Svalbard – otočje na vrhu sveta

by

Ali ste kdaj, ko ste bili še majhni, vzeli v roke globus in s prstom raziskovali poSvalbardGlobusMala njem? Če vam je všeč naša stran, predvidevam, da je odgovor “ja”. Nekateri ga še danes velikokrat gledamo in obračamo ter sanjamo o še neodkritih krajih sveta… No, in tam zgoraj, ker igla prebode oblo naše Zemlje, samo malce nižje od severnega pola, sredi Arktičnega morja leži arhipelag, otočje Svalbard. Ste že slišali zanj? Jaz ne, do nekaj mesecev nazaj, ko smo objavili akcijo za letalske karte do tega najbolj severnega civilnega letališča na svetu – Longyearbyen. In takrat je padla odločitev, da gremo poleti tja, kampirat. Kampirat? Ja, kampirat. Doživetje je bilo nepozabno.

Svalbard (staro ime Spitsbergi, ki se trenutno uporablja za poimenovanje glavnega otoka) administrativno sicer spada pod Norveško, a ne spada v Schengen območje, zato za vstop potrebujete potni list, drugačni (nižji) pa so tudi davki ter socialne KolesarSvalbardpravice. Na podlagi posebnega sporazuma med Norveško in več kot 40. drugimi državami lahko to območje gospodarsko izkoriščajo tudi druge države, kar velja predvsem za Rusijo, ki je tu odpirala rudnike, naseljevala rudarje in vlagala v infrastrukturo. Največja značilnost otokov so severni medvedi, ki jih je več kot prebivalcev otočja. Zato imajo prebivalci in obiskovalci dovoljenje za nošenje orožja za lastno zaščito. Tako ni nič čudnega, da imajo domačini ob vožnji s kolesom čez ramo obešeno puško in ne nahrbtnik.
Leteli smo iz Osla, ob pol enajstih zvečer. Bil je jasen, vroč, poletni dan in okoli 30°C. Mesto je žarelo v večernem polarnem soncu, ki je počasi zahajalo med stolpnice. Visoko v zraku, dobrih dva tisoč kilometrov severneje, se je ob enih zjutraj sredi noči zdanilo in pod nami so se zasvetili mogočni ledeniki. Po treh urah vožnje smo pristali v Longyearbyen. Bilo je mrzlo, 6°C in bil je svetel dan. Oblekli smo vse, kar smo imeli s sabo. Otroka sta imela na sebi 6-slojev zgornjih oblačil, smučarsko spodnje perilo, termo hlače, dvojne termo nogavice, kapo in rokavice. Pihal je močan veter in postavljati iglu v vetru res ni enostavno. Ko nam je končno uspelo, pa ga je veter kar do tal nagibal, čeprav je bil pritrjen s klini povsod okrog. Po nasvetu prijaznih gostiteljic, ki vodita kamp in sta tudi sredi noči pripravljeni pomagati popotnikom, smo šotor podrli in poskusili znova v varnem zavetju “hiške”. Uspelo je. Oblečeni kot medvedi smo se stisnili v spalke in zaspali.
DSC01631
Zbudili smo se nasmejani, dobro naspani, v sončen dan. Čas je bil za raziskovanje. Šli smo na sprehod do 5 kilometrov oddaljenega centra mesta in se pri tem spoznavali z okolico. Samo tri mesece ima narava čas, da zaživi in poleti Svalbard dobesedno zacveti. Ob polarnem dnevu sneg izgine in zemljo prekrijejo trava in čudovite drobne rože vseh pisanih barv. Nekatere so podobne našim gorskim cvetlicam, najbolj zanimiv pa je arktični bombaž, ki je tako mehak in nekaj čisto posebnega.
Kolaz
Tudi živalski svet zaživi. Severnim medvedom je prevroče in se skrivajo na ledenikih. Ptic pa je ogromno, gnezdijo povsod, letajo, plavajo naokrog, zraven njih pa cela četica mladičkov. Ravno ptice so “največja” nevarnost za ljudi. Obstaja namreč vrsta ptice, ki ščiti svoja gnezda tako, da prileti nad tvojo glavo in te kljune. Edina zaščita je, da hodiš naokrog s palico ali pa vsaj roko dvignjeno visoko v zrak, saj ptica napade najvišjo točko, ki jo vidi. Ta pobeg s palicami pred pticami je tako postal najljubša igra najinih otrok.
SvalbardPtica
V mestu imajo vse, kar ljudje potrebujemo za življenje: vrtec, šolo, zdravniško ordinacijo, policista, pekarno, hotele, restavracije in veliko trgovino. Na otoku je samo ena cesta, ki vodi od centra mesta do letališča, zato avtomobilov ni veliko. Imajo enega taksista in avtobus, ki pelje na relaciji letališče-hotel in nazaj samo takrat, ko letalo prileti oziroma odleti. Na parkiriščih pred hišami pa so parkirane predvsem motorne sani.
LongyearbyenGlavnaUlica
Po eni uri hoje smo se šli malce pogret v čudovit muzej. Spoznali smo še en običaj in sicer, da na vhodu čevlje sezuješ in obuješ pripravljene copate. V muzeju smo spoznali vse o živalih, ki živijo na Svalbardu, ob branju zapisov na stenah in oknih pa začutili, kako težko mora biti tu življenje pozimi, v obdobju od novembra do konca februarja, ko zavlada popolna tema. V realnosti se večina prebivalcev takrat odpravi vsaj za dva tedna na dopust na celino, da vsaj malce vidijo sonce. Sicer ima tudi polarna noč svojo čarobno moč, ki se kaže v polarnem siju, ampak to je pa že druga zgodba.
DSC01699
DSC02288
Za konec pa še nekaj zelo pomembnega. Ali ste vedeli, da tu živi taDSC01678 pravi Božiček? Ne verjamete? Seveda živi, saj ima kot hiša velik nabiralnik, kamor otroci vržejo pismo. Še vedno ne verjamete? Kaj pa če vam povemo, da se je mimo našega šotora sprehajal čisto pravi severni jelen, tisti iz prve vrste božičkovih letečih sil? Počasi je hodil in ponosno razkazoval svoje mogočne rogove. Tudi to je nekaj, kar ne doživiš ravno vsak dan.
Priznam, pred prihodom na Svalbard, sem se ga bala. Strah me je bilo mraza, snega, neznanega in oddaljenosti od vsega. Po treh dneh preživetih tukaj pa bi še ostala. Tako hitro nam je postal domač, topel kljub nizkim temperaturam. Kotiček polarne eksotike, kjer se enostavno moraš zliti z naravo in potem postane vse čudovito.
O skrivnostnem ruskem mestecu Barentsburg pa več v prispevku Svalbard – ledenik Eisfjord in rusko mesto Barentsburg.
Več o ugodnih letih do Svalbarda (v pogostih akcijah družbe Norwegian že za 44€ iz Osla(enosmerna) oz. skupaj za okoli 200€(povratna iz Pule ali Reke) si preberite TUKAJ.

 

Galerija slik: