Brezmejnost Namibije – 5. del (ko ne gre vse po načrtu)

V soboto zjutraj sva se odpravila v mesto Rundu, ki leži na meji z Angolo. Nekoliko lačna sva iskala kakšno restavracijo, nato pa je ati pripomnil, da želi jesti v KFC-ju. Ati?!? Izpadla sem kot kakšna Kitajka, ki ima ves čas v roki fotoaparat, ampak to je bilo potrebno dokumentirati.

Nadaljevala sva z vožnjo proti vzhodu. Ustavila sva se ob reki, kjer sva zagledala tri otroke, ki so plavali v njej. “So notri krokodili?” sva jih vprašala in odvrnili so, da so. “Hm, zakaj potem plavate notri? Ali se nič ne bojite?” sva spraševala naprej, vendar kot da ne bi razumeli, kaj jih sprašujeva. Gotovo notri ni krokodilov, sva si mislila in zaplavala tudi sama. In res jih ni bilo! No, vsaj noge imava še vedno na pravem mestu.  

Odpeljala sva se proti kampu, kjer sva spoznala Nemko Ello, ki že devet let potuje po Afriki. Kako ji to uspeva, ni želela povedati. Želela sva iti v bazen, nakar sem opazila, da imava počeno zadnjo levo gumo na avtu. Poskusila sva jo zamenjati, a najina dvigalka ni dvignila avta dovolj. Prazno gumo sva odstranila, rezervna guma pa ni imela dovolj prostora, da bi sedla na svoje mesto. Kaj pa sedaj? Na srečo sva imela Ello, ki nama posodila še svojo dvigalko, v zameno pa sva ji zvečer postregla s kozarčkom brinovca. V nedeljo je bil že trideseti dan najinega potovanja. Zjutraj sva v mestu Divundu peljala zakrpati gumo. Med vožnjo sva videla veliko domačinov (tudi otrok), kako so z voli orali njivo. To je pomenilo, da imajo tu ljudje že nekoliko več denarja, lahko bi celo rekli, da so “bogati”. Ta dan sva naredila bolj malo kilometrov. Ustavila sva se v kampu, ki ga je priporočila Ella in tako sva imela čudovit razgled na reko. Dan sva izkoristila za počitek, plavanje v bazenu in igranje taroka, večer pa za občudovanje sončnega zahoda ob reki, po kateri so plavali štirje povodni konji.

V ponedeljek zjutraj sva se vozila s čolnom. Želela sva si izposoditi kanu in veslati do brzic v bližini, vendar to ni bilo mogoče. V Namibiji pač za vsako stvar potrebuješ vodiča. Komaj sva prepričala vodiča, da ne potrebujeva rešilnega jopiča – ta bi naju pri bežanju pred krokodili zgolj oviral. Z motornim čolnom so naju peljali po toku navzgor do brzic, tam sva z atijem sedla v kanu, najin vodič pa je stoje veslal in nama razkazoval brzice, otočke in rečno obalo. S kanujem smo se ob obali peljali proti toku navzdol do našega kampa, ko je naenkrat proti nam skočil povodni konj. Huh, kako smo pospešili, da smo odveslali iz njegovega teritorija. Popoldan sva ponovno namenila počitku, bazenu in igranju taroka. Naslednje jutro sva odšla proti nacionalnemu parku Bwabwata. To je park podoben Etoshi, samo veliko manjši je, saj je velik “samo” dobrih 6000 kvadratnih kilometrov. Ponovno sva videla več sto živali – vodne bivole, zebre, antilope, kuduje, gnuje, orle, slone, opice, žirafe, noje, divje prašiče … in orjaško drevo baobab.

 Odpeljala sva se nazaj v Divundu in ob reki proti mestu Rundu, vmes pa sva se ustavila v kampu s čudovitim barom sredi otoka, do kamor so zgradili viseči most. Zvečer sva na otoku ob pivu občudovala vzhod polne lune na desni strani reke in zahod sonca na levi strani reke. Mladega Nemca, ki je bil menedžer kampa, sva povabila na kozarček brinovca, večer pa smo si popestrili s prepevanjem in igranjem na ukulele.

V sredo zjutraj sva se še enkrat sprehodila do otoka in si šla ogledati majhne brzice v bližini. V Runduju sva si nakupila nekaj zaloge hrane, tokrat pa sva si za kosilo privoščila tradicionalno namibijsko jed, kopano – goveje meso, ki ga ljudje spečejo na žaru kar na ulici, nato pa ga razrežejo na manjše koščke in ponudijo s pikantno omako. Po stranskih cestah sva se odpravila proti jugu, takrat pa je jutranja slabost postala hujša in hujša. Zbolela sem – napenjanje v trebuhu, driska, bolečine v želodcu, slabost in glavobol, vse skupaj pa je poslabšala še vožnja po slepem, neprevoznem traku mivke. Avto sva nekako obrnila in se odpravila na pravo cesto. Utaborila sva se tik ob cesti pri vasici Tam Tam.Slabost in glavobol sta nekoliko pojenjala, medtem ko me je še vedno zvijalo v trebuhu in tudi driska ni želela izginiti. Nadaljevala sva z vožnjo proti mestu Tsumkwe, a tudi ta cesta, ni bila veliko boljša od tiste včerajšnje. V velikem kupu mivke sva na cesti zagledala tovornjak, ki je obstal v mivki. Nisva vedela, ali naj nadaljujeva pot naprej, ali naj se raje ponovno obrneva nazaj – nisva namreč želela, da naju doleti enaka usoda, kot je doletela tovornjaka. Odločila sva se, da se sprehodiva kakšen kilometer naprej in vidiva, v kakšnem stanju bo cesta. Odločila sva se, da tvegava in uspelo nama je priti do glavne ceste in kasneje do mesta Tsumkwe.

Ustavila sva se na gozdarskem inštitutu.

Spet mesto!!! Na bencinski črpalki sva tankala. Nek domačin nama je točil bencin, ati je stal poleg njega, jaz sem sedela na sovoznikovem sedežu na levi strani, na klopci na desno od avta pa je sedelo pet mladih domačinov. Zlatozobi domačin je prišel do mene in želel, da mu odprem vrata. “Podariti” mi je želel njegovo ogrlico, v zameno za deset namibijskih dolarjev. Res ni bila kaj prida ogrlica in nikakor je nisem želela imeti, predvsem pa je bil tip tako vsiljiv, da sem kot izgovor rekla, da ima ves denar ati, zato naj vpraša kar njega. Nikakor se ga nisva mogla znebiti. Nato sva se odpeljala – čim prej ven iz mesta! Čez pet kilometrov sva zaslišala čudne zvoke in opazila, da imava v zadnji desni gumi velik kos železa, ki je predrl gumo. Odšla sva nazaj v mesto h gumarju, da jo je zakrpal, to je bil namreč edini gumar v radiju 200 kilometrov. Takrat sem videla tudi v sprednji levi gumi železno žico, ki pa na srečo še ni predrla gume. Kaj kmalu se nama je ponovno pridružil zlatozobi, ki je bil kot po naključju gumarjev sosed in za njim še štirje mladci. Kako sva postala jezna! Dala sva jim nekaj dolarjev, da so odšli, midva pa sva mogla na koncu kampirati kar v mestu in prav nič nisva mirno spala.


Želela sem si obrisati roke v stranišču od kampa.

V petek me je ati zbudil že zelo zgodaj, saj je želel čim prej stran od tu. Pogledala sva, ali so gume še cele, nato pa odšla proti mestu Gobabis, kjer sva si ponovno privoščila hrano v KFC-ju. Odločila sva se, da bova dva dneva združila v enega samega, zato sva se odpeljala do najine zaključne postojanke, do mesta Windhoek. Ponovno sva spala pri Eve’s accommodation in počutila sva se izredno domače.
V soboto se je bilo neprecenljivo zbuditi v postelji. Zjutraj sva pozdravila Evo in Noaha, nato pa sva vrnila avto, ki sva ga najela. Presenečena sva bila, da niso prav nič komplicirali. Dodatno sva morala plačati samo lonce, ki sva jih “uničila” na ognju, a sva jih zato vzela kar s seboj domov, Stefan pa nama je celo povrnil denar za kabel za hladilnik. S taksijem sva odšla v center, kjer sva si ogledala avdicijo za modno revijo, kupila pravi afriški boben in si privoščila še zadnje kosilo v namibijski restavraciji. Zvečer sva povabila Evo in Noaha na brinovec in skupaj smo do poznega večera debatirali in bili hvaležni drug za drugega. V spomin sta nama podarila šalčko z namibijsko zastavo in obljubila, da bosta čez dve leti prišla na obisk v Slovenijo. Komaj čakam!

V nedeljo sva se dokončno poslovila od Eve, nato pa s taksijem odšla do letališča. Kratkočasila sva se s pisanjem razglednice in igranjem taroka. Leta do Addis Ababe in do Dunaja nista bila nič posebnega, le nekoliko sta se vlekla. Jaz sem veliko časa prespala na avionu, poslušala glasbo in si ogledala kakšen film, ati pa je hodil gor in dol po avionu, saj so imeli sedeži nekoliko premalo prostora za njegove gromozanske noge. Na Dunaju sva prevzela prtljago in počakala na prevoz do doma, kjer sva si po šestindvajsetih urah vožnje privoščila počitek.

Čudovita izkušnja je za nama. Nekaj povsem drugačnega, za naju prej nepredstavljivega. Plemena, puščave, brezmejna prostranost, bogat živalski svet, kultura domorodcev, revščina. Izkušnjo iz srca priporočam vsakomur, saj je to eden od načinov, kako si razširiš svoje obzorje, postaneš bolj razgledan, odprt do soljudi, začneš sprejemati drugačnost ljudi in kultur, predvsem pa postaneš neizmerno hvaležen, da je prav Slovenija tvoj dom.