnih ramenih. Drugega dostopa ni.

Že sproti je lepo, toda dokler ne prideš do vasi, v bistvu ne vidiš še nič. Ko prideš v Batad, se ti naenkrat odprejo sanje. Terase so res ogromne in obsijane s soncem so prekrasne.

Hoja mimo hiš skozi vas je pravi izziv in labirint. Vse je bolj plezanje čez strme stopnice, skalnate prelaze, dvorišča in ozke poti ob strmih pobočjih. Poti je na stotine, vendar se hkrati hitro izgubijo in se naenkrat znajdeš sredi kokošnjaka ali dvorišča, od koder ni poti naprej.

Ko smo uspeli priplezati do teras, smo videli delavke na polju čisto od blizu. Stare ali mlade, vse stojijo v blatu, bose, na žgočem soncu, cel dan priklonjene in delajo… Vsa polja obdelujejo ročno in to je res garanje…

Od daleč sploh ne izgleda, da so terase tako visoke, vendar so. Ponavadi okoli tri metre, potke čez terase pa zelo ozke, ponavadi sestavljene iz kamnov, ena za ena. Če želiš terase premagovati v višino, pa jih moraš v bistvu preplezati po kamnih. Mi se teh podvigov z otrokoma nismo šli. Mogoče bi bili tu bolj pogumni z lokalnim vodičem, toda že samo opazovanje z roba nam je bilo dovolj. V bistvu smo bili nekje na sredini, pogled levo in desno, gor in dol od nas, povsod same terase, obsijane v soncu. Bilo je čudovito in vredno vsake ure vožnje do tu. Aja, mogoče še to: terase v Batadu so v obsijane s soncem nekje do 14h, potem pa nanje začne padati senca. Tako da se za ogled Batada splača zgodaj vstati.

Ker smo si želeli doživeti občutek izoliranosti, smo že doma rezervirali nočitev v Hillside Inn penzionu – zelo priporočamo. To je ena izmed nekaj hiš v Batadu, preprosto zgrajenih v strm hrib in iz naše sobice smo imeli sanjski razgled na celotne riževe terase in to za 22€ na noč za vse štiri. Neverjetno. Sobica je preprosta, lesene stene, v sobi dve dvojni postelji in žarnica na stropu. To je vse. Nobenih omar in vtičnic. Skupni wc in kopalnica, spodaj pa skupna terasa s prav tako sanjskih razgledom. Zvečer pa tema, mir, tišina, zvezde na nebu, preprosto življenje… daleč daleč stran od signala za mobitel in interneta, daleč stran od divjega tempa življenja…

Drugo jutro smo se zbudili v deževno in megleno jutro. Še toliko bolj smo bili hvaležni za včerajšnji sončni dan, ker danes so se terase komaj videle. Ujeli smo javni jeepney ob 9h (pazite, res vozi samo eden zjutraj, če ga zamudite lahko najamete celega zase, kar pa je veliko dražje) in šli v Batad na zajtrk, po ananas in banane na tržnico.

Vzeli smo tuk-tuka in se vseeno zapeljali na ogled riževih teras Banaue, vendar je žal vedno bolj deževalo. Mogoče pa smo ravno zaradi dežja našli nekaj drugega zanimivega v Banaue – čudovit muzej o zgodovini riževih teras in ljudi, ki živijo tukaj in so gradili riževe terase (pleme Ifugao), kako so bili včasih oblečeni, v kakšnih hišah so živeli, kakšno orodje so uporabljali. Bili smo edini obiskovalci v tistem dnevu, če ne celo tednu, in res škoda, saj je muzej vreden obiska.

Zvečer pa spet nočna vožnja z avtobusom do Manile in konec potovanja. Glede teh riževih teras priznam, da sem doma velikokrat razmišljala, ali je vredno toliko ur vožnje na busu do tja in nazaj? Zdaj hitro, brez razmišljanja potrdim, da je. Te riževe terase, stare več kot 2000 let, ne spadajo na seznam UNESCO-ve zaščite brez razloga. Gradili so jih skoraj brez dodatnih pripomočkov, na roke in domačini jih uporabljajo še danes. Šele, ko stojiš tam nekje na sredi, se njihove lepote in mogočnosti povsem zavedaš. In življenje tu je tako mirno, da se za tisti dan ali dva ustaviš celo ti…

Več potopisov na temo našega potovanja po Filipinih najdete na tej povezavi.