Potovati z dojenčki in majhnimi otroki

Imava 2 otoka in ker sva bila vajena potovanj v lastni režiji že od prej, tako potujeva tudi z otrokoma. Pred odhodom veliko časa nameniva pripravam, saj le tako lahko potovanje uspe in se imamo vsi lepo, tako otroci kot starši. In kaj je drugače z otroki?

Najina dosedanja potovanja z otroki:
2007 – z avtodomom po Toskani z 10-mesečnico,
2008 – potovanje po narodnih parkih zahodne Amerike vse do Yellowstone parka in Mount Rushmore z 1,5 letnico,
2010 – potovanje po južni Franciji (Provansa, Azurna obala, Languedoc, Alpe) s 6-mesečnikom in 4-letnico,
2011 – potovanje po zahodni pacifiški obali Kalifornije in Oregona s 14-mesečnikom in 4,5-letnico,
2012 – potovanje po Siciliji in raziskovanje Češke z 2-letnikom in 5,5 letnico.

Izbira destinacije: O izbiri destinacije veliko razmišljava, zato sva na primer že dvakrat za potovanje z otrokoma izbrala zahod Amerike, saj smo se tam vedno počutili varno in imeli normalen standard. Američani na vsakem koraku mislijo na otroke, saj so vsepovsod otroška igrišča, otroški stolčki in meniji v restavracijah, sobe v motelih pa so primerne družinam, saj sta v sobi skoraj vedno dve dvojni postelji.Načrt poti pred potovanjem. Pred samim potovanjem doma vnaprej za vsak slučaj narediva točen plan poti, določiva dnevne cilje potovanja in rezervirava nočitve v motelih oz. hotelih. Nastanitev prej dobro preveriva in izbereva tiste, ki so na spletu dobili dobre ocene. Izbirava takšne nočitve, ki jih na kraju samem še do zadnjega dne lahko prekličeš brez stroškov, če bi se naša pot spremenila, tako da lahko pot še vedno sproti prilagajamo trenutni situaciji.

Prilagoditev programa poti: Čeprav sta otroka z nama, si še vedno ogledamo  znamenitosti, ki zanimajo naju, saj menim, da so le-te zanimive tudi otrokom, če jim jih le znamo lepo pričarati in zraven povedati še kakšno zanimivo zgodbico. Spomnim se muzeja v Oregonu, kjer se je naše 4,5-letnice zelo dotaknila zgodovina, kako so ljudje in predvsem otroci peš ob vozovih prehodili dolgo pot iz vzhoda Amerike na zahod in pri tem hodili cele dneve, pa zraven nasmejano peli pesmice. In potem smo se še mi v muzeju oblekli v staroselce in zaigrali celo igro. Pravo doživetje, pa čeprav bi lahko rekli, da gre za čisto resen muzej. Seveda se tudi potrudiva, da poleg resnih zanimivosti vsak dan najdeva tudi nekaj za otroka, pa naj bo to igra na otroških igriščih, vožnja otroške formule v majhnem zabaviščnem parki, obisk otroškega muzeja, igranje z lopatkami na peščenih sipinah v Death Valleyu ali kopanje v bazenu motela.

Potovanje z avtom: Premikov iz ene na drugo lokacijo je na potovanju z otroki mogoče malce manj in dnevno prevoženih kilometrov tudi, vendar ne bistveno, če se otroci radi vozijo v avtu. Sploh po Ameriki so razdalje med kraji res velike, toda najina otroka z vožnjo nikoli nimata težav. Med vožnjo poslušamo pravljice, pesmice, se igramo kakšne igrice, vedno se najde kakšen slasten prigrizek, pa še kakšna risanka na DVD-predvajalniku in smo na cilju. Tudi same postanke vedno prilagodiva otrokoma, da je postanek ob igrišču ali travniku, kjer brcamo žogo, ali lunaparku ali restavraciji s tobogani in neskončnimi hiškami za plezanje. Sploh, če sta na koncu dneva nagrajena npr. z obiskom kakšnega manjšega zabaviščnega parka ali s kopanjem v hotelskem bazenu.

Potovanje z letalom: Poletov z letalom je bilo že kar nekaj in vedno smo leteli z rednimi linijami, z najcenejšimi kartami, v navadnem razredu. Prvič iz Evrope v Denver, ko je bila naša punca stara 1,5-leta. Ker je bila manjša, smo zanjo še dobili košaro, v kateri je lahko spala med dolgim letom. To je super rešitev za potovanje z dojenčki na letalu. Naslednjič je sledil naš najdaljši let Madrid-Los Angeles, ki je trajal dobrih 12 ur. Priznam, da sem se ga kar malce bala – 2 odrasla na 2 otroka: 14-mesečnik in 4,5-letnica. Pa smo preživeli. Otroka sva pač zabavala z vsem mogočim, z branjem katalogov letalske družbe, pripovedovanjem pravljic, sprehodi gor in dol po letalu, hranjenjem in obvezno z novo igračko oz. družabno potovalno igrico. Na srečo smo imeli štiri sedeže zase, čeprav za najmlajšega člana letalske karte nismo posebej kupili. Let je bil dnevno-večerni in otroka sta bila aktivna skoraj cel let. Vse je bilo zanimivo, samo spanje ne, saj se je kar preveč dogajalo.

Hrana na poti: S hrano na potovanju ne kompliciramo. V trgovinah sproti kupujemo jogurte, žemljice in sadje, da zadovoljimo osnovam zdrave prehrane. Za kosilo se ustavimo v kakšni restavraciji ob poti ali pa si skuhamo kakšno juhico ali hitro pašto. Res se ne obremenjujemo s tem, četudi bi otrok vse 3 tedne v restavracijah hotel jesti samo pomfri. Ampak tudi otroke mine veselje do pomfrija, če je v restavraciji vsak dan in mu je le-ta vedno na voljo – takrat si že sami zaželijo kaj drugega. Tudi z dojenčkom na poti ni nobenih težav. Ko smo potovali po Provansi, je bil naš najmlajši član star 6 mesecev in se je še vedno samo dojil. To je bilo resnično najbolj enostavno – važno, da je bila mami blizu, pa je bil srečen 🙂

Pozitivne izkušnje: Pozitivnih izkušenj je ogromno. Mogoče meni osebno najlepša je bila ta, ko mi je naša 4,5-letnica kar sama od sebe sredi belega dne skočila v objem, ko je nasmejana spuščala zmaja po peščeni obali Oregona, in rekla: “O, mami, jaz sem pa tako zelo vesela, da smo šli na potovanje. Super se zabavam v Ameriki.”
Pozitivno je tudi to, da so ostali ljudje večinoma bolj prijazni do družin z otroki in da je tako lažje stopiti v stik z domačini. Na račun tega ti kdaj lahko pri kakšnem čakanju tudi malce pogledajo skozi prste. Otroka pa s potovanji pridobivata ogromno: odprtost, komunikativnost do ostalih ljudi, stik s tujimi jeziki in drugimi narodnostmi, splošno razgledanost in seveda tudi veliko zabave.

Negativne izkušnje: Midva jih nimava. Verjetno zaradi tega, ker se na potovanje resnično že doma dobro pripraviva in ker si sama tega zelo želiva. Seveda je potovanje z otroki bolj naporno, saj počitka praktično ni, toda, ali je doma kaj drugače? Jaz mislim, da ne, zato pa tudi vsako leto potujemo. In ko zaključimo z enim, že planiramo naslednje potovanje…