Avstralija & Vanuatu 2020 – ekspedicija na peščenem otoku Fraser

Po vseh neverjetnih doživetjih na Vanuatu nas je čakalo še zame največje presenečenje na potovanju – dvo-dnevna ekspedicija na peščenem otoku Fraser v Avstraliji. Na Vanuatu smo se že doma dobro pripravili, vedela sem, kam gremo in kaj približno nas čaka. Za Fraser Island je bila odgovorna moška polovica družine, tako da priznam, do večera prej, o Fraser otoku nisem vedela prav nič. In mislila sem si, da me po tako divjem Vanuatu pa res ne more več nič presenetiti. Ha, le kako sem se motila.

Fraser Island je največji peščeni otok na svetu, kjer je tvoja cesta neskončna peščena plaža, ki je prevozna le ob oseki. Dolg je 123 kilometrov. Raziskovanje notranjosti otoka pa poteka po divji adrenalinski vožnji, ki brez 4WD ne bi šla.

Dan prej smo obiskali prijatelja Nino in Uroša, ki z družino živita le dobri dve uri stran od Fraser Islanda. Moški del ekipe se je dogovoril, da najeti avto pustimo njim, oni pa nam za naslednje dva dni posodijo svojo 4WD Toyoto. Večer prej, ob desetih zvečer, ko so otroci končno popadali v postelje, je Uroš položil na mizo prvi zemljevid otoka Fraser in začele so se priprave. In lahko si predstavljate mene, ko sta moška med sabo začela debato o urah, kdaj je oseka in vožnji po pesku in plaži, ter o gumah – kdaj in koliko jih spustiti. Zraven pa je Nina sicer iz ženske plati vendar iz izkušenj dodajala, kako moramo paziti na potoke, ki jih moramo prečkati, kako ponekod valovi prekrijejo vso plažo in kako res ne smemo voziti izven urnika oseke ali da nas ujame tema. Poleg tega pa moramo paziti, ko stopimo iz avto, ker tam živijo dingoti, ki so lahko nevarni in seveda najbolj strupene kače in pajki na svetu, do smrtno nevarnih meduz in krokodilov v morju. Kaaaaaj??? Kam mi to sploh gremo??? Kako ni nobene ceste? Kako je povsod samo mivka? Priznam, bila sem popolnoma izgubljena in prestrašena. Avstralija je divja dežela in Fraser Island je odklop na polno. Tako da malce več priprav, kot smo jih mi imeli, je vsekakor dobrodošlo. Na srečo smo dobili ogromno napotkov iz prve roke, dveh skorajda domačinov, ki sta otok že nekajkrat prevozila.

Ob 5h zjutraj smo začeli našo ekspedicijo. V prtljažniku 30 litrov vode, zaloga hrane za dva dni in vsa varnostna oprema, za vleko iz peska, če bi jo potrebovali ter satelitski telefon, saj v večini na Fraserju ni mobitel signala. V rokah pa najpomembnejše – urnik plime in oseke, ki smo se ga morali držati skoraj do minute. Na koncu sta bila ta dva dneva enkratno doživetje.

Najprej smo prevozili peščeni polotok Cooloola. Tu smo se prvič srečali z vožnjo po peščeni plaži. Za tem smo prevozili še pot skozi gozd, kjer smo se prvič srečali z avstralsko divjino ter po slabih dveh urah vožnje prispeli do trajekta za Fraser Island. Pristanišče je le peščeni nasip, ki je izteka v morje, trajekt pa res preprost.

Podobno je na drugi strani, ko končno prideš na otok Fraser – povsod samo mivka in dobesedno se voziš po plaži. Ponekod in v času oseke je plaža široka, tako da je prostora za vožnjo veliko. Vseeno je vožnja najbolj udobna, če voziš dokaj blizu morja, kjer so se valovi komaj umaknili. Tako valove ves čas spremljaš tik ob sebi in občutek je res nekaj posebnega. Na otoku je eno mestece – Happy Valley, kjer je možno najti prenočitev, restavracije in trgovino. Tu smo prespali eno noč. Jedli pa smo kar zaloge, ki smo jih prinesli s sabo. Glede hrane je potrebno na otoku zelo paziti, saj so dingoti hitri in lahko napadejo, če bi zavohali hrano. Tako da je dovoljeno jesti le na urejenih in ograjenim počivališčih.

Kaj je tisto najlepše na otoku Fraser?

Prevoziti 120 km po čisti peščeni plaži je nekaj edinstvenega. Ob poti se lahko ustavite in občudujete ostanke nasedle ladje Maheno, ki izgleda prav strašljivo v mivki.

Ustavite se lahko pri večbarvnih klifih oziroma Pinnacles. Mimogrede pa lahko srečate tudi kakšnega dinga, ki radi zaidejo do plaže. In smešno, velikokrat je plaža hkrati ne samo avtocesta za divje džipe, ampak tudi letališka steza, kjer pristajajo letala. Videli smo jih kar nekaj in seveda v tem primeru srečanja velja prednost velikega 🙂

Plavanje v Eli Creek je prava osvežitev v vročem dnevu. Gre za potoček s sladko vodo, ki se izliva v morje. Ob potoku navzgor se lahko sprehodiš po lepo urejeni poti skozi čudoviti zeleni gozd in se nato nazaj do parkirišča spustiš na plavalnem obroču ali pa preprosto plavaš s tokom navzdol. Vsi ostali turisti so s sabo vozili tudi te plavalne obroče. Mi smo bili na žalost brez, saj jih tudi tam ne izposojajo. Smo pa imeli žogo in v spodnjem delu potoka, kjer se tok umiri, uživali v igranju odbojke.

Razgled iz Indian Head, ki je na skrajnem vzhodnem delu otoka. Do tu smo prišli prvi dan in tako prevozili večji del plaže. To je tudi točka, od koder lahko opazujeta ocean in morda opazite kita, delfine, manto ali želve. Nas je tu ujela močna nevihta, tako da so postale divje predvsem barve neba. Naenkrat je peščena plaža postala nevarna in ko okoli tega bliskajo strele, vožnja ni več tako prijetna.

V notranjosti otoka se skriva prava divjina in več jezer. Najbolj znano je jezero McKenzie, ki je pravi biser med njimi. Bela mivka in turkizna voda, ki je varna in prav prijetna za kopanje. Tu smo preživeli kar nekaj ur in res uživali.

Dve manjši oziroma ne toliko posebni jezeri sta Lake Birrabeen in Lake Benaroom. Spet nekaj posebnega pa je jezero Boomanjin, kjer se voda pod različnimi koti svetlobe in sonca odseva od rjave do rdeče barve. Tudi tu smo namočili noge in se malce ohladili.

Vožnjo po notranjosti, ali po central lake scenic drive in po southern lakes scenic drive, je pravi izziv za šoferje. V času našega obiska je bila zelo blatna, kar nekajkrat smo prečkali luže, ponekod vozili po globoki mivki ali pa morali prevoziti visoke korenine ali pa debla podrtih dreves, ki jih ne odmikajo iz ceste. Na poti do razgledne točke na jezero Wabby, ki naj bi bil tudi eden lepših, smo naleteli na turiste, ki so ostali v blatu in jim je iz njega pomagal domačin z vlečno vrvjo. Cesta je bila tako zaprta, tako da smo morali obrniti skorajda na mestu in bo ta razgled moral počakati na kdaj drugič.

To je bila naša ekspedicija v stilu Indiane Jones. Hvaležni smo prijateljem za pomoč pri organizacije in brez njihovih nasvetov nam verjetno vse skupaj ne bi tako lepo uspelo. Fraser Island nas je s svojo divjino pozitivno presenetil in z veseljem bi ga še kdaj obiskali. Doživetje, ki je res nekaj edinstvenega na tem planetu.