Lofotski otoki 1.del – Senja

by Najci

Zapustili smo oddaljeni Svalbard in pred nami je bilo 8-dnevno raziskovanje Lofotskih otokov. Naj za začetek povem, da so bolj znani Lofotski otoki v resnici le najbolj skrajni, južni otoki, severno od njih pa se skriva še otočje Vesteralen in otok Senja. Vsi skupaj predstavljajo množico več-sto-otokov, ki se nahajajo nekje 1.500 km severno od Osla oziroma dobrih 500 km južneje od Nordkappa. Nekateri otoki so med sabo povezani z mostovi, druge pa povezuje redna linija trajekta.

Pot smo začeli na celini, v Tromsu, z najemom napol hipijevskega kombi-avtodoma. Prijazna Norvežanka, ki nam je vozilo oddala, ga je napolnila s posteljnino, brisačami, čistili, barvicami in pobarvankami za otroka in celo kozarci za penino. Hladilna skrinja pa je bila za dobrodošlico polna dobrot: norveški sir, salama, solata z rakci, krekerji in naravni pomarančni sok. Takole nas na potovanju že dolgo ni kdo razvajal.

Najem kombi-avtodoma se je izkazal za najboljšo odločitev tega potovanja. Na Norveškem je namreč dovoljeno prenočiti kjerkoli v naravi, z majhnim avtodomom, pa je to še toliko lažje, saj si mobilen, lahko dosežeš vse zalive, potem pa preprosto kjerkoli prespiš in nadaljuješ pot naprej jutri.

Ker smo si želeli raziskovati naravo in čudovite otoke, se v Tromsu nismo dolgo zadrževali. Nakupili smo zalogo hrane in že smo bili na poti na večerni trajekt do otoka Senja. Pristali smo ob 22h, vendar še vedno v popolnem soncu. O temi niti sledi. Peljali smo se nekaj minut in brez težav našli mesto za prenočitev: v hribih, med divjimi vrhovi gora, blizu gorskega jezera.

Zjutraj sem se odpravila na jutranji sprehod. Nekje v ozadju, ob drugi strani jezera, se je slišal slap in želela sem ga najti. Tako sem se na hitro zbližala z naravo teh otokov. Tla so pokrita z divjo podrastjo, mahom, šoto in majhnimi grmički, ki jih enostavno prehodiš. Vse skupaj je kar močvirnato, saj se iz hribov navzdol povsod vijejo potočki in tolmuni. Pohodni čevlji iz goretexa so mi prišli še kako prav. Moj slap se je sicer izkazal za samo malce večji tolmun, vendar pa sem na drugi strani jezera našla čudovito peščeno plažo. Super sprehod za dobro jutro.

Senja je najbolj severni otok, ki ga obišče najmanj turistov, ravno zato pa je še najbolj pristen in divji. Na cesti smo bili skoraj sami, nikjer nikogar. Ceste ozke, vijugaste, na trenutke gorske, vendar prelazov ni veliko, saj tile Norvežani pred vsakim manjšim hribom skopljejo tunel. Tunelov pa res ne zmanjka. Ponavadi so ozki in neosvetljeni. Raziskovali smo severno in zahodno obalo otoka, ki je res impresivna: zelo strmi, špičasti vrhovi, prekriti s snegom, med njimi pa povsod fjordi, morski zalivi, ki se pogosto zaključijo v čarobno peščeno plažo s sanjsko rdečo hišico ob njej. Na trenutke se ti zazdi, kot da si v pravljici in je vse skupaj naslikala spretna slikarjeva roka. Toliko lepot in čudovitih razgledov, da bi se človek kar povsod ustavljal…

Bil je čudovit topel sončen dan, brez oblačka. Prav netipično za te slikovite norveške otoke, ampak nismo se pritoževali. In čakalo nas je novo presenečenje. Peljali smo se mimo rajske peščene plaže, kjer so bili vsi v kopalkah, uživali na ležalnikih ali pa igrali odbojko v morju. Ljudje se kopajo? Kaj pa mi? Ker nam je bilo že cel dan vroče, ni bilo dilem, da gremo še mi v vodo. Voda je bila sicer hladna, toda nič posebnega. Občutek plavati v fjordu, ko te obkrožajo strmi vrhovi, prekriti s snegom, pa je res neverjeten. Otroka sta malo plavala, nato pa gradila peščene gradove na obali in zabava je bila popolna.

Čarobne peščene plaže se skrivajo povsod, ena lepša od druge. In mi smo se ustavljali, raziskovali, nabirali školjke, skakali po kamnih in skalah, lovili galebe in druge divje ptice ter predvsem uživali v čudovitih razgledih in barvah. Še posebej v soncu je vse tako čarobno. In v najbolj severno-zahodnem zalivu Senje smo sredi fjorda videli tudi jato delfinov, ki so igrivo skakali iz vode. Popoln dan…